Prijazen glas po telefonu: "Kličem iz salona ..." Ne razumem imena salona. "Za vas imamo posebno ponudbo, nego obraza, to darilo vam podarja vaša prijateljica ..." Pove ime. Kako se je ona pa prav name spomnila! Saj se že cele mesece nisva videli! "Bila je pri nas in je bila zadovoljna; ali vam ni nič sporočila?"
No, tako mi ženski glas prijazno razlaga njihovo ponudbo ... pravo darilo zame. Pravim, da nimam časa. Niti za zastonj darilo nimam časa. (Kar je pravzaprav grozljivka! To o nečasu.)
"Vas pokličem čez nekaj dni."
"Prav," hitro rečem. Samo da zdajle ne :)
"Ampak zakaj je moja kolegica dala njim mojo številko!?" razmišljam. Ko sem zamenjala številko, sem še kako gledala, komu jo dam in poleg tega nikjer, kjer je potrebno dati svojo telefonsko številko, nočem sodelovati - razen če gre res za uradne podatke (npr. v šolah svojih otrok) ali pa svojim najbližjim. "Ni prav, da kdo kar da naprej mojo številko!"
Potem se spomnim, da je to verjetno isti salon, kamor so me vabili pred meseci na nego las. In takrat sem nekajkrat odklonila, jezna na tistega, ki je njim dal mojo telefonsko številko, slednjič sem si pa mislila: "Pa kaj, če enkrat res grem na neko nego v nek salon. Nikoli v življenju še nisem nikamor takole šla in nikoli še nisem bila pri frizerju! Morda bo pa zanimivo ... sploh če mi povejo, kakšen tip las imam :)" V resnici se z vsemi temi stvarmi sploh ne ukvarjam, lase si umivam pogosto kar z otroškim šamponom (Če ne boste kot otroci, ne pridete v nebesa! ;) ) In ja, en dan bom izumila koprivni šampon, zato tudi puščam koprivam, da rastejo na mojem vrtu! :) Poskusila sem že tudi z brezovim sokom, ampak nisem pogruntala, kako se zavrta v deblo in ni priteklo, kot naj bi. Potem bi imela pristen brezov šampon! :)
Torej, slednjič sem sprejela nego las, določili so mi datum, in določenega dne ob dogovorjeni uri sem bila tam, v njihovem salonu.
Toda tam so ugotovili, da nimajo dovolj "negovalk" in me prosili, če me smejo poslati domov brez nege las. :) Za odškodnino so mi dali "fino kremico za roke", seveda ne pozabijo povedati, koliko stane. (Hmmm, se motim, zdi se mi, da so rekli: 60 € ...?) Torej jaz dobim kremico, pri "frizerju" pa še vedno nisem bila :) Kremico podarim eni mladenki, ki jo imam rada. In zame je zadeva opravljena.
No, zdaj me pa kličejo za nego obraza. Slednjič tudi tokrat sprejmem ... pa jim naj bo, če že tako silijo ... Saj je punca po telefonu prijazna. Ampak nenavadno je, da ljudje ponujajo zastonj stvari!
No, pa spet pride dan, ko pridem tja ob določeni uri in me po 15 minutah vzame v roke prijazna mlada punca, ki me odpelje v malo sobico.
Vpraša me, če kaj vem o zadevi. Povem, da mi je nekdo rekel, da s kremami namažejo samo pol obraza :) Dekle se nasmehne in pove, da to naredijo, da negovanka vidi razliko med polovicama obraza. Pove, da imajo neko izraelsko kolekcijo in da vsebuje koloidno zlato, kaviar ... hmmm, aha, še nekaj bisernega ... biserni prah? :) Razloži me, kako deluje itd. Razloži mi vse sorta, tudi razne UZ lučke, modro, zeleno, rdečo. Čudo enih stvari, da bom lepša :D :P
Ok, pa dajte, nisem sicer prepričana, da mi ne bo vse to naredilo več škode kot koristi, si mislim ... Jaz, večno nezaupljiva ... ko tako težko čemu takemu verjamem ...
No, potem me postavi pred ogledalo, češ naj si ogledam svoj obraz. Hecno, kakšna sem. Lase imam vedno na čelo (da mi je toplo v možgane ;) ) in tako niti tega ne vem, kakšno čelo imam. No, dobro poznam brazgotino iz otroštva, ko mi je brat vrgel v glavo kamen. Kako je lila kri ... Zdaj pa, presenečena sem, koliko gub imam :) Predvsem pa me preseneti to, da so tako asimetrične! Jaz vendar težim k simetriji! :)
Ampak to sem jaz. Taka sem. Drugi me vidijo, kakšno me pač vidijo. Tako me poznajo. Jaz sama sebe redko gledam v ogledalu.
"Povejte, kaj vam je najmanj všeč na vašem obrazu!" mi pravi mladenka.
"Najmanj všeč?" Joj, kakšno vprašanje.
"Glejte, jaz se čisto nič ne ukvarjam z vsem tem," pravim. Le en delček kože na ličnici me včasih moti, ker mi včasih koža kar poči. Mislim, da res nisem primerna stranka. Ampak ... pa kaj. Tudi taki ljudje smo ...
"Pa vse to spada k staranju. Zakaj bi bila čisto gladka?" se smejem.
No, potem se vležem in mladenka mi prijazno razlaga, kaj vse bo počela in sproti razlaga, kaj dela, no, meni je luštno. Še nikoli v življenju mi nihče ni delal česa podobnega!
In ja, nekatere stvari dela le na polovici obraza. Ugotavlja, kako mi je "dvignila lice". Pravi, da moja koža dobro reagira, da vidi, kako "njene" žavbe dobro delujejo.
Potem se naj dvignem in moram spet pred pgledalo, da vidim, kako sem zdaj pomlajena.
"Vidite, kako imate zdaj tukaj manjšo gubo, kot je bila prej!" pravi. Hmmmm. Debelo gledam. Res imam gubo na desni strani ob ustih manjšo, kot je tista na levi.
"Ali smem iti po (ime) ... po našo vodjo, da vidi, kako ste dobro odreagirali!"
"Seveda lahko."
Kmalu pride še vodja in obe si ogledujeta moj "lepi" obraz. Joj, to niso stvari, ob katerih bi se jaz dobro počutila. Počutim se kot na razstavi. In presneto močno čutim, da ... čutim, da jim morda ne gre tako zelo zame ... gre pač za nekaj v ozadju ... Kdo pa sploh kar takole zastonj komu kaj da!?
"Krasno," pravi vodja, "kako vam je lice dvignila! In kako je tale guba izginila."
Lice dvignila? Jaz nič ne vidim. Gledam in nič ne vidim.
Ampak guba na desni strani ... res je manjša kot tista na levi ... Ampak, se počasi spominjam, pa saj imam gubo na desni strani vedno manjšo kot tisto na levi! To spada k moji asimetriji! :) Zdaj se spomnim, da sem tisto gubo zgrožena opazovala že tedaj, ko sem se še vsakodnevno pogledala v ogledalo, tam pri 20. letih ... :)
Kako bi torej bilo, če bi mi mladenka negovala levo polovico obraza in ne desne? Bi imela potem vendar obe gubi enaki? :)
No, vodja odide, navdušena nad menoj ... jaz sem vesela, ker sem ju razveselila :D :P Potem mladenka pravi, da je zdaj čas, da mi razloži njihovo promocijo, cene in vse to.
"Jaz ne bom nič kupila." Dekle me nič ne sili.
Potem pa še nove kontakte želi dobiti od mene. Da jim podarijo nego, kot je ena moja znanka meni.
"Ponavadi dajo enih 15 številk," pove.
"Jaz ne bom dala nobene številke," pravim. "Vedno me jezi, kadar mojo številko kdo da naprej ... jaz nočem, da ima moj telefon kdorkoli. In zagotovo jaz ne bom dala nobene številke, razen če mi tisti dovoli. Jaz lahko vprašam nekatere bližnje, če bi želele na nego obraza, in če bodo zato, vam dam njihove kontakte."
"Prav," se vda punca. "Ni to ravno običaj."
"Jaz nočem, da mojo številko kdo daje naprej, če ni nujno, in zato tudi jaz ne dajem drugih telefonskih številk kar tako naprej."
Dekle izpolnjuje še neko anketo, vprašam se, zakaj izpolnjuje ona in ne jaz ... Saj sem pismena!! Pa saj je vseeno pravzaprav, si mislim. Ampak nisem prepričana, če napiše vse tako, kot jaz rečem.
"Ali mislite, da je tainta kozmetika nujno potrebna?"
"To ni pravi izraz. Verjamem, da je koristna, ni pa samo ta koristna in ni nujno potrebna." Kako je bilo zapisano? Ne vem. Sploh ker je verjetno bil le odgovor da ali ne. No, verjetno se je pričakovalo odgovor "da".
Potem je rekla, da zdaj je pa na vrsti še druga polovica obraza. Ali želim, da me nauči, kako se to dela in mi ona le pomaga - ali pa bi raje, da mi ona vse to naredi.
"Kaj vi mi dajte," pravim in se razkomotim. Prav luštno je, ko se nekdo ukvarja z menoj :)
No, mislim, da sem bila tam vsaj uro in pol (mislila pa sem, da bom opravila v petnajstih minutah!), potem sem s kolesom odšibala domov.
(Na slikci po pristni negi las, tisti izpod milega deževnega neba :) )
"No, a sem kaj lepa? Ravnokar sem bila v lepotnem salonu na negi obraza," smeje (se) povem doma.
"Glej, ti dam en link," mi pravi ena mojih mladenk doma ... in mi pošlje link, ki ga prilagam.
No, tako, pa sem vse povedala.
In če bi katera želela iti v lepotni salon, se mi naj javi :)
Zaenkrat nisem dala nobenega kontakta ... :)
Aug 08, 2016