Z Malim greva na Senico. Pot se strmo dviga ... Nad nama in pod nama je strm breg.
"Pazi, ne hodi tako po robu ..."
"A ne, če hodim tukaj in padem, je kot bi delal samomor? Je tako, kot če bi skočil z nebotičnika ..."
Ej, Mali, pa kaj vse ti razmišljaš, pomislim.
"Kaj je to, samomor?" potipam.
"Ja, da nočeš živeti. Pa skočiš z nebotičnika ali kaj tacga."
"Ja, če padeš po nesreči, potem to ni samomor. Če pa nekdo namerno nekaj takega naredi in dobro ve, da je zelo zelo nevarno, potem pa je to samomor ... Včasih ljudje ne vidijo lepega v življenju, pa mislijo, da se bodo umaknili stran od tistega, kar jih boli, muči ..."
Govorim počasi, s presledki, skušam videti, če Mali sprejema.
Pa Mali reče: "Pa tudi na cesti nekateri tako vozijo, kot bi delali samomor. A ne, tisti zadnjič, kot bi delal samomor." Mali se dobro spominja dogodka, ko smo bili priča prometni nesreči. (Mali in prometna nesreča)
Pa Mali, ti res dobro povezuješ, pomislim.
"Ja, včasih ljudje tako rečemo, toda marsikdo ne misli ravno umreti. Mnogi izzivajo, ali bo šlo ali ne. Poskušajo. A umreti si večina najbrž ne želi ... Kakšen človek izziva sam sebe in druge. Želi pokazati, kako je hiter. Želi pokazati, da se ničesar ne boji. Tako izzivanje je lahko zelo nevarno, ker lahko povzročiš prometno nesrečo, kjer potem trpijo še drugi ... ne samo sam ..."
"A ne, mama, lahko povzročijo nesrečo, pa potem trpijo drugi ali pa tudi umrejo ..."
"Ja, res. Pa po moje ti ljudje ne mislijo dovolj daleč naprej. Mislim, da ljudje ne bi hoteli, da kdo umre zaradi njih."
Mali poskoči: "Mama! Gobe!"
"O, gobe!" Oba razneženo obstojiva, jaz imam gobe zelo rada, tistih nekaj vrst, ki jih poznam, Mali gob ne mara, toda zelo jih je vesel, ker ve, kako sem jih jaz vesela.
"A so prave?" vpraša.
"Ne vem," pravim, "hm," razmišljam na glas, "pravzaprav je tale goba podobna mareli, ampak marela ni ... To vem. Dobro vem. Kaj pa če je to zelena mušnica? Zelena mušnica je zelo strupena ... Včasih jo kdo je, ker se zmoti in jo zamenja s podobno gobo, ki je užitna ... Se mi zdi, da gre prav za tale obroček na steblu, po čemer zanesljivo lahko ločimo ..." se skloniva, da vidiva gobo tudi s spodnje strani.
"A ne, mama, tele ne bova vzela. Naj raste! Ene gobe," modro nadaljuje, "so SS, to pomeni "smrtno strupene", ene so pa samo S!" O, zapomnil si je dečko, ko so zadnjič enkrat otroci listali po knjigi o gobah!
Kakšna škoda, da nimam knjige s seboj.
"Prav imaš, Mali! Gobe so lahko užitne, zelo užitne, neužitne, te so lahko samo zanič za jesti, po okusu ali pa zelo trde, niso pa strupene ... Tako so stebla od marel neužitna. Strupena pa ne. So tudi gobe, ki so zaščitene, samo nobene od teh ne poznam. Ali pa jo vidim, pa ne vem nič o njej. Zavarovanih, zaščitenih ne smemo trgati ..."
"Mama, a če bi kdo namerno jedel strupene gobe ... a ne, to je pa, kot bi delal samomor ..."
"Ja, najbrž res. Samo, veš, človek, ki noče več živeti, se včasih odloča zelo na hitro. Če bi imel čas premisliti, bi morda naredil drugače. Ponavadi ne vemo veliko o tem, kako se ta človek počuti v srcu ... Lepo je, če človek rad in z veseljem živi ..."
Z razgledne točke občudujeva pokrajino, sonce je že odšlo v Italijo, začenja se spuščati noč ... naju čaka spust skozi gost gozd, zato pohitiva ...
Noč se spušča tako hitro, da me malo zaskrbi, če bova našla potko, ki se odcepi od večje poti navzdol proti Stopcu ... V trdi temi čez kakšno uro pritipava iz gozda ob robu naše vasice in tukaj nama sveti luna. Mali stegne roke, da ga nesem.
Pa kako rada, Mali! Preden prideva do hiše, že spi ...

-

Dodajam link: Mali in prometna nesreča.

http://www.ednevnik.si/odsrcadosrca/104785/+Mali+razmi%C5%A1lja+o+%C5%BEivljenju+in+smrti+....html