Hrast stoji v turjaškem dvóri,vrh vzdiguje svoj v oblake,v senci pri kamnitni mizizbor sedi gospode žlahtne,ker Turjačan spet gostujeRozamundine snubače.
Rozamunda roža deklic,čast dežele je domače;nje pogledi, svítle strelez néba jasnega poslane,deleč krog junakov srcamvžigajo skeleče rane.
Dókaj j