Nerad navijam za politične kandidate oz. stranke. Doslej sem pogosto »stran vrgel« glas za tiste, ki potem niso prišli v parlament. Tokrat sem volil, prej pa celo malce (pristransko) navijal za Cerarja/SMC, ker sem ga videl - in to podkrepil s (psihoanalitično) teorijo - kot edino pravo alternativo; opažal pa sem tudi nekatere njegove napake/zdrse, ki bi se lahko potencirale oz. odražali, ko bi/bo postal mandatar. Med domala vsemi »preverjeno slabimi« kandidati je bil – se (mi) je »zdel« – »najmanj slab« oz. »nepreverjeno dober«. Za Združeno levico sem (očitno zmotno) predvideval (zavedle so me javnomnenjske raziskave), da ne bo prišla v palemant; no, pa tudi njihova prosocialistična feminističnost me plaši/ta. Zelenec Luka Mesec je res bil poceni, a prepričljivo všečen za (pro)socialistične nostalgike in nevedno/nepoučeno mladino, predvsem na (zadnjih) soočenjih. No, s takimi (pro)socialističnimi in (pro)socialnimi všečnimi triki je (bil) lahko dober za (leve) obubožane ljudi/volivce/ovce – izraz »ovce« uporabljam zato, ker je govora o volivcih –, ki nimajo ne za kruh, ne za burek, mladi pa so povrhu vsega še nezaposljivi in brez prihodnosti. Luka Mesec in/oz. (pro)feministična Združena levica pa ima probleme s prepričljivostjo za tiste, ki smo (že) izkusili socializem in spoznali, da je ravno ta kruti/divji kapitalizem (trenutno/dandanes) tista (na žalost) t. r. »edina« opcija, ki (sploh za silo) funkcionira. Ob tem naj rečem, da (tudi) osebno meni, da je UTD sicer mogoča in predvsem všečna, a dvorezna, opcija, ki pa lahko narod (še bolj) poleni – zdaj je narod brez dela predvsem ciničen in apatičen – in kriza se lahko (zato) nadaljuje v nedogled.

Cerar je bil torej (po mojem videnju/mnenju/sklepanju) edini izvoljivi kandidat, ki se ga je splačalo podpreti – in to ne glede, ali je volivec levo ali desno politično usmerjen. Da se bodo janšisti apriorno opredelili za svojega »tragičnega junaka«, torej za SDS, se je vedelo že vnaprej. Nejasni so bili preostali desničarji - tisti, ki so doslej gravitirali k NSi in SLS. Škofa Štrupf in Glavan - njune izjave na račun Janše (in slovenske pravne države) - sta zaglodla - kot se je izkazalo - ravno SLSu.

V kratki kampanji nihče ni posebej blestel, ker ni bilo časa – in še dobro, da je bilo tako malo časa. V nasprotnem primeru bi bilo ovce mogoče še bolj zbegati, z njimi manipulirati, in potem bi se res brezglavo (z mislimi) podile/begali od stranke do stranke, od kandidata do kandidata. Če bi bila kampanja daljša, oz./ali, če bi bile volitve jeseni, bi si lahko nekateri posamezniki oz. stranke opomogli – rehabilitacijske trende sta pokazala in Janković in celo Jelinčič, pa tudi SD. Bratuškova oz. njeno Zavezništvo (AB) jeseni zagotovo ne bi prišla v parlament, pa tudi SLS (in SD) bi si verjetno do jeseni opomogla. Vendar, imamo kar imamo. Kampanja ni utrudila ne volivcev, niti ne (obrobnih lokalnih) kandidatov, ki so se potegovali za poslanske stolčke.

Osebno meni, da je celo dobro in čisto OKej, da tokrat kakšnih poglobljenih kampanjskih strategij ni bi bilo mogoče izvesti in v tako kratkem času se niso mogli proslaviti niti »strokovnjaki za ovce«, torej za politični marketing oz. manipulacijo, niti tisti najeti iz tujine (in drago plačani). Medtem, ko bi kakšni bodisi domači ali tudi »strokovnjaki za ovce« (npr. Sebastjan Jeretiči & Igor Vlačič) lahko rekli, da Slovenci zaostajamo za »razvito« tujino, ki ima »razvito« demokracijo, torej (predvolilno) »upravljanje z ovcami«, je moje mnenje drugačno. Meni osebno se zdi popolnoma neetično, da bi se z ljudmi/volivci/ovcami načrtno manipuliralo, tako kot sta delala (v tandemu) Jeretič & Vlačič - in ne samo onadva -, ki/ko sta npr. ustoličila Petra Bossmana kot župana v Piranu. Vendar, kdo sem jaz, da bom etične standarde, kakršnih sem vajen iz športa, silil v ospredje pri najbolj podlem boju za prestol (zmagovalni oder), torej politični oz. (pred)volilnme boj.

Ne gre za to, da bi bili mediji in javnost menili, da se za politični marketing ne splača »stran metati denarja«. Verjetno gre bolj za to, da se nekateri »decision makeri« v strankah, ne odločajo za tovrstno »stran metanje denarja«, ker ga po eni strani nimajo, pa tudi pristopi, ki jih »strokovnjaki za ovce« predlagajo, pogosto nespodobni, torej preveč manipulativni.

Res je brez ustreznega denarnega vložka ni »kakovostne« manipulacije oz. »upravljanja z ovcami«. Vrli manipulatorji, torej »strokovnjaki za ovce« so v preteklosti dobili status malih bogov, in ta status so jim podelili mediji. Zato so medijske kritike sedanjih »skromnih« volilnih kampanj malce patetične. Kdor je predsedniško kampanjo Boruta Pahorja označil kot odlično – ker se mu je pač obrestovala z izvolitvijo za predsednika – pač (sadistično) pristaja in jemlje v zakup, da so volivci slepe/glupe ovce, s katerimi je pač treba manipulirati, z njimi upravljati. Osebno se distanciram in do pozitivnosti demokracije in do raznoraznih »dobrih«, torej manipulativnih, kampanj. Ampak, očitno se »klin s kinom zbija« – torej, če ljudje hočejo demokracijo, potem je s temi istimi ljudmi, torej ovcami, treba manipulirati, jih vleči za nos, se iz njih norčevati, jim (na veliko) obljubljati. Ob enem pa označiti dobro predvolilno kampanjo tisto, ki ovce najbolj zmanipulira, jih vleče/potegne za nos.

Sedanja kratka predvolilna kampanja domala vseh strank ni kipela od »sodobnih (manipulativnih) prijemov« (in trendov), niti ni bila inovativna, po drugi strani pa ni bila niti »enostavna« (kot je bila Pahorjeva). Namreč: zato da bi ovce potegnili za nos, ni treba odkrivati tople vode, niti Amerike. Z ovcami se da, če se želi, zelo enostavno manipulirati.

Za Cerarjevo SMC se zdi, da se sploh ni trudila, da bi bila všečna. Cerarjev adut je bila iskrenost, ki je (tokrat – hvalabogu) zadostovala. Združena levica je bila sicer tudi iskrena, vendar je bil nje adut prodaja všečnih prosocialističnih fore; in »priden sin« – ali pa »(priden mlajši) brat(ec)« – Luka Mesec se je prijel in mamic in dedkov/babic, celo njegovih prijateljev. (OPOMBA: Janez Janša je bil nekoč »poredni brat«, ki se je uprl očetu, Milanu Kučanu). Pri tem ne govorimo o všečni retorični frazi, pač pa o (nezavednem) simbolnem zastopstvu, ki si ga je (že) pridobil mladi Luka Mesec. (Janez Janša dandanes ni več »poredni brat«, pač pa »(dober) oče« za desne volivce; skozi optiko negativnega transferja pa je za leve volivce »(slab) oče«, ki na katerega so vsi jezni.)

Erjavčev DESUS pa je … interesno združenje. Upokojenci se (nezavedno tako zelo) bojijo zase, za svojo eksistenco, in (vselej) volijo z nezavednim strahom. Doslej jim je Erjavec (preizkušeno) dobro služil, in volitve so Erjavcu navrgle obresti. Za Erjavce se ve, da je rad v (katerikoli) Vladi, in če gre Cerar v koalicijo (že samo) z njim, bo lahko zadržal nekaj konzervativnosti, ki jo ima (globoko) v sebi. Če mu feministke niso oprale možgane, bo uspel (pro)feministične »štabne« trende v koridorju (novega/ponovnega) Družinskega zakonika zatreti, in to (edino) v koaliciji (že samo) z DESUSom. Zavezništvo (AB) mu tega ne bo dovolilo, SD tudi ne; Združena levica pa je preveč (pro)socalistična in v (Cerarjevo prokapitalistično in proevropsko) koalicijo sploh ne paše. Morda se v koaliciji vidi tudi NSi - vidimo pa jo tudi (nekateri) drugi - ki bi bila Cerarju (taktično) dobra ravno za nevtralizacijo feminizma oz. za obdržanje določene (družinske) konzervativnosti. Cerar je vendarle (malce) krščanski, nekoč pa je bil tudi »prijetno konzervativen« na področju družinske politike.

SDS (in Janez Janša) pa … Uff, to je zagatna tema. Če Jože Zagožen pred smrtjo (vsaj svojim najbližjim) ni spregovoril o (resnici o) Patriji – in da Zagožnovi sorodniki (končno) spregovorijo –, se bo prav afera Patria (ponesrečeno) vlekla kot jara kača še naslednjih 20 let. V celi zgodbi (o Patriji) za SDS volivce in celoten njihov štab in celotno Slovenijo v resnici ni pomembno, ali je bilo Janši kaj (pravno korektno) dokazano, ali ne – na dolgi rok je v resnici pomembno, ali je (bil) kriv ali ne, torej ali je denar šel v SDS (za Janšo) ali ne.