Ko otrokom povem zgodbo o dečku, ki je izgubil mamico, in o njegovi učiteljici, se pogovarjamo o tem, kaj vse otrok (in sploh človek) potrebuje, da kvalitetno živi. Pogovarjamo se tudi o pravi meri po/hvale in tudi kritike in kazni.
Otrokom skušam razširiti pogled ... Eni so mnenja, da otrok sploh ne more narediti nič narobe! En otrok pravi, da otroci nimajo nobenega greha. Pa saj ne gre za to, kako kaj poimenujemo, pač pa za to, da človek sprejme odgovornost za stvari, ki jih dela ali pa jih ne dela ... Sprejmimo terminologijo, da je greh tisto, ko naredimo nekaj narobe; če naredimo nekaj, kar je zelo narobe in to vemo in smo svobodni v svojem dejanju, je greh večji kot, če nismo svobodni, če ne vemo, da je nekaj narobe ali če gre za nekaj, kar ne naredi velike škode ne meni ne komu drugemu.
Ugotovim, da tako mislijo tudi nekateri starši: da otroci niso nič krivi. Da nimajo grehov.
Ne bom zdaj govorila o grehih 3-letnega otroka, ki natančno ve, da bo morda prišel do željenih bonbonov ali pa igračke v trgovini, če se bo vrgel ob tla. Ne bom govorila, da je to greh. Ta otrok preizkuša ali pa je ubral tehniko, ki mu je že pomagala. (... zdajle ne bom šla bolj na globoko v zvezi s tako majhnimi otroki.)
Ampak otrok pri 7 letih že precej ve o tem, kaj dela prav in česa ne. Seveda si vest še oblikuje (pa saj si jo vse življenje oblikujemo!!), toda v glavnem veliko ve, kaj je dobro in kaj ni dobro.
Zato me mnenje otroka, da otroci grehov nimajo, res preseneti. Ampak jaz ne bi bila jaz, če se ne bi potem z otroki pogovarjala (kot se o "seksu" in še marsičem, če otroci načnejo temo).
Ob vsem tem, kar vem o šolskem življenju, ob svojih izkušnjah in izkušnjah svojih otrok pa ob izkušnjah drugih ljudi, povem, da kakšni otroci naredijo marsikaj narobe ...
"Kot jaz ..." se vtakne v moje besede eden od otrok :)
"In potem nekateri starši svoje otroke okregajo, hočejo, da popravijo, kar se popraviti da, nekateri starši pa svoje otroke vedno zagovarjajo, pa čeprav naredijo res grde stvari."
"Moja mamica mene vedno zagovarja!" vzklikne eden od otrok.
"Nekateri starši vedno svoje otroke zagovarjajo, vedno mislijo, da so njihovi otroci pridni, poredni pa da so drugi ... So pa tudi starši, ki ne potegnejo vedno s svojimi otroki."
"To pa ni prav."
"Morda pa je," se posmejem. "Je prav! Saj gre za resnico. Gre za to, da bi otroci zrasli v dobre ljudi - in če jim starši vse dovolijo, ni vedno dobro. Tak otrok se potem sploh ne sooči s tem, kar dela, ne vidi več .. Vidi recimo samo, kakšen obraz je naredil sošolec, ki ga je spotaknil ... In se mu zdi smešno. Ne vidi pa, da ga je po krivici ali pa, da se je sošolec pri tem udaril ... Povem vam zgodbo."
"Jaa, zgodbo!" vzklikne nekaj otrok.
"Bil je en fant, ki je večkrat kaj ušpičil. Nekega dne je vzel sošolki torbo in stresel vse iz nje v straniščno školjko."
Otroci so zgroženi.
"Učiteljica je sporočila mami. Kaj mislite, kaj je naredila fantova mama? Je zagovarjala svojega sina ali ne?" Otroci so različnega mnenja.
"No, mama ni zagovarjala svojega sina. Dala mu je kazen, ki je bila zanj res koristna. Veste, kakšno?"
Seveda nobeden ne ugane.
"Ta mamica je rekla sinu: 'To, kar si naredil, je zelo grdo. To je prava lumparija. In popravil jo boš! Večkrat si dobil denar za praznike in dajali smo zate na banko. Zdaj bom pa denar dvignila in v trgovino bova šla midva skupaj s tvojo sošolko in njeno mamico - tvoja sošolka potrebuje nove potrebščine za šolo in plačal jih boš ti s svojim denarjem!'
Seveda je fant kar pozijal, kazen mu ni bila prav nič všeč. Ampak zgodilo se je, kot je rekla njegova mama.
V trgovini je njegova mama rekla deklici: 'Nič ne glej na to, koliko kaj stane. Izberi si tisto, kar ti je všeč. Plačal bo moj sin.'
In tako se je tudi zgodilo. Fant je tako plačal svojo neumnost. Povrnil je škodo, ki jo je naredil sošolki.
Se vam zdi pametna odločitev te mame?"
Večini se zdi pametna. Nekaterim se fant smili. (Kako včasih denar spreminja poglede! ;) )
"Vse, kar naredimo, ima posledice. Ta fant si je gotovo za vse življenje zapomnil vse to ... Zdaj je že odrasel in je prav fejst fant. Če bi njegova mama rekla: Moj fant tega ni naredil, moj sin je priden; ali pa: Gotovo ga je sošolka izzivala, prav ji je ..., potem bi sinu dajala potuho. In fant morda sploh ne bi ugotovil, da je odgovoren za to, kar je naredil. Jaz mislim, da je bila mamina kazen zelo prava!"
No, ure je že konec, otroci bodo odšli na domove (spotoma se o tej tematiki pogovorimo še s starši; gre za to, da se otrok čuti sprejetega, ljubljenega, pa tudi sposobnega, da je odgovoren za mnoge stvari v svojem življenju), jaz imam pa še toliko zgodb na zalogi! :-)
Dodajam naš adventni plakat ... Skušajmo delati (z rokami) samo dobre stvari: po/klicati (Boga), pobožati, objeti, pomahati (pozdraviti).
Mar 06, 2016
