Franci, ... se je trud generacij zarasel ... joj, tako žalostno in hkrati si našel tako lep izraz. Lep spomin si popisal. Škoda, da današnja mladina skoraj ne pozna takih stvari ... Navsezadnje sem jaz tale blog napisala predvsem zato, da ne utonejo vsi takile spomini! Preveč škoda bi bilo. Škoda, če velja samo strojno delo, kjer se s stroji dan in kjer jih imajo ...

Rak, jaz revica niti svoje kose nimam, kje šele kosilnico ;) Sicer pa, kaj mi bo kosilnica, ko je pa vžgat ne znam. No, tiste prave, bičeske ne znam, drugačne nisem nikoli poskusila. Tudi motorke ne zmorem vžgat ... kako bi, saj še fajercajha ne znam oz. se namatram zraven :)) Brusim sama, razen če je kakšen kerlc blizu (beri: moj mož), klepala pa še nikoli nisem. Morda pa kdaj poskusim, pri nas sta klepala ata in mama, ampak kot punčka sem tolikokrat gledala, da približno že vem, kateri konec kose se skleplje :D :D

Ana, tudi mene si spomnila na otroške dni in pomoč pri košnji na kmetiji, kamor sem hodil po mleko. Kaj pa kosa, jo tudi sama kleplješ in brusiš? Jaz sem običajno tako premočen od potu, pa kosim samo s samohodko ali pa nitkarico, res pa, da tudi v strmini. Še vedno pa imam shranjeni dve pravi kosi, za vsak slučaj ...

hehe, Azra :) Morda sem pa zadovoljna, ker je konec košnje za tisti dan? Morda sem se drugače držala pol dneva prej? ;) Pozdravček tudi tebi!

ko-laborant! Če je Matilda taka, potem se ljudje ne bodo bali umreti :)

Paja, res, ja! Spomini grejejo, in kako. In težki se marsikdaj umaknejo, na srečo. <3