Prodaja NLB je dejanje obupa, država naj raje zagotovi primeren poslovni nadzor, usmerjen v minimiziranje stroškov, učinkovito obvladovanje tveganj bančnega poslovanja in kakovostno upravljanje.

Ljubljana, 2. julij 2010 – V Poslanski skupini SLS smo včeraj vložili zahtevo za sklic nujne seje Odbora za finance in monetarno politiko v Državnem zboru RS. Po govoricah, ki zadnje dni curljajo v javnost, namreč Vlada RS načrtuje odprodajo državnih deležev v NLB tujemu strateškemu partnerju. »V SLS ostro nasprotujemo takšnim hipnim in slabo premišljenim odločitvam, zato želimo, da se že na pristojnem odboru stvari okoli prodaje naše največje banke v popolnosti razčistijo,« pravi predsednik SLS mag. Radovan Žerjav. 

»Raje prevetrimo drage projekte, ki jih je NLB financirala z blagoslovom političnih botrov, in takšna dejanja preprečimo v prihodnje. Ne obupavajmo, da to ni mogoče in iz tega razloga NLB tako rekoč podarimo nekemu tujcu. Banka naj išče sinergije tudi s povezavami z drugimi državnimi podjetji, kot je npr. Zavarovalnica Triglav in naj na ta način krepi svoj položaj, še posebno na tujih trgih,« predlaga predsednik SLS mag. Radovan Žerjav, ki nadaljuje_ »Zavarovalnica Triglav namreč nujno potrebuje ustreznega »bančnega partnerja«, sicer na tem konkurenčnem zavarovalniškem trgu nima prihodnosti. Takšna združitev bi bila zelo pomembna tudi z vidika skupnega nastopanja na trgih Jugovzhodne Evrope.«

V SLS smo zaskrbljeni, da se v Sloveniji vedno bolj ustvarja vtis, da država v nobenem podjetju ne more biti dober lastnik in je edina rešitev popoln umik države iz lastništva. Čeprav je v veliko primerih res bolje tako, pa nas izkušnje iz tujine učijo, da tudi na tem področju obstajajo izjeme, ko država zaradi strateških in nacionalnih interesov namenoma ostaja v lastniški strukturi.

»V SLS se tudi sprašujemo, na kakšnih izračunih temeljijo ti pozivi k nujni dokapitalizaciji in čemu je v tako velikem obsegu sploh potrebna? Je NLB resnično v tako slabem stanju, kot se skuša prikazati, in ali ni vse skupaj samo izgovor za premetavanje lastniških deležev? Vsekakor si v SLS želimo, da bi pred kakršnimi koli dokapitalizacijami in prodajnimi aktivnostmi NLB-ja temeljito preučili tudi možnost vzajemnih koristi z vidika združevanja naše največje banke in največje zavarovalniške družbe,« dodaja mag. Žerjav.

 V SLS poudarjamo, da gre v primeru NLB za banko z izredno visokim tržnim deležem, ki je vpletena v večino finančnih tokov v slovenskem gospodarstvu. Prav iz tega razloga je morebitna odprodaja državnega deleža v NLB tako delikatne narave. Z odprodajo tujcu pravzaprav zagotovimo nadzor nad denarnimi tokovi slovenskega gospodarstva, hkrati pa se odpovemo kakršni koli možnosti ukrepanja s strani finančne politike, saj nad komercialnim bančnim sektorjem nimamo več nikakršnega nadzora.

»Vse zagovornike popolnega umika države iz lastništva NLB pozivam, naj naštejejo, koliko pomembnejših evropskih ekonomij se je v popolnosti odpovedalo lastništvu v svojih največjih bankah in ga dalo v roke tujcem. Za primerjavo pa samo poglejmo stanje v tistih nekaj državah, ki so svoj bančni sektor v celoti odprodale tujcem, kot so npr. Madžarska, Hrvaška, Srbija itd. …, za katere zagotovo ne moremo trditi, da so uspešnejše od nas,« je prepričan mag. Žerjav.

Vsi se zavedamo, da se je v NLB steklo že kar nekaj davkoplačevalskega denarja zaradi napačnih poslovnih odločitev njenega vodstva, pa vendar za te napake nihče ni odgovarjal. Še več, delile so se visoke nagrade in odpravnine. V SLS smo prepričani, da je te napake možno popraviti ter da je treba poskusiti zagotoviti bolj neodvisno upravljanje brez vsakodnevnega vmešavanja aktualne politike. Ko bo to zagotovljeno, je država lahko večino časa povsem pasiven lastnik, hkrati pa v primeru krize ohrani vzvod za izredne ukrepe v pomoč gospodarstvu. Zavedati se moramo, da se prodaja deleža v NLB omenja sredi najhujše finančne krize v zadnjih desetletjih, ko so razmere za prodajo milo rečeno katastrofalne, končni izkupiček pa bi bil zato zelo skromen.