TOLE BESEDILO NAJ BI BILO OBJAVLJENO V DELOVIH POGLEDIH, VENDAR UREDNIK BOŠTJAN TADEL NI IMEL JAJC, DA BI TO KRITIČNO RECENZIJO OBJAVIL. OBJAVIL JE RECENZIJO PROFEMINISTIČNE MANCE G. RENKO, MOJE PA NE - KER BI BIL DELEŽEN "NAPADOV" LEVO-LIBARALNIH LOBIJEV, KI OBVALDUJEJO DELO.
Psihoanaliza je fundamentalni problem feminizma, in spodobi se, da kakšno kritično misel o Drugem spolu, kultni knjigi francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir in bibliji feminizma, izreče prav freudovec. V Sloveniji nas je kar nekaj, ki se imamo za ortodoksne freodovce. No, jaz sem pa tisti, ki je Freuda nadgradil freudovsko, predvsem na področju športa in razumevanja razlik med spoloma. Psihoanaliza je tista, ki sesuva feminizem. Ker: feminizem je ena sama (psihotična/militantna) ideologija, ki je vzklila, ne toliko na sufražetskih temeljih, temveč bolj na krilih miltantne in pedofilske lezbijke: Simone de Beauvoir.
Kadar kakšna zagrizena feministka - in "univerzitetne"/emancipirane Slovenske so naravnost rojene za feminizem, s to ideologijo pa so tudi obsedene - izreče ime Simone de Beauvoir in naslov dotične biblije, Drugi spol, navadno zapade v ganjenost, če že ne v evforijo. Podobno superlativno hvaljenje lahko uprizorijo le še kakšni verski fanatiki, ko govorijo o svoji bibliji, kritične distance pa ne znajo zavzeti. In ravno človek, ki na feminizem gleda s kritične distance, se do Simone de Beauvoir in njenega Drugega spola lahko in celo mora opredeliti precej bolj kritično. Pri kritiki feminizma skozi psihoanalizo seveda ne gre za apriorno kritiko, še manj za kakšno principielno mizoginijo ali seksizem. Ker: mizogina je bila v resnici Simone de Beauvoir, in to so ji francoski intelektualci in predvsem ženske že takoj ob izidu knjige očitali. Za Freuda, za njegov psihoanalitični opus – kakorkoli ga pač obračamo –, se vselej izkaže, da je posredno tako rekoč največji kritik feminizma. Feminizem se z lahkoto spopade s predfreudovskimi filozofi, vključno z radikalnim antifeministom Ottom Weiningerjem. Nikakor pa ne more prebaviti Freuda in njegove psihoanalize. S Freudom bodo imele ženske nasploh, ne samo feministke, vselej probleme – predvsem zato, ker o feminizmu in/oziroma sufražetkah tako rekoč sploh ni govoril. Ve pa se, da je vseskozi tematiziral (zloglasno) žensko željo.
In medias res: če nekdo napiše knjigo, ki ima »železno« logiko – po »železni« logiki sicer slovijo psihotiki in psiho/socio/pati, in vanjo tudi iskreno verjamejo – potem je taka knjiga po definiciji najmanj prelomna, zagotovo pa tudi kontroverzna. In prav taka je knjiga Simone de Beauvoir Drugi spol. Feministke – ta je manjšinska kasta (emancipiranih) žensk, ki se ne sprijazni z dejstvom, da sta spola različna – trdijo, da je knjiga ena od največjih intelektualnih stvaritev in najvplivnejših knjig 20. stoletja, vsaj za ženske, bolje rečeno lezbijke in aseksualne heteroseksualke oziroma tiste, ki prakticira seks z istim spolom (biseksualke). Tudi t. i. normalne ženske so se pustile zapeljati oziroma speljati na te feministične limanice. V teh dobrih šestdesetih letih sej je Beauvoirina logika gledanja na razlike/enakost med spoloma tako ustoličila v prestolu modnosti oziroma sodobnosti, da psihoanalitična kritika feminizma lahko izzveni kot zaletavanje v nekaj, kar dandanes – ampak samo dandanes in v tej kulturi – velja za splošno sprejeto.
Avtorica spremne besede, tudi sama znana feministka in predavateljica Eva D. Bahovec, knjigo seveda (simptomatično) prepoznava kot odlično, dejansko kot biblijo sodobnega feminizma, ki jo morajo prebrati in jo inkorporirati v svoj vrednotni sistem oziroma življenjski nazor vsak, vse njene študentke in študenti na raznih dodiplomskem in podiplomskem študiju – seveda, če hočejo pri njej opraviti izpit. In takšnih predavateljic, ki so hkrati še feministične aktivistke (in ideologinje različnih družbenih gibanj, tudi v aktivni politiki), je na slovenskih fakultetah (in ministrstvih) še precej.
Knjiga Drugi spol je, ko je izšla (l. 1949), povzročila, milo rečeno, zmedo med samimi ženskami in tako rekoč vsemi francoskimi intelektualci – pri mnogih tudi zgražanje. Avtoričinih feminističnih izbruhov pa so se počasi navzele številnih bralke, torej ženske, tako v Evropi kot v ZDA. Slovenske feministke so s Simone de Beauvoir uročene – še od časov, ko so Drugi spol brale še v originalu, torej v francoščini in/ali angleščini. Ko pa so se pojavili prvi prevodi, objavljeni v feministični reviji Delata, in ko so bili razni podiplomski študiji preplavljeni s feminističnimi študijami spolov, pa se je manipulacija, ki ima stanje pranja možganov, z ideologijo Simone de Beauvoir začelo masovno.
Skoraj tisoč strani dolgo besedilo je v aktualnem slovenskem izvodu razdeljeno na dva dela, v dve knjigi: Dejstva in miti ter Doživeta izkušnja. Dalo bi se reči, da Beauvoirino življenjsko delo vsaj zanimivo, s psihoanalitičnega vidika – in ta nas tokrat zanima – pa najmanj simptomatsko. Avtorica se (simptomatsko) sprašuje, zakaj so ženske v vselej DRUGE (v vrsti) in nikoli PRVE. Pojem »Druge« piše z veliko začetnico in na nek način malce zmede slovenske lacanovske psihoanalitike, ki koncept Drugega razumejo čisto drugače – seveda zato, ker je pojem »drugega« (zapovrstjo) in intrapsihičnega Drugega, zgolj besedno/izrazno isti. Prvi in normativni spol je po avtoričinem mnenju, in to je njena inherentna ter konstitutivna (izhodiščna) zmota, moški. Beauvoirjeva vseskozi (zmotno) trdi in skozi svojo železno logiko dokazuje, da »drugi« spol pomeni spol, ki je definiran glede na prvega, na moškega. Filozofsko rečeno, in tako razmišlja tudi Bahovčeva je to »postavljajoči princip«: »On je subjekt, ona pa drugi«. Legitimno vprašanje pa je, (le) kako drugače pa naj bi se v rasi homo sapiens, ki je misleča rasa, konstituirala oba spola?! Nedominantni spol se res konstituira po tako rekoč dominantnem spol, toda: v njega oziroma ob »prvi« spol, se vpne na tak način, da lahko mirno (laično) rečemo: že res, da svet na videz vrtijo moški, toda vrtijo ga natančno zaradi ženske – zaradi »drugega« spola. Poleg tega ga vrtijo natančno v tisto smer, v katero si ženske – po tihem in v resnici – želijo. Močn(ejš)i spol je močnejši le na videz, torej manifestno. »Moč(nost)« nemočnost »drugega« spola, torej žensk, pa je velikanska, atomska – seveda, če pač vemo, da je libido atomska energija. Moški resnično, ampak res resnično, delamo vse kar pač delamo na tem svetu, zaradi ženske, onstran katere je pač (infantilna in incestuozno prepovedana) mati – in to seveda počnemo nezavedno, dodaja (Freudova) psihoanaliza. Če ne bi bilo Freuda, Beauvoirjeva Drugega spola verjetno sploh ne bi bila napisana, sploh pa ne tako špehnato, na skoraj (nepreberljivih in neprebavljivih) tisoč straneh. Tako debele knjige so doslej (simptomatsko in z besom) pisali največji frustriranci, da ne rečemo psiho/socio/pati – npr. Anders B. Breivik je svoj »Manifest 2038« spisal na 1500 straneh. Simone de Beauvoir je svoj Drugi spol seveda pisala z (latentnim) besom (do moških). Njen eksistencialistični izliv besa je res kompleksen. Bralec dobi občutek, da bi lahko spisala še dodatnih tisoč strani. Dotakne se dobesedno vsega, še genetike oziroma biologije in fiziologije, kot da bi bila strokovnjak za vsa ta področja. Kot filozofinja pa metodičnega dvoma in/oziroma spoznavnega skepticizma seveda ne vpelje. Položaj ženske predstavi v izjemno dramatični luči. Ne samo, da dramatizira, pača pa tudi pretirava in napihuje stvari, ki koristijo ideji, da so ženske uboge reve, ki trepijo zaradi teh šovinističnih barabi, ki se jim reče moški. Ene dobre besede na najde o moških in za moške. Jasno, in skozi psihoanalitično seciranje njenega življenja lahko tudi izvemo zakaj. Položaj žensk v zgodovini res ni bil briljanten, vendar tudi moški niso cveteli od sreče; ko je bilo treba iti v razne vojne, so šli, in umirali na frontah, verjetno mnogi z idejo, da bodo ubranili svoj družine, žene, otroke, skratka svojim najdražjim zagotovili boljše življenje.
To patetično izgovarjanje, ki ga imajo na tapeti tudi vse današnje feministke, češ, da je »položaj žensk na domala vseh področjih še vedno slabši od položaja moških«, je konceptualno popolnoma spodletelo. Simone de Beauvoir, tako kot sodobne feministke, ženske (na žalost) meri in ocenjuje z moškimi vatli. In natančno ta psihizem moramo očitati Simone de Beauvoir, in psihoanaliza nam pri tem pomaga, nas v to sil. Znameniti Beauvoirin stavek: »Ženska se ne rodi, ženska to postane« – pravilen prevod bi se moral glasiti: »Ženska se ne rodi, ženska se postane« – je vreden psihoanalitične interpretacije. Seveda se ženska ne rodi, kljub vse biologiji oziroma fiziologiji, pač pa jo v ženskost pahne anatomija njenih (in moških) genitalij. Deklica misli anatomijo svoji (»ne-celih«) genitalij, in jo dramatično premleva in primerja za anatomijo (»celih«) moških genitalij. Natančno zato, ker je anatomija genitalij taka kot je, in natančno zato, ker jih deklica (v falični oziroma kastracijsko-ojdipalni fazi) misli/premleva – teh misli, pa ji nihče ne vsiljuje, ampak jih zgolj (povsem) logično misli –, se konstituira kot »drugi« spol. Deklica postane feminilna ženska zato, ker pravilno razreši Ojdipov/Elektrin in/oziroma kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud. Nobena mačistična družba oziroma patriarhalna kultura ni tista, ki dela žensko manj vredno. Antropološko gledano – in v Sloveniji imamo Vesno V. Godina, ki to nenehno ponavlja – je ženska seveda več vredna. Freud pa je izpostavil, da žensko (in moškega) determinira logično míslenje anatomije genitalij, ki ga deklica avtonomno, in nikakor kulturno posredovano oziroma vsiljeno, misli pri treh letih. Simone de Beauvoir in njene sodobnice pa se zavzemajo – in na tej točki so militantno ideološke in agresivne –, da bi deklice morale napačno razrešiti Ojdipov/Elektrin in/oziroma kastracijski kompleks. Beauvoirjeva si je tako rekoč želela, da bi deklice postala »nenormalne« in »nenaravne«, kot bi rekel Freud. Takšno izmaličenje, je pa res kulturno posredovano oziroma privzgojeno, vsiljeno, in to z ideologijo, ki se ji reče feminizem. Beauvoirjeva je odkrito, seveda simptomatsko, glorificirala in favorizirala možatost/faličnost v ženskah. V svojem feminizmu je sebe, svojo vedenjsko paradigmo, (narcistično oziroma egoistično) kovala v zvezde in se dajala kot normativni zgled ostalim ženskam – v objemu fantazme: bodite karieristične, odrecite se gospodinstvu, po možnosti tudi materinstvu. Ideja, da ženska na noben način (sploh) ni manj vredna in (načeloma) nikoli (sploh) ni bila manj vredna Beauvoirjevi ne pade na pamet – kaj šele, da bi pomislila, da je v resnici, na številne načine, več vredna, da se jo (pri ženitvah) celo unovčiti. Ženska je v resnici vselej – sicer iz ozadja in po ovinkih – vodila moškega. Res da ni falično marširala pred njim, kot bi si Simone de Beauvoir želela, pač pa se je tiho in odločilno potikala v ozadju, predvsem v moški nezavedni želji. Že zato, ker je imel vsak moški nekoč ob sebi (ljubečo, infantilno) mamo, je nemogoče, da v odraslosti ženske ne bi spoštoval in na nek način poslušal, jo (v resnici) »ubogal« – če ne zaradi drugega, pa zaradi svojih/njunih otrok, ki so to od njega pričakovali. Simone de Beauvoir seveda kaj takega ni padlo na pamet, ker jo je vseskozi obvladovala nezavedna želja – kot želja intrapsihičnega Drugega –, da bi se svojemu očetu rodila kot sin, ne pa kot hčerka z »moškimi možgani«, kakor jo je označeval njen oče. Simone De Beauvori je tako rekoč (klasičen) proizvod želje (intrapsihičnega) Drugega, kot bi rekel Lacan, torej očetove želje.
Kakšno vlogo je imel v celi (življenjski) zgodbi Sartre, je težko reči. Na mlado Simone je že v študentskih letih metal senco – ji tako rekoč »ukradel« pomembno študentsko nagrado. Potem pa … – kar se je dogajalo med njima za štirimi stenami, je relativna neznanka, čeprav so se nekatere ženske, njune ljubimke in akterke njunih orgij z leti javno razgovorile in/oziroma razpisale. Ve se, da je prav Beauvoirjeva prirejala sporne orgije, tako, da je Sartru (in sebi) v spalnico vodila študentke. Naslada, ki jo je ob mladih telesih doživljal Sartre, je Beauvoirjevo zagotovo (nezavedno) prizadela. Klasična moška – tudi Sartrejeva – zadetost z žensko lepoto in seksualnost, ki ji je bila Beauvoirjeva priča, je zagotovo vplivala na njeno feministično in mizogino logiko. Zagotovo je mislila, si nezavedno želela, da moškega (čustveno, libidinalno) zadana ženska pamet, njena dejanja, pač adekvatno zadetosti, ki jo ženska doživi, ko ob/na sebi začuti moško pamet/karizmo. Slutena resnica je na tem libidinalno-trgovalnem področju pač kruto drugačna. Beauvoirjevo je ta kruta resnica očitno hudo prizadela. Dokončne moške želje in moške logike Simone de Beauvoir seveda ni dojela, le slutila jo je, ker pač ni bila moški – kljub temu, da je bila lezbijka oziroma/ali pa vsaj možata biseksualka. Ob (kritičnem) analiziranju celotne avtoričine knjižne idejne logike in poante je mogoče začutiti njeno prizadetost ob slutenem dejstvu, da je, oziroma kako je, moški zadet in ohromljen z žensko fizično lepoto, z ženskimi prsmi, z žensko kožo, z njeno seksualnostjo, pohoto … Proti vsem tem atributom ženskosti in trgovanju med spoloma, se je Simone de Beauvoir borila z vsem srcem.
Psihoanalitično gledano in rečeno je bila Simone de Beauvoir psihično/osebnostno determinirana z napačno razrešenim Ojdipovim kompleksom, kot bi rekel Freud. Fatalno je bila zaznamovana s svojimi »kastriranimi« genitalijami, celo tako zelo, da je – potem, ko ni postala nuna, kar je bila njena prvotna namera (zavestna/manifestna želja) – postala lezbijka oziroma možata biseksualka. Uradno se je deklarirala kot Sartrejeva partnerica – in res sta skupaj živela, nista pa tudi skupaj »spala«; a – kot že rečeno – imela pa sta skupne orgije, in to s študentkami, ki jih jima je v spalnico vodila prav Beauvoirjeva. Svojo infantilno seksualno napetost oziroma frustracijo je Beauvoirjeva torej sproščala v zapeljevanju in prakticiranju seksa s svojimi najstniškimi študentkami. Kakšnega moškega tistega časa, bi za tako početje označili za pedofila in ga zaprli. No, Simone de Beauvoir je vendarle (relativno) dobro – sicer z manjšimi težavami – »prišla skozi«. Sčasoma pa se je zvedelo, da so nekateri starši teh, v lezbične spolne afere/prakse (in orgije) vpletenih, (najstniških) deklet (z)noreli, prav tako pa je bilo v zagati vodstvo izobraževalnih institucij v katerih je delovala, v njih predavala, Simone de Beauvoir.
Naj se še tako gredo sliši: (Freudova) psihoanaliza Simone de Beauvoir prepoznava kot zagrizeno lezbijko, ki je zabredla v feminizem in tudi v prakticiranju seksa z istim spolom natančno zaradi zavidanja penisa, s katerim se tako fanatično ukvarja in ga skuša kot koncept demantirati tako rekoč celo knjigo (prvo in drugo). V Freudovi psihoanalizi je hotela sesuti stebrni kamen: Ojdipov kompleks, katerega inherentni del je (žensko) zavidanje penisa. Torej natančno tisto jedro, zaradi katerega je Simone de Beauvoir zganjala svoj feminizem, si oblikovala svoja življenjska (nazorska) načela in o čemer je pisala v svoji feministični bibliji Drugi spol. In bobu je pač treba reči bob – zato, da se Drugi spol ne bi brez opozicije koval v zvezde - to kar dela Eva D. Bahovec -, in da Simone de Beauvoir ne bi bila neomadeževana kraljica sodobnega feminizma.
Inherentni del Ojdipovega kompleksa je fenomen KASTRACIJE. Konglomerat obojega predstavlja strukturno mesto okrog katerega se organizirajo družben fenomeni – in ne samo to. Vsa normalnost družbe, dobro funkcioniranje načela ugodja – beri: dvig aritmetične sredine družbene sreče/ugodja – je vezano na pravilno razrešen Ojdipov kompleks in »pravilne« učinke kastracije na »pravilno« razporejenost spolov po/v družbi. Družba se nam bo sesula v prah – beri: vse bo hudič vzel –, če feminizem končno ne bo nehal s tem ponesrečenim enačenjem (obeh) spolov. Namreč: feminizem z enačenjem spolov uničuje (beri: simbolno kastrira) moške (in ženske, iz katerih dela emancipirane »moškinje«). Brez normalnih moških (pa) nam bodo kolapsirali vsi družbeni podsistemi. Brez moških »z jajci« – beri: zdravo testosteronsko agresivnostjo – in hkratno moralno razsodnostjo, torej z močnim Nadjazom, ne more funkcionirati ne politika, ne gospodarstvo (vključno z bančništvom oziroma monetarno politiko), niti ostali družbeni (pod)sistemi. Na prestolih moči in oblasti se ustoličijo t. i. predojdipalni, narcistični in moralno pokvarjeni moški, ki nimajo ne sočutnosti, ne čuta za pravičnost oziroma moralno razsojanje. Korupcijo lahko zajezi le notranji (simbolno) Zakon, torej ponotranjeni ojdipski oče. Simbolno kastrirani oče pa dečku ne more predstavljati dostojnega pretečega kastratorja. Novodobnega malega Ojdipa pa ojdipski oče ne porazi, kar bi bila nujnost, da bi se mali Ojdip razvil v moralno odgovornega in zdravo agresivnega moškega. Sodobni simbolno kastrirani oče – kastrira ga seveda (pro)feministični (družbeni in posledično družinski) sistem – ne more dostojno očetovati. Mali Ojdip (sistemsko) kastriranega očeta ne more jemati resno, ker je brez moči, ker je simbolno kastriran. S tega vidika je feminizem, ki ga perpetuira prav »večno zelena« Simone de Beauvoir in njen Drugi spol, družbeno zlo.
PS: Zato, da se ta kuga, imanovana FEMINIZEM ne bi nekritično širila, prepošljite ta prelomni tekst na čim več naslovov - apeliram seveda na tiste, ki veste, da je to, o čemer pišem resnično pomembno, res(nič)no in prelomno.
Oct 31, 2013