... In Faktor je kmalu postal pogovorna oddaja za sladokusce, skoraj kultna, sicer pa praviloma četrta ali peta najbolj gledana v tem terminu in tudi najodmevnejša televizijska oddaja na twitterju.

Zgodba o "moji" televizijski produkciji sega v preteklost do začetka televizijske oddaje Požareport na Info TV dolgih enajst let nazaj. O tem, televizijski produkciji, nisem vedel ničesar razen tega, kar mi je povedala Barbara, ki že 28 let zapored vodi Parado plesa (nekoč Dance Session), televizijsko oddajo, od katere sta, ne boste verjeli, dlje časa na sporedu samo še TV Dnevnik in TV Tednik na TV Slovenija, ona pa o televizijski produkciji ve več kot večina hvalisavih televizijcev v državi.

Vse se je začelo kot nadgradnja spletnega portala v formi tedenskih televizijskih intervjujev, ki sva jih vzpostavila z Leonom Oblakom, takrat tudi še lastnikom zasebne televizije Info TV. Moj vložek v ta medijski projekt je bil moj imidž in moje delo, Oblakov pa tehnična produkcija oddaje. Prva moja gostja, intervjuvanka, je bila Suzana Gale, takrat razvpita ljubljanska odvetnica in stečajna upraviteljica, sicer znana še iz časov velike LDS, ko se je seksapilno smukala okoli posameznih politikov, in ki so jo kmalu po intervjuju obsodili in zaprli zaradi jemanja podkupnine. Je pa Oblak, ta veliki tehnični um radijske in televizijske produkcije, prvo oddajo tehnično tako zamočil, da je večina intervjuja minila z grozljivim zvočnim zamikom.

Kasneje, kot vemo, je Info TV - s sposojenim denarjem - kupil nesrečni Vladimir Vodušek in sedež televizije preselil iz ljubljanskih Stegen v BTC, z oddajo pa sem, ne da bi zamenjal studijsko lokacijo, na koncu pristal na TV3, v lasti Sebastjana Vežnaverja. Na TV3 se je takrat preselila tudi Barbara s Parado plesa.

Kakorkoli, v tistih sedmih letih oddaje Požareport na Info TV in TV3 smo v živo ali na zalogo posneli več kot 300 intervjujev z znanimi ter vplivnimi Slovenci in tudi nekaj tujci, med njimi, denimo, sem intervjuval nekdanjega predsednika srbske vlade Zorana Živkovića, ki je nasledil ubitega Zorana Djindjića. V studiu Požareport so se res zvrstili vsi živi, od Aljuša Pertinača, danes voditelja oddaje Faktor, Marjana Šarca in Damirja Črnčeca, ki sta me kasneje, ko sta prišla na oblast, poskušala uničiti, Violete Tomič, ki mi pet let po intervjuju na Požareportu v zahvalo ni hotela dati besede v državnem zboru, saj, oblast in to, do zdaj že bivšega moža moje hčerke Vida Kavtičnika in sedanjega predsednika vlade Janeza Janše.

Bilo je nekoč v Sloveniji: Matjaž Han in moja malenkost pred oddajo Požareport na TV3

ČAS ZA FAKTOR

Ko sva z Andrejem Kregarjem, lastnikom produkcijske hiše VKP, pred petimi leti kupila TV3, se je oddaja Požareport začela spreminjati v Faktor. Čas za to je bil ravno pravi, vse ostale televizije so postale neokusno politično podložne, Uroš Slak na Pop TV pa dela, se vidi iz satelita, brez pravega žara, samo še z rutino. No, idejo za format Faktorja je dal Andrej, ki je unikatno predlagal, da enostavno in poceni poslovenimo - zdaj sicer že ukinjeni - sloviti O'Reilly Factor z ameriške televizije Fox News. Žal pa se z Voduškom kot voditeljem takrat še VVFaktorja preprosto ni izšlo, da ne grem v podrobnosti. Ko sem, relativno hitro, izstopil iz lastništva TV3, sem po vzoru poslovnega modela oddaje Požareport prevzel produkcijo oddaje Faktor. Voduška smo zamenjali z Aljušem Pertinačem, vidnim politikom Socialnih demokratov, ki je takrat ždel na ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, kar se je hitro izkazalo za zadetek v polno. Manj sreče sem imel z idejo, da bi bil drug voditelj oddaje ženska. Moj nesporno prvi izbor je bila Maja Sunčič, znana kot kolumnistka revije Reporter, stokrat sva se na to temo dobila na kavi, ki pa se je ustrašila prevelike obveznosti. Erika Žnidaršič (danes na Tarči, ampak takrat mi je bila všeč zaradi vodenja Piramide) je ponudbo zavrnila zaradi varne redne službe v javnem sektorju RTV, Katarina Golob (Veselič), ki je takrat delala na tretjem programu TVS, pa je bila na poti na porodniško. Drugih pa si nisem želel, ker sem do sebe in drugih poslovno pač blazno izbirčen, in sem vodenje poleg Pertinača hočeš nočeš prevzel sam, čeprav to ni bil moj prvotni namen.

Sestavo (stalnih) komentatorjev je narekoval format oddaje in naši kriteriji, da gre za ljudi, ki o temah Faktorja nekaj vedo, so tako rekoč insajderji, in da niso več čas gostje drugih televizij. Še več, gre za tiste, ki so jih na drugih televizijah tako rekoč izobčili ali po domače, so (bili) na črnih listah.

Tako smo dosegli pri nas še nevideno, tako rekoč nemogoče: da sta hkrati gosta ene televizijske oddaje dva tako različna človeka, kot sta na primer Bernard Brščič in Igor Lukšič (za povprečnega Slovenca skrajni desničar in skrajni levičar), a se lahko čisto civilizirano pogovarjata, in Faktor je zato hitro postal pogovorna oddaja za sladokusce, skoraj kultna, sicer pa praviloma četrta ali peta najbolj gledana oddaja v tem terminu in tudi najodmevnejša televizijska oddaja na twitterju.

Faktor je po gledanosti in dosegu danes praktično že mainstream, a po duši in filozofiji še vedno alternativna oddaja, ki se ni nikoli pridružil politično dirigiranemu črednemu nagonu medijskega kartela: ko so vsi hvalil Mira Cerarja in Marjana Šarca, ju na Faktorju nismo in danes, ko vsi kartelno nabijajo Janšo, ga na Faktorju ne. Ker to je prava drža! Uredniška in moralna tržna niša je namreč tukaj popolnoma jasna: Če je 80 odstotkov medijev na levici, potem je edina pravilna drža Faktorja tako imenovana desna sredina ali, če hočete, liberalna drža, ne sme pa Faktor postati trobilo nobenega politika, nobene politične stranke, nobene vlade in tudi nobene opozicije. Saj vloge političnih trobil itak igrajo druge televizije, od javne RTV navzdol.

Faktor sem poslovno vodil po tržnem modelu oddaje Požareport, čemur doktor ekonomije Rado Pezdir pravi "zanimiv poslovni model" in ki ga, te njegove besede ob zdajšnjem slovesu si štejem v neznansko čast, "finiširam kot zmagovalec". To mi je omogočilo finančno svobodo in neodvisnost tudi v odnosu do partnerske televizijske hiše, stabilne finance medija pa so vedno prvi predpogoj za kolikor toliko neodvisno novinarsko ustvarjanje. Jaz v to absolutno verjamem in zato med svojo skoraj že 30-letno novinarsko kariero tudi nikoli in nikjer nisem bil redno zaposlen. Vedno sem funkcioniral pogodbeno, pa naj je šlo za tednik Evropa, Slovenske novice (Delo), Direkt (Dnevnik), in tudi takrat, ko sem delal za pokojnega Matjaža Gantarja (KD Group), kot pomočnik direktorja časopisa Oslobodjenje v Sarajevu, kjer sem se tudi prvič v živo srečal z visoko menedžersko plačo, recimo temu višjo od plače sedanjega predsednika uprave Telekoma Slovenije.

Ostalo je bolj ali manj že znana zgodovina. Bila so nepozabna štiri leta, zanimiva, dinamična, vsi smo se ogromno na(učili), jaz pa sem s Faktorjem sam pri sebi nezavedno premagal tudi moj močni individualizem in samoprisego, da po izkušnji s časopisom Direkt ne bom nikoli več delal v večjem kolektivu. Oddajo Faktor pa zdaj ustvarja več kot dvajset ljudi.

LETO NEVARNEGA ŽIVLJENJA

Bili pa so seveda tudi blazno težki trenutki, no, šlo je skoraj za celo leto nevarnega življenja - 2019. Potem ko sem prejšnjemu predsedniku vlade Šarcu z novinarskim delom in z resničnimi, ne pa z ideološkimi aferami zrušil nekaj ministrov in državnih sekretarjev, sta se Šarec in Črnec po izbruhu afere Westinghouse in Lepa N. odločila, da me uničita, da dobesedno zradirata portal Požareport in oddajo Faktor. Pazite, še isti dan (!), le nekaj ur po tem, ko sem objavil afero z Damirjem Črnčecem v glavni vlogi - Westinghouse, sem dobil elektronsko sporočilo iz Telekoma Slovenije, kjer je takrat kraljevala članica uprave Vida Žurga, ki sta jo mimo formalnih pogojev v upravo Telekoma politično zrinila Šarec in Črnčec, da za 80 odstotkov zmanjšujejo oglaševanje na Faktorju - kakor zaradi "klestenja stroškov". Po izbruhu afere Lepa N. je Šarec prek Črnčeca direktno nagovarjal direktorje večjih (državnih) podjetij, naj prenehajo oglaševati na Požareportu in Faktorju (nekaj podobnega, vendar manj nasilno je sicer prej počel tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek - ob zgodbi z Magno), sam pa se je, Črnčec, v ožjih družbah kasneje opravičeval, da je to naročil Šarec, on pa mora biti, citiram, "njegov doberman". Čeprav imam vse te stvari natančno dokumentirane, z imeni in datumi vred, s tem nikoli nisem obremenjeval vsebine Faktorja niti portala, ki ga pravkar berete, bo pa to vse lepo podrobno opisano v moji novi knjigi. Oktobra istega leta pa sta Šarec in Črnčec po skoraj vseh medijih in ob aktivnem sodelovanju raznih blaževpetkovičev, anžetovbožičev, juretovtepinov, novicmihajlovićev, igorjevkršinarjev, voduškov in drugi podobnih novinarskih likov name sprožila neverjetni medijski napad, napad na enega novinarja, napad, kot ga samostojna Slovenija še ni videla. Ti liki so poročali celo, da sem bil agent zloglasne vzhodnonemške tajne službe Stasi (?!), in prek spleta ponaredili "mojo izkaznico Stasija". Črnčec je tudi osebno pritiskal na njihovega (LMŠ) tedanjega direktorja Sove Rajka Kozmelja, naj me Sova kazensko ovadi, da bi potem pri meni prišlo do policijske hišne preiskave, kar naj bi me, kot sta strateško ocenjevala Šarec in Črnčec, prestrašilo in onemogočilo.

Šarec je ta obračun z menoj vzel tako zelo osebno, da se je spravil celo na Barbaro. Prek svojega tedanjega sekretarja LMŠ Braneta Kralja je tri mesece blokiral vladno imenovanje novega sveta Cankarjevega doma, k(j)er je bila za članico sveta znova predlagana Barbara (prvič jo je namreč v svet imenovala vlada Alenke Bratušek), zadeva pa je šla skozi sito kolegija generalnih sekretarjev koalicijskih strank šele takrat, ko je eden od njih, pustimo imena, zabrusil Kralju, okej, potem pa naj Šarec sam odkrito pove Požarju, da Barbara kljub svojim strokovnim referencam zaradi svojega zasebnega partnerja ne more biti več članica sveta Cankarjevega doma. Kralj je nato popustil, vlada je svet CD, z Barbaro vred, potem vendarle imenovala, je pa Šarec zahteval in dosegel, da to imenovanje ni bilo objavljeno v sporočilu za javnost. Hja, tako majhen, pritlehen in zamerljiv človek je ta naš prejšnji predsednik vlade in verjetno se mu je nos povesil do tal, ko je bila Barbara kasneje soglasno izvoljena še za podpredsednico sveta CD.

Kako se je vse to končalo, tudi vemo: karma je the bitch. Brane Kralj je kmalu kasneje padel prav zaradi mojega razkritja afere Uradni list ter izginil s političnega prizorišča, afera Lepa N. pa je Šarca januarja letos dokončno prisilila k odstopu. Uradno: vrgel je puško v koruzo.

Zgodilo se je torej ravno nasprotno, kot sta - tam na Gregorčičevi - načrtovala. Namesto propada Požareporta in Faktorja sta (pro)padla onadva, Šarec in Črnčec. Se mi pa, ko se spomnim na te čase, prav milo stori in pomilujem tiste novinarje, ki že zgolj ob ciničnih tvitih Janše ali Žana Mahniča jokajo, stokajo in jamrajo nad neznosnimi - pritiski???!!! Mene pa je leto 2019 samo še utrdilo.

HVALA VAM ZA VSE!

Toda zadnjih 15 let silovite novinarske dinamike, ta peklenski tempo, portal, televizija, portal, televizija, od jutra do večera, pa vmes še malo na sodišče in nazaj, vsak dan znova, je vendarle opravilo svoje. O tem, da bi zapustil Faktor, zapustil TV-produkcijo, sem sicer razmišljal že lani ob tem času, a sem vedel, da bi mnogi to tolmačili kot moj poraz proti Šarcu, in tudi zato sem ostal. Zdaj pa sem se dokončno odločil, da grem, ker jaz odhajam, ko jaz mislim, da je treba oditi. Nič se ni torej zgodilo čez noč in nikamor drugam ne odhajam, le moja pot me zdaj vodi drugam. Pa ne na stolček generalnega direktorja RTV niti na Planet TV, še najmanj pa na kakšno dobro plačano službo, kot pišejo nekateri, na Telekom Slovenije, še vedno sem, naj potrkam, zdrav in fit in tudi ni nobenih drugih zarot, Barbara mi je priča. Preprosto se vračam tja, kjer sem najbolj doma, na pisano besedo.

Pred menoj na mizi sta poleg dela na portalu tudi še dve nedokončani knjigi, ena za slovensko, druga za tuje tržišče, malo klasike v teh časih preklete korone ne škodi ...

... in ker sem, kot rečeno, predvsem avtor, ne pa holivudar, kot smo včasih v teh krajih rekli televizijcem, sem se odločil po svoji vesti. Poleg tega si želim v življenju še nekaj preteči, prehoditi ali prekolesariti … Upam, no, saj vem, da me razumete.

Mi pa prosim dovolite, da se vam ob tej priložnosti vsem skupaj še enkrat zahvalim za res fajn 4 leta, ki jih ne bom nikoli pozabil. Prav tako ne bom pozabil nikogar od vas, in ja, hvala za pisma, esemese in telefonske klice, vsi smo se na nek način drug drugega dotaknili, sicer pa bomo tako ali tako še sodelovali, se videvali, se tudi zabavali in prijateljevali.

Svet je velik, Slovenija pa majhna.

Torej, srečno in ostanimo zdravi. Pa, saj veste: #nivseenokdokajreče !