Članek
Ne pišem, torej nisem
Objavljeno Jan 09, 2017

Kolikokrat sem ob pisanju začutila: Pišem, torej sem.

A zdaj ... zdaj enostavno ne uspem nič pisati ... Torej nisem. Me ni ...

Imam goro osnutkov, zapisanih naslovov in morda par vrstic - in pri tem ostane.

Nagaja računalnik, več nas je na enem, včasih bi radi hkrati ... Jasno, da ima šola otrok prednost. In ko bi pisala, bi rada nekaj miru ... In zvečer, ko vsi pospijo, sem taaakoo utrujena.

In to je to. Ne pišem ... Torej nisem.

Me ni. Včasih je ta "me ni" prav boleč.

Za hec malo preletim, koliko daljših ali krajših osnutkov imam v zadnjem letu. ... veliko!

Večkrat sem jasno začutila, ko sem končno spet imela možnost pisanja, da sem kar zadihala! Globoko zadihala. Začutila zrak v pljučih. Zaživela!

Ja, pisanje je moj način izražanja.

Tudi ustno se zdaj lažje izražam, kot sem se pred leti, a vendar včasih pisno najlažje izrazim kakšno misel. A hkrati čutim večkrat kepo v grlu, tišči me, ni besed, ne morem govoriti, ne morem pisati ...

In vse bolj pogosto se mi zdi: pa kaj ... Pač ne morem pisati, pač ne bom pisala. Dan gre vseeno naprej. Vsak večer se vseeno stemni. Datumi se vrstijo. Pa če jaz kaj napišem ali če ne. Če se jaz izrazim ali če se ne. Če povem vse "dobre nauke", katerih je polno moje srce ali pa če jih ne ...

Zadnja leta so neizmerno težka.

... Pravzaprav se mi hkrati zdi vse manj pomembno deliti nauke, deliti modrost ... bistveno je le: imeti rad.

Včasih me raznaša od želje, da bi pisala.

A nimam možnosti, da bi.

Pa vendar si vse lažje rečem: pač nisem napisala, že ni bilo potrebno ...

In misel: koliko dni življenja je še pred menoj ...

Kaj je res potrebno, da naredim.

S čim je res potrebno napolniti "posodo" svojega življenja?

In spet začutim en sam odgovor: z ljubeznijo ...

Ne pišem ... Torej nisem?

Ali pa sem? V nekem drugem delu svojega življenja?

V umiranju svojim željam?

V tem, ko je toliko stvari vse manj potrebnih ...

Razen ljubezni ...

Anka, seveda te berejo, jaz vidim te številke. Ana, držim pesti, da bo vse dobro. Držite se.

ZimZelen, prisrčno! :) Sončka pa ne znam nnarisati! (A kljub temu - sem :P ) :D

Janez, 9, ljubiti, ja! In vsak dan vadimo (vaja dela mojstra) in vsak dan tudi delamo napake ... grešimo proti ljubezni ... In vendar je edino prav iti naprej - kljub vsemu ...

Dajana, misel: ""Pisanje ni nič posebnega. Sediš za pisalnim strojem in krvaviš!", ej, to pa ni kar tako nekaj, izredna je!! Hvala zanjo! Tvoja hči piše knjigo? Krasno! Se spomniš Nejke Omahen, prav lepe knjige je napisala v svojih rosnih letih! Res: potrebna je disciplina! Jaz bi knjigo težko napisala, ker bi morala vestno spremljati posameznega junaka, da bi se vse izšlo! Preveč stvari imam hkrati v glavi in se kar ne izide več vse skupaj :) Demenca? Ja, tista iz prezasedene in utrujene glave in srca. Pa tvoja knjiga? Tudi tebi - in vsem tukaj - srečno novo leto! In če je morda za voščilo prepozno, pa naj velja za srečen nov dan, za vsakega posebej! <3

Mike, se strinjam tako glede idej kot glede časa, včasih ni enega, včasih drugega. Najbolje je, če hkrati obojega ni :D ... in ko čas dozori ... Ali pa ne dozori! Ko se mi je pred leti sesul računalnik sredi zapisa ali pa ob urejanju le-tega, se mi je zdelo strašno. Zdaj ponavadi pomislim: Je že za kaj dobro. - Včasih skušam hitro spet napisati, ko utegnem (če se mi zdi tema pomembna), včasih pa pustim, da je, kar je .... V glavnem: pikica sem na svetu ... Pomembna in nepomembna ... kakor za koga :) Tako nekako je z nami vsemi! Vse dobro, Mike!

Branko, res je, tudi Anko beremo! In hvala za dobre želje, imamo upanje, da bo vse ok. Da bo zdravje pri hiši.

enskortih, spomnil si me na tole misel: Ne imejmo dobrih knjig - imejmo samo najboljše!! Res: imejmo le najboljše! Berimo, govorimo, pišimo samo najboljše!

Lara, nabiralci!! Aha! Tudi to je res, da obstajajo večne zgodbe in da so naše zgodbe delčki teh večnih zgodb ... In niso obezni delčki mozaika ... niso obvezni delčki sestavljank .... Ena prvih sestavljank, ki so jo imeli moji otroci, predstavlja tako lep prizor otrok! Kupila sem jo davno enkrat na boljšem trgu!! Manjkalo je nekaj delčkov, pa sem tiste izdelala sama ... Bilo je krasno!! Morda je to dober primer za to, da ponekod nismo nenadomestljivi. Recimo kot blogerji ali pa v službi ... Nenadomestljivi smo bolj ali manj le v svojih družinah ...

Anka, oja, si! Še kako si! Res pa je, da smo ljudje tako različni, da kakšnemu pisanje nič kaj dosti ne pomeni. Kakšnemu dosti več pomeni en klepet na kavici kot to, da piše. Ali pa iti na dopust. Iti na morje vsako leto ... Itd. Meni pomeni pisanje, pisana beseda, mi pomenijo pogovori (ne lahkotni klepeti), hoja, zemlja, likovno ustvarjanje - ja, tega tudi skoraj ne počnem ... BTB

Gita! Ja, svinčnik in papir! Ampak gre tudi za to, da mi je na nek način postalo ročno pisati težje kot na računalnik. Na računalniku lahko sproti popravljam, na listu papirja je to težje. Težje je vnašati popravke, vrivke ipd. Ali pa zamenjati vrstni red povedi ali pa besed ... Poleg tega se listi kar radi izgubijo :P Poleg tega ... je tudi za pisanje na list potrebno imeti čas! Se malo umiriti ... misliti!! No ja .... saj bo! Nisem pač poklicna Piska :D LILA <3

Ko ne pišeš te pogrešam. ☼ Torej si, samo drugje ;-))

Ana... Pa srečno novo leto ti voščim in seveda tudi vsem tukaj. Saj velja še cel januar po novem.***

Ana, ljubiti ja. Za to ni škoda niti sekunde življenja. Za to smo prišli na ta planet. Pa je marsikdo izmed nas to pozabil......

Ana, napiši si iztočnice, imej to vse na enem kupu, da boš lahko pisala, ko prideš do računalnika in boš lustik. A veš, da moja srednja hči piše knjigo in je pri koncu. Ona me je načila discipline. Vsak dan od 2 do 3 ur... kolikor je pač časa na razpolago, pa če šprikle padajo. Drugače pa obstaja Hemingwayeva izreka o pisanju: "Pisanje ni nič posebnega. Sediš za pisalnim strojem in krvaviš". Lep pozdrav vsem*** p.s. .. ja, prav si povedala... nič več pametovati, samo ljubiti... to je to***

Včasih nimaš nobene ideje, včasih idej polno pa časa ni. Vsi se s tem soočamo. Meni ko pride neka tema v misli, si jo poskušam čimpreje napisati v mobi, samo naslov. Ko pa pride čas, ko ideja dozori, pa se lotim pisanja. Ana, vedno te rad preberem in res je kvantiteta še ne pomeni kvalitete. Lep pozdrav vsem!

Ko ne pišeš, nabiraš. Ne pozabi, da smo v prvi vrsti vsi nabiralci. Torej SI ;)

Draga Ana, jaz že dolgo nisem nič napisala, pa tudi če kaj napišem, me skoraj nihče ne bere. A me tpotem takem ni? Sploh ne, pa še kako sem in moram biti. delovna, dejavna.......ravno zato ni časa. in prepričana se, da je tako tudi pri tebi. BTB