Kot otrok mi je bilo pisanje vedno muka. Šolski spisi. Vedno slabo ocenjeni. Čeprav odličnjak, so bili spisi ocenjeni s 3 ali v najboljem primeru s 4.

Zakaj in kako popraviti kvaliteto pisanja? Kako napredovati? Tega odgovora nikoli nisem dobil od naših vrlih učiteljic in učiteljev. To je osnovna naloga vzgojitelja, učitelja, da pokaže kam in kako naprej. Mar ne?

V OŠ sem imel občutek, da bolj gledajo gramatiko in vejice.

V gimnaziji pa je bil moj profesor pesnik. Nikoli ni bil pedagod, da bi mi povedal, kako naj pišem, da ne bo ocena samo zadostno. Kako naj napredujem?

Malo sem raziskoval, a ko sem bral spise drugih sošolk in sošolcev, ključa nisem našel. Morda zato, ker sem v njihovih spisih iskal vsebino. Velikokrat so se mi njihovi spisi zdeli bedasti, najbolje, sodeč po ocenah, pa so pisale “priliznjene, slinaste, mamine punčke”, ki so bile v logičnih vedah zelo butaste in avšaste. Kar nekaj nakladajo, neko praznino zamenjujejo z barokom. Mojstrovine forme nadomestijo praznino vsebine.

Kasneje sem pisal v mali časopiščič enega društva. Dostikrat sem od ljudi dobival spontane odzive, da dobro pišem. Slabe odzive sem dobil samo od tistih, ki jih je moja vsebina oz. provokativnost zabolela na osebni ravni. V smislu: preveč kritično, preostra kritika. Pisal sem eruptivno, tako, bolj terapevtsko, bolj komunikativno. Enostavno mi je bilo jasno, da imam več za sporočiti kot nekateri, večina, ki nimajo o določeni temi nič za povedati. Mene pa vsebine zanimajo, zakaj jih ne bi delil? Moram se le potruditi, da je tudi iz pisanja vidna rdeča nit, da mi bralec lahko sledi glede na moje izbruhe mišljenja in asociacij. Temu pa pomaga, da potem še kdaj preberem kar sem napisal. Včasih celo zgolj iz vidika, ali vse lepo in nedvoumno teče. Drugače pa je moje pisanje predvsem sporočanje o vsebini, podrejeno je vsebini. Upam, da je berljivo.

Ker res veliko berem, če se primerjam s povprečnimi znanci, se po svoje tudi učim pisati. Berem sicer malo leposlovja, toda več resnih časopisov in revij.

Čudim se, kako lepo znajo nekateri avtorji pričarati občutke, čustva, dogodke, situacije. Kako mojstersko znajo povedati vsebino! V osnovi bežim pred nakladanjem in blefiranjem, česar je mnogo med Slovenci, med pisci, novinarji, literati. Tudi sam se znajdem večkrat pred situacijo, ko nimam več povedati, ko ne znam več naprej in čutim, da se ponavljam in da začenjam nakladati.

Morda še kaj novega odkrijem o kvaliteti pisanja?