Nikoli nisem marala pakiranja, ker sem vedno imela občutek, da bom nekaj pomembnega zagotovo pozabila. Tokrat je bilo vse zgolj še huje, neštetokrat huje. Bilo je ogromno škatel. Škatle tu, škatle tam, povsod same škatle. Dan pred odhodom sem bila že čisto na koncu z močmi, ker sem samo pakirala in prenašala stvari sem in tja. Želela sem, da bi organizirano spakirala stvari, da bi potem pri razpakiranju imela manj dela. Kako mi je uspelo? Še kar. Dejstvo, da sem na škatle napisala kaj je v njih mi je omogočilo, da sem že prvi dan razpakirala večino stvari za v kuhinjo in sem naslednji dan že lahko nekaj malega celo skuhala. 

Pot sama ni bila preveč naporna. Otrok in pes sta na zadnjih sedežih uživala in animirala eden drugega. Imeli smo samo štiri krajše postanke. Prvega v Avstriji, ko se je mali zbudil. Štartali smo namreč med četrto in pol peto uro, da mi je v avtu še malo prespal. Tik pred Češko mejo smo tankali kombi, ki ga je vozil moj oče, na Češkem smo počakali za lulanje in nato še enkrat 80 kilometrov pred Krakovom. In prispeli smo ob pol enih. Se ustavili še v stanovanju, kjer je do tistega trenutka živel moj dragi, naložili še nekaj njegovih škatel in se odpravili proti našemu novemu domu.

Ko smo prispeli tja je sledilo vidno presenečenje in navdušenje mojih staršev. Živimo namreč malenkost iz mesta, v naselju vrstnih hišk, kjer imamo pritlično stanovanje, ki poleg treh sob (najina spalnica, otroška soba in dnevni prostor s kuhinjo in jedilnico) obsega še ograjeno teraso z zelenico. Kljub temu, da sta pred prihodom videla slike stanovanja, ju je presenetilo kako lepo je. Znosili smo škatle v stanovanje, šli nekaj pojest in nakupit nekaj stvari v Ikeo in že je bil čas za večerjo in spanje.

In po skoraj tednu dni v novem stanovanju še vedno živimo iz škatel. Zakaj? Ker lastnik iz stanovanja ni odnesel postelje, kot smo se dogovorili in ker enostavno ni dovolj prostora kamor bi človek zložil vse stvari, ki jih je v škatlah pripeljal s sabo. Ko je postelja končno šla iz stanovanje se je zataknilo pri sestavljanju nove. Sedaj je sestavljena na polovico in upam, da bo danes končana. Včeraj nama namreč ni uspelo sestaviti do konca, saj je šel otrok spat in nisva hotela naprej razbijati, da se je lahko v miru naspal.

In kaj je bilo najtežje? Slabih občutkov pravzaprav še ni bilo. Ne tistih zares slabih. Zaenkrat je vse še novo, zanimivo, razburljivo. Najtežji trenutek je bil slovo od mojih staršev. Oče je potočil nekaj solz, kar zanj zares ni značilno, mama pa je tako ali tako pobegnila v kombi, da ne bi videli kako joče. Hudo je, ko vidiš da je tudi staršem hudo. In razumem ju. Tri leta sta bila del našega vsakdana, zdaj pa sta naenkrat spet ostala sama v veliki prazni hiši. Ampak žal, takšno je življenje. Ker nam Slovenija ni omogočila dostojnega življenja ga iščemo v tujini. In srčno upam, da ga bomo našli.