Zgodba, ki jo o sebi pripoveduje v nespečni noči 34-letni homoseksualec, ki ima aids.

Zelo se čuti osamljenost, tema, zapuščenost, težko mu je, ker je kot "pozitiven" izgubil svojega partnerja, le-ta pa zdaj spi z drugim prijateljem. Še vedno podoživlja svoje otroško hrepenenje po očetu ... po močnih očetovih ramah, po igri z očetom ("Vzemi me štuporamo, oči! ... Višje! Višje, oči!") , po očetovem ponosu nanj ... A očeta ni ... nikoli ga ni bilo ...

Kdaj pade zavesa čez vse sanje, kdaj prvič slišiva (z Janom, njegovim partnerjem, moja opomba) o aidsu, kdaj se stemni? Prve novice naju ne morejo zadeti in raniti. Ne verjameva vsemu, kar je napisano črno na belem. Sva "kritična bralca". Prve strašljive novice o "gejevski kugi" so dišale po pogubi. Po srednjem veku, inkviziciji in lovu na čarovnice. Ta scenarij nesreč sta si izmislila zblaznel kavbojski predsednik in perverzni papež. Katoliška srhljivka. Ameriška grozljivka, navdahnjena s puritanstvom Miki Miške. Vojna napoved seksualni revoluciji. /.../ Perfiden poskus ustrahovanja gejevske manjšine. /.../

Kdor se boji, je gnetljiva masa, vodljiv, manipulativen. Mi pa prepoznamo njihovo strategijo, mi smo zrasli v predsodkih, njihovo orožje nam ne more do živega. /.../ Razkrinkamo članek kot nizkotno laž. Porajajoč strah zadušimo z govorjenjem. /.../

Bolezen je laž. Bolezni je ime Amerika. Amerika je daleč, Amerika je drugje. /.../ Ne govoriva več o tem. To, o čemer se ne govori, ne obstaja.

Mario pripoveduje (razmišlja, film v njegovi glavi), kako je dolgo jemal seks samo kot nekaj zunanjega, na nikogar ni bil navezan, v nikogar zaljubljen. Hodil je "od sekreta do sekreta". Kasneje pa sta se začutila z Janom bližnja. Potrebovala sta se. Jan mu je rekel, da ga bo varoval, ščitil. Mario si želi očetovih močnih rok. Jan potrebuje pesnika, romantika, kot je Mario ... Obljubita si zvestobo. Maria boli, ker mu Jan ni zvest, tako zdaj Mario spozna ljubezensko "bolečino" ob partnerjevi nezvestobi ... Jan mu pripoveduje o svojih "podvigih". Mario trpi ljubosumje.

Potem se razideta, Jan se je namreč zaljubil v mladega fanta.

Predam se. Razidem se z Janom. /.../ Gonim se naokrog in se pustim goniti. Nisem izbirčen. Omamljam se z vsakim telesom, ki se mi ponuja. Medtem spoznam, da novica o aidsu ni laž. Vsak dan se nadme zgrinjajo nove grozljive vesti, toda nič me ne prebudi iz smrtnonosnega transa. /.../

Podim se od sekreta do sekreta. Divjam po nočnih parkih. Nategujem smrt in ji pustim, da me nateguje. /.../

Moja nesreča sem JAZ, karkoli že ta JAZ pomeni. Moja nesreča je moja nesposobnost, da bi prevzel odgovornost za svojo zgodbo. Moja nesreča je ta, da moje odraslo telo obvladuje triletni otrok. /.../

Novembra '85 izvem, da sem HIV-pozitiven.

Mario je sam v temni noči, njegovo življenje je le še noč .... 20. novembra izvem, da niti jutri niti kak drug dan ne bo več dan. Padem v svojo dolgo noč.

"Boriti se moraš in si pridobiti čas. Prepričan sem, da bodo v kratkem našli neko zdravilo," pravi Jan, ki ni mogel več vzdržati ob mojih nočnih morah. Moja noč ni njegova noč. Sedaj spi ob Rolfu /.../ Jan me je pustil na cedilu.

Pred ambulanto: Plašni pogledi v čakalnici /.../ Molčimo v časopis in si gledamo v čevlje, medtem ko oči, kot kaka skrita kamera, ujamejo vsak gib. /.../ Sedimo v istem čolnu, vendar se zopet premolčimo v svoja stanovanja. Umira se za zastrtimi zavesami.

V temni noči, ko ne more spati in se srečuje s svojimi strahovi pred boleznijo in smrtjo, se Mario spominja  otroštva, šolskih let ... Bolel ga je posmeh sošolcev, učitelja ...  "Kaj je spet naši nežni dušici?" "Gospodične Volker ne smemo tako razdražiti." "Mehek kot puding."

"Ti si moj mali mož," pogosto reče moja petinpetdesetletna mama in se nežno nasmehne. (Tako je rekla svojemu najstniku.)

V temni dolgi noči osamljenost in strah pred boleznijo in smrtjo ...

Mario Wirz: Pozno je, ne morem spati, nočno poročilo, založba Škuc 2011