Kolikokrat sem ob pisanju začutila: Pišem, torej sem.
A zdaj ... zdaj enostavno ne uspem nič pisati ... Torej nisem. Me ni ...
Imam goro osnutkov, zapisanih naslovov in morda par vrstic - in pri tem ostane.
Nagaja računalnik, več nas je na enem, včasih bi radi hkrati ... Jasno, da ima šola otrok prednost. In ko bi pisala, bi rada nekaj miru ... In zvečer, ko vsi pospijo, sem taaakoo utrujena.
In to je to. Ne pišem ... Torej nisem.
Me ni. Včasih je ta "me ni" prav boleč.
Za hec malo preletim, koliko daljših ali krajših osnutkov imam v zadnjem letu. ... veliko!
Večkrat sem jasno začutila, ko sem končno spet imela možnost pisanja, da sem kar zadihala! Globoko zadihala. Začutila zrak v pljučih. Zaživela!
Ja, pisanje je moj način izražanja.
Tudi ustno se zdaj lažje izražam, kot sem se pred leti, a vendar včasih pisno najlažje izrazim kakšno misel. A hkrati čutim večkrat kepo v grlu, tišči me, ni besed, ne morem govoriti, ne morem pisati ...
In vse bolj pogosto se mi zdi: pa kaj ... Pač ne morem pisati, pač ne bom pisala. Dan gre vseeno naprej. Vsak večer se vseeno stemni. Datumi se vrstijo. Pa če jaz kaj napišem ali če ne. Če se jaz izrazim ali če se ne. Če povem vse "dobre nauke", katerih je polno moje srce ali pa če jih ne ...
Zadnja leta so neizmerno težka.
... Pravzaprav se mi hkrati zdi vse manj pomembno deliti nauke, deliti modrost ... bistveno je le: imeti rad.
Včasih me raznaša od želje, da bi pisala.
A nimam možnosti, da bi.
Pa vendar si vse lažje rečem: pač nisem napisala, že ni bilo potrebno ...
In misel: koliko dni življenja je še pred menoj ...
Kaj je res potrebno, da naredim.
S čim je res potrebno napolniti "posodo" svojega življenja?
In spet začutim en sam odgovor: z ljubeznijo ...
Ne pišem ... Torej nisem?
Ali pa sem? V nekem drugem delu svojega življenja?
V umiranju svojim željam?
V tem, ko je toliko stvari vse manj potrebnih ...
Razen ljubezni ...
Jan 09, 2017