Tudi slavni ameriški matematik dr. Norbert Wiener je bil znan po svoji raztresenosti.
Ko se je družina preselila, se je žena bala, da si Norbert ne bo zapomnil svojega novega naslova, zato mu ga je napisala na listek in vtaknila v žep. Dr. Wiener je odšel v službo, tam pa ga je nenadoma prešinila zanimiva nova ideja. Zapisal jo je ravno na listek z naslovom.
Potem je še malo preračunaval in ugotovil, da se je zmotil, zato je listek vrgel v smeti. Ko je bilo službe konec, je ugotovil, da se ne spomni svojega novega naslova, listka pa tudi ni več našel. Odšel je na svoj stari naslov in upal, da se bo že nekako rešil. Pred vrati starega stanovanja je stala deklica.
Dr. Wiener jo je ogovoril: "Oprosti, ali mogoče veš, kam so se preselili ljudje, ki so prej stanovali tukaj?"
"Ja, očka, kar pridi," je odgovorila punčka, "mami se je zdelo, da se boš izgubil, pa me je poslala pote."
(Anekdota od tu.)
.................
Seveda sem se smejala!
Najprej.
Ampak potem sem pomislila še, da je to res hudo - biti tako raztresen, da odrasel človek ne zna domov.
Še huje pa je, da ne spozna lastnega otroka - seveda, tam ga ni pričakoval ... in morda je še vedno razmišljal o računu, ki je pristal v košu na zavrženem papirčku! (Kolikokrat zavržemo dragocene "papirčke", ko mislimo, da so brez vrednosti?)
Ni prepoznal svoje hčerke ... Toda!!
Sicer pa - ali poznamo člane svoje družine? ;) Jih zares poznamo?
May 26, 2015
