Pred kratkim sem v prispevku z mislimi tunizijskega učenjaka Abdelfattaha Mouroua zapisala tudi njegove besede v zvezi s pismenostjo. Izrazil je zaskrbljenost, ker je v islamskem svetu visoka nepismenost. Rekel je, da povprečen Japonec prebere na leto 40 knjig, medtem ko povprečen Arabec prebere manj kot eno knjigo v enakem času.
Sama sem sicer mnenja, da je zelo pomembno tudi, kaj beremo, ne le, koliko beremo. Morda je še bolj pomembno: kaj in ne koliko!
Dodajam še to, da gotovo ne smemo poenostavljati teh trditev v zvezi z branjem, saj sicer ne bi bilo modrih ljudi tudi v kulturah, kjer knjig niso še niti poznali.
Po moje nas oblikuje marsikaj (morda ne ravno vse, kar beremo, marsikaj pa), s čimer se srečamo tudi v pisani besedi. Lahko si zamislimo, kakšen je miselni svet človeka, ki bere le bolj ali manj le rumeni tisk. Ali ki dan za dnem bere predvsem črno kroniko. Ali ki sledi vsakodnevnim TV "življenjskim" nadaljevankam.
Kaj oblikuje svet otrok, miselni svet, sposobnost širine razmišljanja? Gotovo tudi knjige. Zelo sem vesela, kadar vidim otroka, ki res rad bere - in ne (le) zato, da bo osvojil bralno značko! Včasih prav čutim, kakšno širino misli imajo otroci, ki berejo raznolike in "debele" knjige.
Ne brati samo knjig ... :) (Ne samo iz knjig, pač pa iz življenja samega!)
---
V zvezi z otroki, piše Tina Košir:
Paul Tough v knjigi How Children Succeed piše, da ne drži, kot se je dolgo verjelo, da so uspešni predvsem tisti otroci, ki imajo visok inteligenčni količnik, ki znajo že od malega računati in nimajo težav z učenjem. Otroci morajo biti radovedni in motivirani. Za doseganje dolgoročnejših ciljev v življenju je najpomembnejša zagrizenost oziroma mešanica vztrajnosti in strasti. Najpomembnejši je značaj, ki se, kot uči že Dennett, oblikuje tako, da se zna človek že od malih nog srečevati z neuspehi in jih premagovati, saj neuspeh ni nekaj trajnega. Zanimivo je, so ugotovili, da če dijaki berejo nevrološke knjige o tem, kako se z branjem in učenjem spreminjajo tudi naši možgani, bodo še bolj motivirani za pridobivanje novega znanja.
Kajti res je, da se, če beremo dobro knjigo in se vživljamo v glavne junake, vse to dejansko in merljivo pozna na naših možganih, ugotavljajo nevrologi. V možganih se povečajo povezave in pojavijo se nevrološke spremembe, predvsem v tistih predelih, ki so odgovorni za jezik, pa tudi v predelih za senzorična dojemanja. Če beremo o fizičnih naporih glavnega junaka, so ob tem aktivirani tisti deli možganov, ki so odgovorni za naše fizično premikanje. Doživljamo stvari, ki jih doživlja junak, in povezujemo novo znanje s tistim, ki ga že imamo.
* * *
Pisatelj Neil Gaiman je lani za Guardian napisal daljši esej o branju; da nas branje uči o novih mislih, drugih realnostih, imaginaciji. Branje od nas zahteva več domišljije kot recimo gledanje televizije, kajti če beremo, si v glavi ustvarimo čisto svoj svet, ki ga opisuje knjiga, naša domišljija ustvari barve, obraze junakov, pokrajine, mesta. Branje nas nauči čutiti stvari, o katerih sicer ne bi vedeli nič, uči nas, kako je, če si nekdo drug. In ko se vrnemo v svoj svet, pravi Gaiman, smo vsaj malo drugačni kot prej. Empatija je pomembno čustvo bralca in prav empatija je orodje, ki ljudi druži v skupine, da ne ostajamo le samozagledani in vase zaljubljeni individualci. Pisatelj pravi še, da je ena najlepših življenjskih popotnic, ki jih lahko dajo starši svojim otrokom, to, da jih naučijo ljubiti knjige.
In še nekaj! V današnjih časih v razvitem svetu si komaj moremo misliti, da ne bere vsak, ki le hoče. Marsikakšen otrok bere samo to, kar mora za šolo. Ali pa sploh ne berejo, pomagajo si z vsebinami na spletu, ki jih je ustvaril nekdo drug. Poiščejo razne obnove in preberejo samo te.
Če pomislim na to, kar sem brala o severnokorejskem taborišču - tako je bilo še pred kakšnimi 15 let!): v vsem taborišču 14 - tam je bilo v šoli kakšnih 1000 otrok - je bila komaj katera knjiga. Učitelj je imel eno samo knjigo in otroci niso imeli nikoli knjige v rokah. Naučili so se komaj kaj brati in računati zelo malo, glavni junak knjige Pobeg iz taborišča 14 se je naučil le seštevati in odštevati.
Pa poglejmo še, kako "načrtujejo" zapore v ZDA:
"V ZDA so zapori zelo velika industrija, saj so v zasebnih rokah. Gre za posel, ki je v stalnem porastu. Za lastnike zaporov je zelo pomembno, da znajo načrtovati, koliko novih zaporov bodo morali zgraditi v naslednjih petnajstih letih. To izračunajo zelo preprosto. Pogledajo statistiko in ugotovijo, koliko je desetletnikov, ki ne znajo brati ali berejo zelo slabo. Ti otroci imajo namreč zelo veliko možnosti, da se čez petnajst let znajdejo v zaporu."
Kako je pa s tem pri nas? Koliko je med zaporniki nekdanjih uspešnih učencev in koliko neuspešnih ...? Aha, kaj je to: uspeh ...
---
Irena Štaudohar: Branje in možganske vijuge
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/branje-in-mozganske-vijuge.html
15. 3. 2016:
Dodajam citat iz knjige Duhovnik pri barabah z ulice, avtor knjige je prav ta duhovnik: Guy Gilbert.
"Vedeti je treba, da imajo tipčki z ulice zelo omejen besednjak. Fantje, ki jih srečujem, uporabljajo največ kakšnih 400 besed. Nekoč sem to povedal med predavanjem bodočim sodnikom in videl sem, kako so si vsi brža zapisali to številko: "Mladi prestopniki, ki jih boste imeli pred seboj, bodo poznali kvečjemu štiristo besed!" Toliko da znajo brati in pisati; večinoma se tega naučijo šele v zaporu. Berejo tako rekoč ničesar; celo v ilustriranih revijah, predvsem v tistih najbolj svinjskih, se omejijo zgolj na gledanje slik. Intelektualni napori jim povzročajo nemalo težav ..."
Mar 08, 2016
