To misel večkrat začutim, ko se srečujem z današnjimi družbenimi problemi ...
Ko bi bil še živ, bi ga vprašala, kaj si misli. Bi se z njim pogovarjala o vsem tem. Glede na to, da sva se pogovarjala precej na globoko, bi mi gotovo povedal, kaj misli.
Ni bil srečen človek ... vsaj ne potem, ko se je nadenj zgrnila resnično velika teža življenja ... bil pa je pogumen in dober. Midva sva bila v stikih predvsem potem, ko se je soočal z velikimi stiskami. Morda je bila največja in najbrž izvorna ta, da starši niso sprejeli, da je homoseksualec. Potem se je pa nadenj zgrnilo še veliko hudega, na srečo je imel nekaj ljudi, ki so ga imeli radi. ... ki smo ga imeli radi. Imel je zelo malo ljudi ...
Pa ga ni več tukaj. Kot je rekel, je odšel tja, kjer je lepo ...
Ne morem ga vprašati, kaj misli o referendumu ... pa ne samo o referendumu, pač pa o dogajanjih v naši družbi.
Ob vsem tem, kar sva se pogovarjala, pa dvomim, da bi želel, da se to dogaja, kar nekateri hočejo. Dvomim, da bi uzakonjal to, kar hoče družinski zakonik uzakoniti.
Do življenja je čutil odgovornost. Ni mu bilo vseeno, kakšna je družba, kakšno je vzdušje.
Želel si je biti sprejet ... predvsem pri starših ... težave, ki jih je imel, so bile človeške, so bile težave človeka in ne v prvi vrsti homoseksualca. Čeprav je pač bil gej ... in čeprav je poskusil ne biti gej, je bil - človek!
Ko zdaj berem po spletu razna zgražanja ljudi, ki trdijo, da smo jaz in meni podobni homofobi, ko berem ljudi, ki navijajo za nevemkakšne izenačitve vseh "pravic", se spominjam, da so prav ti ljudje tega mojega prijatelja prizadeli, ko so tako zviška ignorirali njegove ČLOVEŠKE stiske. Niso ga sprejeli kot človeka! Ko berem zdaj izjave posameznih piscev na spletu, se mi zdi tako dvolično. Vsem bi vse dali, po drugi strani so pa tega konkretnega človeka omalovaževali!
Danes neizmerni človekoljubi, tedaj, ko je bil konkreten ČLOVEK (ja, gej) v stiski, so ga pa ignorirali, bili do njega žaljivi.
No, mene je imel za prijateljico, mi zaupal, čeprav je vedel, da nisem strpna na tak način, da bi vsem vse dala in dovolila. Če je strpnost to ... (Pa ni, sem prepričana.)
Razni človekoljubi, ki so vedno vse "ljubili", so njega odklanjali.
V bistvu se pokažemo, koliko smo ljudje, v konkretnih situacijah ... ne da mahamo s parolami: "Sem za enakost!" itd.
Sicer pa ... enakost ... enakovrednost - to je to!
Ljudje smo enakovredni. Pravice in dolžnosti, ki jih imamo, izhajajo iz tega, kaj smo, kakšni smo, koliko zmoremo ...
V vsakem primeru sem za to, da podpiramo naravo. Naravno.
Jaz čutim veliko zadržanost do oplojevanja izven materinega telesa. Sploh do oplojevanja nadomestnih mater. Zadržana do tega, da "ustvarjajo v laboratorijih" ljudi, da se ljudje grejo stvarnike. Sploh pa, da zmešajo spolne celice različnih dajalcev in naredijo človeka, za katerega potem sploh ni znano, kdo so njegovi biološki starši. To lahko zelo otežuje situacijo kasneje otrokom, ki se "iz tega" rodijo ... morda kot odrasli iščejo svoje korenine, čutijo v sebi velik nemir, velik manjko ... Morda v bolezni iščejo pomoč, potrebujejo dajalca kakšnega organa, kostnega mozga - ponavadi so najbolj ustrezni dajalci znotraj družine, ta človek pa biološke družine sploh nima in nikakor ni sledljiva ...
No, in če pomislim, da bi se s svojim pokojnim prijateljem pogovarjala o tem, dvomim, da midva ne bi enako čutila.
Potem, kaj bi rekel o teoriji spola, ki jo naša družba vse bolj vsiljuje in jo na nek način napol skrivaj vnaša v vrtce in šole? Kaj bi rekel on, ki je kot mladostnik ugotovil, da je gej?
Dvomim, da bi bil za to, da se otroke od malega uči, da niso ne fantki ne punčke, pač pa "ono" (kot učijo v eni od držav na Severu, bi morala pogledati, v kateri) - in da se bodo že postopoma odločili, kaj so, kdo so.
On je pač v najstniških letih ugotovil, da je gej, ampak dvomim, da bi želel, da bi nam vladala gender teorija. Dvomim, da bi privoščil vsem cincanje celo glede tega, katerega spola so.
Bil je vse preveč resničen, da bi se mu zdelo to normalno ...
Pogrešam te, prijatelj!
Škoda, da mi ne moreš zdaj povedati, kaj misliš!
.
Nobenih zadržkov nimam do vseh vrst drugačnih ljudi, nočem pa, da se v družbo uvajajo razne čudne stvari, ki resnično ne govorijo o ljubezni do človeštva ... Ni ljubezen to, da imaš človeka za bitje srednjega spola. Ker to ni. Četudi kdo kasneje ugotovi, da se ne počuti dobro v svojem biološkem spolu, to vseeno ne pomeni, da bi morala vsa družba tako čutiti, tako živeti - biti zmedena od malega ...
Sprejeti človeka ne pomeni sprejeti vseh vrst nenaravnosti in jih celo uzakonjati.
.
Čeprav imam ljudi rada, in prav zato, ker jih imam rada, res ne morem sprejeti, da bi bila za predlagani zakonik.
Praksa v tujini (v Ameriki, v skandinavsih deželah, v Veliki Britaniji ...) je pokazala marsikakšno pomankljivost tovrstnih dogajanj. Ali moramo res slediti tako imenovani napredni družbi tudi mi ...?
Dec 08, 2015