”Hočemo jo mrtvo!”
”Mrtvo!!”
so rjoveli, vsevprek, en čez drugega.
Da, seveda, mrtvo kakopak. Končno mrtvo.
Nima pomena, nima namena.
Nihče ne ve zanjo, nihče je ne bo pogrešal, pomislil nanjo, mislil nanjo.
Nikjer je ni.
Ne na koncu jezika, na koži, pod kožo, v srcu, ne v pesmi, ne na papirju.
N