Pred kratkim sem prebrala zgodbo o neki slovenski družini iz vaškega okolja.

Oba, mož in žena, sta si srčno želela imeti otroke, a teh ni bilo. Odločila sta se za posvojitev in izrazila željo, da sprejmeta otroka iz Afrike. To jima je bilo odsvetovano zaradi vaškega okolja, ker morda otrok ne bi bil lepo sprejet v svojem novem okolju. Potem sta sklenila, da poskusita posvojiti otroka iz Ukrajine. Ob tem, ko je svetovalna delavka listala "katalog" otrok, ki so na voljo za posvojitev, je omenila, da večji večkrat ostajajo, posvojitelji večinoma želijo posvojiti majhne otroke, dojenčke.

Ob teh besedah je bodoči očka rekel, da želi tega otroka, pri katerem je bila svetovalka ravno pri teh svojih besedah. On otroka na sliki ni videl in ni nič vedel o njem. Že sicer sta z ženo rekla, da ne želita prebirati med otroki. Svetovalka jima je rekla, da tako ne gre, naj otroka izbereta, in sploh da morata več vedeti o otroku. Toda oba z ženo sta vztrajala, da vzameta otroka, ki je prav na tisti strani, ki je bila odprta, ko je ona rekla, da večjih otrok večina posvojiteljev ne želi posvojiti.

No, potem so pogledali, kdo je to, bil je deček, star okrog 10 let (ne spomnim se, ker se je to dogajalo pred par leti, mislim pa, da je bil tedaj star 11 let). Pisalo je, da je v umskem razvoju zaostal. Izkazalo se je, da ima deček mlajšo sestrico. Oba, mož in žena, sta takoj rekla, da vzameta oba. Uredila sta papirje za oba otroka. Ko sta prišla v Ukrajino v sirotišnico, je k njima pristopila majhna deklica in vprašala to ženo: "Budeš ti moja mamika?" Kasneje se je izkazalo, da je v sirotišnici še ena sestrica teh dveh otrok, le da je bila v domu na črno.

Mož in žena sta sklenila vzeti vse tri otroke in sta se vrnila v Slovenijo, da uredita vse dokumente. Potem sta se na veliko veselje vseh treh otrok vrnila ponje. Dobila sta jih napol nage, resnično brez vsega.

Hiteli so, da vsi skupaj čimprej odpotujejo v Slovenijo, a imeli so samo tri vozovnice za vlak (mož, žena in tolmačka), potrebovali so še tri, ampak jih ni bilo mogoče dobiti. Tik pred odhodom vlaka je nekdo vrnil prav tri vozovnice in tako so lahko odpotovali. To je bil zadnji vlak v to smer, preden je bila proga zbombardirana (vojna)!

No, in potem je prišla mlada družina v Slovenijo, v Videm Dobrodpolje, otroci so se normalno vključili v novo okolje, in tudi oznaka umske zaostalosti je izginila! Otroci so potrebovali varno in ljubeče okolje, potrebovali so ljubezen - in to so dobili!

Toliko na kratko. Zgodbo sem prebrala v reviji Ognjišče. Obnovila sem jo na pamet, tako da je morda kaj prirejeno. Otroci so zdaj že nekaj let v Sloveniji.

To je to! Ljubezen je tisto glavno, kar potrebujemo! Ljubezen prestavlja gore. Oživlja mrtve.

Sama sem obdarjena z otroki, tako da na nek način morda nisem "kompetentna", da govorim o tem, a vendar! Tako močno čutim, da je ljubezen prva! Je največ!

Je tista, ki dela čudeže. Le da žal čudežev včasih ne prepozna(va)mo - ker imamo natančne zahteve, pogoje, kaj mora biti, da imamo nekaj za čudeže, da dragoceno, za lepo.

Spočetje otroka je sicer naravna zadeva, pa vendar je na nek način čudež. Vsaj v pomenu, da strmimo nad tem, kar se je zgodilo. Starši v ljubezni sprejmejo otroka - brezpogojno. V hudih stiskah so tisti, čigar otrok po kakšnih merilih ni normalen. Poznam ljudi, ki to vedo, pa vendar sprejmejo otroka in ga pričakujejo in živijo zanj ... pa četudi ima težko napoved ... recimo, da bo po rojstvu kmalu umrl ...

Poznam starše, ki so sprejeli "prizadete" otroke in jih ljubijo.

Meni se zdi, da se naša starševska ljubezen še posebej izčisti in dozori prav tedaj, ko z otrokom ni vse "v redu" - ko ni zdrav na tak ali drugačen način. Ko ima kakšne motnje. Ko je nujno z njim delati mnogo več kot z "običajnim", zdravim otrokom.

Najlažje je imeti rad, kadar vse gladko in po pričakovanjih teče. Izkažemo se pa resnično samo v preizkušnjah.

Morda kdo obsoja starše, ki prizadetih otrok ne obdržijo ...

Ampak po drugi strani se zdi normalno, da ljudje posvojijo zdrave otroke, da posvojijo dojenčke, da postavljajo pogoje, kakšnega otroka želijo.

Jaz sem prepričana, da je najbolj ljubeč starš tisti, ki sprejme otroka brezpogojno. Ki sprejme otroka, takega kot je, ne glede na to, kako je zdrav, kako je bister, kako je lep ...