Nina zaskrbljeno gleda koledar … šteje dni … ojej, zamuda, pa ja ne … 'Samo da ne bi bila noseča,' pomisli. 'Ne morem si privoščiti še enega otroka, preveč sem utrujena. Kdor nima dveh majhnih otrok skoraj hkrati, sploh ne ve, kako je to,' razmišlja.
'Ma ne, zagotovo je samo zamuda, tako ja, kaj bi bilo lahko drugega …' si prigovarja.
Pogleda svoja mala fantka, ki brezskrbno skačeta po sobi.
'Kako zelo ju imam rada!' se zave.
V srcu začuti misel: 'Kaj pa če sem noseča? … Neee! Ni mogoče.'
Strah, da pa je vendar noseča, jo zdaj neprenehoma spremlja. 'Enostavno, ne morem si privoščiti otroka, tako majhno stanovanje imamo in jaz sem res zelo utrujena. Pa ravno iz plenic smo, ne bi rada spet previjala … Vsaj nekaj časa ne … Kaj pa, če sem vendar noseča? … Ne, ne bom imela otroka. Definitivno je dovolj ... Vsaj zaenkrat.'
Prestraši se misli, ki vzbrsti.
'Splav.'
Vrta misel.
'Saj vendar obstaja splav, čisto enostavno je ... Samo k zdravniku grem, pa dobim napotnico …'
Strese jo od groze, a vendar razmišlja naprej.
'Če bi bilo to res kaj takega, bi ne bilo uzakonjeno. Država vendar skrbi za … za uboge nosečnice … nesrečnice …'
Pokliče k svoji zdravnici. Takoj dobi datum. Ja, mudi se. Pomisli, koliko časa je čakala na operacijo mandeljnov pri sinku – čeprav je bilo pod nujno. Zarodek odstraniti je še bolj nujno. Zarodek? Pa saj to nič ni. Začuti sram … kako nič ni … Je, nekaj je. Majceno bitje je. Kolikšno? Centimeter dolgo? Mogoče.
Ali pretiravajo tisti, ki govorijo o človeku od spočetja naprej?
Pregled pri zdravnici pokaže, da je noseča en mesec.
»Želite obdržati …?«
Kako enostavno vprašanje.
Je lahko tudi odgovor tako enostaven? Ja? Ne? Kaj se bolje sliši? Na kaj je bolj pripravljena? Na nič ni pripravljena …
Dobi datum za splav.
Kakorkoli, samo da bo čimprej mimo.
Datum kriči vanjo. Neprestano kriči.
'Me vidiš?' se ji zdi, da sliši globoko v sebi, v svojem drobu. 'Tvoj sem, tvoj otrok. Me res nočeš?' Solze ji silijo v oči, toda 'ne' v njej je najmočnejši.
'Ne, da te nočem, ne morem te imeti. Umrla bom od utrujenosti, če bom morala še kar naprej vstajati ponoči, zbijati vročino, ure in ure nositi sitnega dojenčka … Daj, razumi, ne morem. N.e m.o.r.e.m.'
Njeno srce je trdo, ne dovoli si čutiti.
A vendar ve, da ni mirna. Ni v njej pravega miru.
'Jutri … Joj, jutri.'
Kaj naj naredi? Čeprav je bila popolnoma odločena, da ni druge možnosti, kot je splav, jo vendar stiska pri srcu. Kaj naj vendar naredi? Kaj je res prav? Je splav res nekaj slabega? Zakaj?
Zdi se ji, da je ranjeno njeno osebno dostojanstvo. Vsa je razbolena. Ranjena.
Noč mineva brez spanja. Srce divja kot ponorelo. Še vedno ni ni jasno, kaj pravzaprav naj naredi.
Zgodaj zjutraj vstane, neprespana se obleče v trenirko in se odpravi ven … da razmisli. Zdi se ji, da ji življenje uhaja iz rok.
V še gostem zgodnjem jutranjem mraku sreča precej dobro prijateljico, ki je na sprehodu s psom.
'Oh, pa ravno nanjo sem naletela.' Rada bi bila sama s svojo težko skrivnostjo. S svojo bolečino.
»Kaj pa ti zunaj ob tej uri?« se začudi prijateljica.
»Nisem mogla spati, pa sem šla ven.«
»Lahko greva skupaj še malo okrog,« jo povabi Zala. Po nekaj vljudnostnih frazah, kako si ipd., se iz Nine kar samo vsuje: »Čez nekaj ur grem na splav.«
Zala razpre oči … Sprva nič ne reče. Le objame prijateljico. Nina zajoče.
»Si dobro premislila? Se ti zdi, da si pogledala z vseh vidikov?«
»Res ne morem imeti še enega otroka. Enostavno ne zmorem … In nimamo prostora … Le kam ga bomo dali … bi ga dali, še enega otroka … Potem … skrbi me služba … No, saj mož … on ne teži … pravi, naj premislim … tako kot ti. Zakaj enostavno ne reče, kaj naj naredim!? Tako sama sem v tem ... Otrok je otrok. Je človek … od vsega začetka. Je res? … Oh, ko bi vedela, kaj naj naredim!«
Nina govori … govori … razmišlja. Zala je skoraj samo uho.
»… še vedno ne vem … ne vem, kaj bi … kaj naj naredim … Joj, čez dve uri moram biti tam.«
»Če greš splavit, otroka ne bo več. Samo v srcu ga boš nosila. Če splaviš, otroku ne daš nobenih možnosti … Ti se odločiš za njegovo življenje … ali proti življenju … Težko ti bo. V vsakem primeru ti bo težko. Tako če sprejmeš otroka kot če ga ne sprejmeš. Enostavno drugače ne more biti. Ampak če otroku ne daš življenja, ne veš nič, kaj vse je bilo otroku vzeto. … Vprašanje je, koliko res pridobiš, če greš splavit.«
Preden se prijateljici razideta, dolgo ostaneta v objemu. »Kakorkoli se boš odločila, te bom imela vedno rada.« Nina je nekoliko mirnejša … mogla je govoriti o svoji čutenjih. Kot robot se odpravi na kliniko. Datum ima! In uro.
Ampak tam ji korak zastane. Ne more noter.
Slednjič se vendar znajde v čakalnici … Prostor s svojim značilnim vonjem.
V teh prostorih je bila večkrat … v veselem pričakovanju otroka … Zdaj pa? To ni otrok?
'Otrok je bitje, samostojno bitje. Ni nekaj, kar bi enostavno vrgli stran. Je več kot enostaven pritisk na gumbek 'ja' ali gumbek 'ne'. Sploh potem, ko je že tu … četudi neviden, četudi skrit … četudi zanj še nihče ne ve …
Ja, saj vse to vem … ampak ne morem. Res, ne morem.
Ne morem roditi … ampak splaviti tudi ne …'
Pokličejo jo in ona se zdrzne. 'Ne!' začuti. 'Ne morem. Ne še. Naj še malo premislim.'
Vstane, se skorajda opoteče, na njej je neizmerna teža …
»… bi lahko prestavila …?«
Razumevajoč pogled.
Dobi nov datum.
Olajšana odide s klinike … kratkotrajno olajšana. Hitro se spet oglasi skrb, kaj bo.
'Pa saj gre navsezadnje za ljubezen,' jo spreleti spoznanje. 'Z možem se vendar imava rada. Če se ne bi imela, bi otrok ne bil spočet. … Pravzaprav je ljubezen mnogo več kot to, kar čutim. Ljubezen je to, da delaš dobro. Da želim vsem dobro. Ljubijo tudi mnoge mame, ki jih moški ne ljubijo. Otrok je več kot le naklonjenost med moškim in žensko.'
Sporoči Zali, da je dobila nov datum.
» … samo objamem te … Prosim, oglasi se, če želiš o tem z menoj še govoriti. Kadarkoli me lahko pokličeš. Tudi sredi noči,« sliši po telefonu.
»… bom še premislila. O vsem.«
Pokliče moža.
»Nisem šla.«
»O, kako sem vesel!« iskreno reče on.
»Zakaj tega nisi rekel prej!? Veš, kako sama sem se čutila! Tako veliko odločitev si prepustil meni!!« v njej zacveti jeza.
»… vem, da je na tebi ogromno. Na ženski je ponavadi veliko več kot na moškem. Zato se mi je zdelo, da ne smem … da nimam besede.«
»Jaz sem si pa tako želela … tako sem si želela čutiti se varna ob tebi … Želela sem si … da me zavaruješ.«
»Oprosti … Veš, kako te imam rad. In kako sem hvaležen zate in za najine otroke, za vse tri. Tudi za tega v tvojem trebuhu.«
Kasneje Nina razmišlja, kakšen dar je, da ima moža, ki mu ni vseeno zanjo. Ve, da marsikatera mamica ostaja sama s svojimi skrbmi in delom … sama z otrokom … tudi sama v ljubezni do otroka …
Popoldne sinova razgrajata po stanovanju, Nini je slabo, vleže se kar na tla k otrokoma in spet pomisli na datum … 'Je to rešitev?' se vpraša. Prisluhne odmevu. 'Je rešitev splav? Bo bolje, če otroka ne bo? Bom manj utrujena? … Morda pa vse to spada v življenje. Tudi utrujenost. Slabost. Neprespane noči. In mnogo, mnogo lepega. Nasmehi otrok, iskreni in zaupljivi pogledi. Prvi zobki. Prvi koraki. Besede. Objemi … In svojega moža bom mirno lahko gledala v oči … se zaupno stisnila k njemu … če … če otroka obdržim. … Kakšna beseda. Obdržati. Kot za staro obleko v omari, ki jo dam naprej, ker je ne nosim.'
Ko pride mož domov, se tesno tesno objameta.
Zdaj postane popolnoma jasno, da novega datuma za splav ne bo uporabila.
V srcu začuti veselje. Veselje nad tem, da postaja ponovno mama. Da je ponovno življenje v njej.
Pomisli, da je to konkreten otroček. Fantek? Punčka? O, lepo bi bilo imeti tudi eno punčko. Ampak tudi fantka se veseli. Ime?
'Nekaj oblekic imam še spravljenih. In lahko mi kaj dajo prijateljice. Nekatere nazaj. Tudi voziček še imam. … Kako lepo pravzaprav, da sem spet noseča.' Kar ne more razumeti, da je dejansko skoraj splavila. Kako malo je bilo med 'ja' in 'ne'. Groza jo je.
Naslednje dni vse bolj čuti, kako njeno telo cveti v nosečnosti. Prsi so vse polnejše. Veseli se, da bo spet dojila. Poboža svoj trebuh. 'Bodi dobro, dete!' reče.
Z možem začneta načrtovati, kako naprej. Kako bodo preuredili stanovanje, da bo prostor še za eno posteljico. Bi se morda skušala seliti? Kako bo z denarjem?
'Bo že.' Bo že. Zakaj bi preveč skrbela za naprej. Vedno so nove poti.
Potem nekega dne opazi kaplje krvi. Prestraši se. 'Dete, živi!' roti njeno srce.
Pregled pri zdravnici pokaže, da se je ustavil srček.
Tudi njej se srček skoraj ustavi.
»Neee!«
'Dete, tako rada te imam. Žal mi je, da sem sploh kdaj pomislila na to, da te ne bi bilo …' Solze ji tečejo po licih. Solze žalosti.
'Sem kriva, da je otrok umrl?' vrta v njej …
Pozneje leži na postelji z belimi rjuhami … s praznim trebuhom … Tako praznim.
'Sem kriva …? … ker ga nisem imela dovolj rada? … Ker sem te skoraj splavila? Oprosti, otroček.'
»Zala, otrok je umrl. Srčka ni bilo več slišati,« Nina joka v telefon.
»Oh … Joj, kako sem žalostna tudi jaz. … Jokam s teboj.«
Ko pride Nina domov, pride k njej Zala. Zala čuti, kaj se dogaja v Nininem srcu.
»... veš, nisi ti kriva, da se je srček ustavil. Ti nimaš nič s tem. Ti si bila v stiski, razmišljala si o splavu, kriva pa nisi.«
»… misliš?«
»Vem.«
»Navsezadnje … morda pa res.«
»Pomisli, moja draga prijateljica, tvoj otroček je živel do naravne smrti. Nisi prekinila njegovega življenja. Dano mu je bilo silno kratko življenje. Mi ne vemo, zakaj. Ampak ti si to bitjece sprejela, vzljubila. Ti nimaš nič s tem, da je prišlo do splava. … Pomisli, kako bi čutila, če bi pa naredila tedaj splav …! Si predstavljaš, kako bi ti bilo težko! … Zdaj pravzaprav lahko veš, da si življenje kot tako sprejela, ga nosila in varovala v sebi, dokler je bilo mogoče …«
Nino spreleti. »Res, pravzaprav sem lahko mirna.«
Zala jo objame: »… in žalostna. … Mirna in žalostna. Življenje je to. Zdaj imaš dva mala zaklada doma in enega samo v srcu. Žaluj, kolikor boš čutila. Dovoli si čutiti.«
Oct 13, 2016