Ljubljana, 28. april 2014 – Stališče Poslanske skupine SLS k 11. točki dnevnega reda, to je na prvo obravnavo Predloga zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o javnih financah, je četrti dan zasedanja Državnega zbora Republike Slovenije na 24. redni seji pojasnil poslanec SLS Janez Ribič:
»Plačilna nedisciplina je nedvomno eden ključnih problemov našega gospodarstva. Ko se enkrat plačila obveznosti začnejo zamikati po dobaviteljski verigi navzdol, se ponavadi pojavijo hudi zapleti za vse udeležence, ki nimajo močnih likvidnostnih rezerv. Imamo nešteto primerov, ko so se podjetja zlomila in končala v stečaju zgolj zaradi tega, ker po številnih odlogih plačil za svoje dobave oziroma svoje storitve niso zmogla zagotoviti zadostne likvidnosti za nadaljevanje poslovanja. In na ta način je Slovenija izgubila prenekatero delovno mesto. Izključno zato, ker je plačilna nedisciplina, torej podaljševanje rokov, odlaganje plačil in podobno, postalo že splošno uveljavljena poslovna praksa, ki se je mnogi poslužujejo. Predhodne vlade so sicer zaznale ta problem, saj je gospodarstvo aktivno opozarjalo nanj, vendar prenekateri ukrepi niso prinesli želenih rezultatov; na primer obveznih pobud terjatev. Takrat je bilo tudi večkrat rečeno, da naj država najprej razčisti pri sebi glede rednega plačevanja, potem pa bo to tudi lahko zahtevala od drugih. Kajti, resnici na ljubo, čeprav imajo proračunski uporabniki plačilne roke omejene na trideset dni, pa so v praksi po številnih pričevanjih ti roki celo daljši. Pred dobrima dvema letoma je Gospodarska zbornica Slovenije opravila anketo, kjer je večina vprašanih zatrdila, da državne institucije kot tudi številne občine v veliki večini poravnavajo svoje obveznosti za blago in storitve med enaintrideset in sto dvajset dnevi. Kršenje 30-dnevnega zakonskega roka je torej tudi za državo nekaj povsem običajnega. Pri tem podatku se zadeva ustavi. Kako naj se država učinkovito bori proti plačilni nedisciplini, če še sama ni zmožna zagotoviti plačila v zakonsko opredeljenih rokih? Kako naj država zahteva od podjetij, da se še bolj aktivno posvetijo načrtovanju poslovanja in rednim plačilom, če pa še sama ni sposobna zagotoviti sredstev za svoje dobavitelje v zahtevanih rokih? Nesporno dejstvo je, da se tako neposredni kot posredni proračunski uporabniki financirajo iz vnaprej pripravljenih in sprejetih proračunov, torej imajo veliko večino sredstev že zagotovljenih v okviru svojih načrtov. S tega vidika je nedopustno, da prihaja do tovrstnih zamud, čeprav bi denar moral biti zagotovljen. Novela Zakona o javnih financah, ki so jo pripravili v SDS, napeljuje k skrajšanju plačilnih rokov za neposredne in posredne proračunske porabnike iz 30 na 15 dni. Če vemo, da se celo 30-dnevnega roka javni porabniki težko držijo, je res vprašanje, kaj bi se zgodilo ob še dodatnem krajšanju teh rokov. Bi se kršitve plačilnih rokov nadaljevale tako, kot do zdaj? V Slovenski ljudski stranki to zakonsko novelo tako razumemo kot poskus spremembe plačilne organizacije širšega javnega sektorja. Pred vsakim javnim razpisom ali naročilom bo treba dejansko zagotoviti tudi namenska sredstva in ko bo zagotovljen predviden obseg sredstev, potem tudi krajši plačilni rok ne bi smel biti problem. Še posebej zato, ker je ključni vladni protiargument proti sprejemu te novele to, da v predlaganem obdobju 15 dni ni možno izpeljati ustreznih kontrol dobavljenega blaga. V svojem mnenju tako navajajo številne kontrolne postopke, ki morajo biti izvedeni. Človek se zgrozi nad tem obsegom zahtevane administracije in se vpraša, kako sploh vse skupaj še funkcionira. V Slovenski ljudski stranki smo zato prepričani, da če se želi država uspešno spopadati s problematiko plačilne nediscipline v gospodarstvu, potem mora najprej počistiti pred svojim pragom, zato podpora poslancev Slovenske ljudske stranke tej noveli, da se o tem problemu še naprej pogovarjamo in iščemo nadaljnje rešitve, kako slovenskim podjetjem olajšati delo.«
»Plačilna nedisciplina je nedvomno eden ključnih problemov našega gospodarstva. Ko se enkrat plačila obveznosti začnejo zamikati po dobaviteljski verigi navzdol, se ponavadi pojavijo hudi zapleti za vse udeležence, ki nimajo močnih likvidnostnih rezerv. Imamo nešteto primerov, ko so se podjetja zlomila in končala v stečaju zgolj zaradi tega, ker po številnih odlogih plačil za svoje dobave oziroma svoje storitve niso zmogla zagotoviti zadostne likvidnosti za nadaljevanje poslovanja. In na ta način je Slovenija izgubila prenekatero delovno mesto. Izključno zato, ker je plačilna nedisciplina, torej podaljševanje rokov, odlaganje plačil in podobno, postalo že splošno uveljavljena poslovna praksa, ki se je mnogi poslužujejo. Predhodne vlade so sicer zaznale ta problem, saj je gospodarstvo aktivno opozarjalo nanj, vendar prenekateri ukrepi niso prinesli želenih rezultatov; na primer obveznih pobud terjatev. Takrat je bilo tudi večkrat rečeno, da naj država najprej razčisti pri sebi glede rednega plačevanja, potem pa bo to tudi lahko zahtevala od drugih. Kajti, resnici na ljubo, čeprav imajo proračunski uporabniki plačilne roke omejene na trideset dni, pa so v praksi po številnih pričevanjih ti roki celo daljši. Pred dobrima dvema letoma je Gospodarska zbornica Slovenije opravila anketo, kjer je večina vprašanih zatrdila, da državne institucije kot tudi številne občine v veliki večini poravnavajo svoje obveznosti za blago in storitve med enaintrideset in sto dvajset dnevi. Kršenje 30-dnevnega zakonskega roka je torej tudi za državo nekaj povsem običajnega. Pri tem podatku se zadeva ustavi. Kako naj se država učinkovito bori proti plačilni nedisciplini, če še sama ni zmožna zagotoviti plačila v zakonsko opredeljenih rokih? Kako naj država zahteva od podjetij, da se še bolj aktivno posvetijo načrtovanju poslovanja in rednim plačilom, če pa še sama ni sposobna zagotoviti sredstev za svoje dobavitelje v zahtevanih rokih? Nesporno dejstvo je, da se tako neposredni kot posredni proračunski uporabniki financirajo iz vnaprej pripravljenih in sprejetih proračunov, torej imajo veliko večino sredstev že zagotovljenih v okviru svojih načrtov. S tega vidika je nedopustno, da prihaja do tovrstnih zamud, čeprav bi denar moral biti zagotovljen. Novela Zakona o javnih financah, ki so jo pripravili v SDS, napeljuje k skrajšanju plačilnih rokov za neposredne in posredne proračunske porabnike iz 30 na 15 dni. Če vemo, da se celo 30-dnevnega roka javni porabniki težko držijo, je res vprašanje, kaj bi se zgodilo ob še dodatnem krajšanju teh rokov. Bi se kršitve plačilnih rokov nadaljevale tako, kot do zdaj? V Slovenski ljudski stranki to zakonsko novelo tako razumemo kot poskus spremembe plačilne organizacije širšega javnega sektorja. Pred vsakim javnim razpisom ali naročilom bo treba dejansko zagotoviti tudi namenska sredstva in ko bo zagotovljen predviden obseg sredstev, potem tudi krajši plačilni rok ne bi smel biti problem. Še posebej zato, ker je ključni vladni protiargument proti sprejemu te novele to, da v predlaganem obdobju 15 dni ni možno izpeljati ustreznih kontrol dobavljenega blaga. V svojem mnenju tako navajajo številne kontrolne postopke, ki morajo biti izvedeni. Človek se zgrozi nad tem obsegom zahtevane administracije in se vpraša, kako sploh vse skupaj še funkcionira. V Slovenski ljudski stranki smo zato prepričani, da če se želi država uspešno spopadati s problematiko plačilne nediscipline v gospodarstvu, potem mora najprej počistiti pred svojim pragom, zato podpora poslancev Slovenske ljudske stranke tej noveli, da se o tem problemu še naprej pogovarjamo in iščemo nadaljnje rešitve, kako slovenskim podjetjem olajšati delo.«
