Pred kratkim sem opazila na spletu pogovor z neko mamico, ki je zaradi revščine šla splavit. Ne bom navajala strani, kjer sem pogovor prebrala, ker se mi zdi prestrašno širiti take žalostne zgodbe, kjer je navedeno pravo ime te ženske, mame nekaj otrok. Tudi zato ne, ker je tisti pogovor izpred dveh let in ji danes kakšna materialna pomoč ne bi pomagala iz stiske tistega časa. Čeprav mogoče tudi danes njena družinica živi v veliki revščini ...
V intervjuju so bile navedene številke, koliko dohodka družina ima in kako ga porabi. In napisano je bilo, da je dan ali dva pred intervjujem bila ta mamica na ginekološkem pregledu, kjer je dobila tudi ultrazvočni posnetek bitjeca, rastočega v njeni maternici. Z otrokom, no, s plodom je vse v redu, so ji povedali.
Ampak tega otroka ne bo ... drugi dan bo šla na splav ... tako je pisalo v intervjuju. Zaradi revščine.
Gledala sem fotografijo, na kateri je ta družina. Gledala sem obraze ... posebej so se me dotaknili obrazki otrok. Ni mi všeč, da je zgodba na tak način v javnosti. Bodo otroci zvedeli (so zvedeli?)?
Če bi jaz zvedela tedaj za to nosečnico, bi ji pomagala ... bi se povezali ljudje, ki nam je še kako mar za nosečnice v stiski. Bi ji pomagali na različne načine.
Ko sem brala ta intervju, sem v mislih nabirala stvari, ki jih lahko nesem njenim otrokom ... in še kaj bi dodala, sem razmišljala ... Bom prosila moža, da greva k tej družini ... čeprav ni ravno blizu ... potem pa sem videla datum ... potem šele. Torej zgodba je stara dve leti in ne vem nič o tej družini. Nič o tem, kako so danes.
Misli mi pa še kar ostajajo pri tej ženski. In pri drugih ženskah, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah. V okoliščinah, ki jim kar ne dopuščajo imeti otroka.
Sama imam veliko otrok. Večkrat so me na prvem pregledu v nosečnosti vprašali, če bom otroka obdržala. Obdržala ... ja, kakšen izraz! Čuden ...
In ja, seveda, meni je bilo to logično. Ne glede na okoliščine, v katerih sem živela.
Zdaj pa razmišljam o ženskah, o nosečnicah, o mamah, ki pravijo, da otroka ne bi obdržale ... ali jim sploh ponudijo možnost, da bi donosile in dale otroka v posvojitev? V tem intervjuju tega ni. Ni bilo niti omenjeno ali pa tega nosečnica ni povedala novinarki (novinarju?)? (Vsekakor je intervju napisan tako, da bi pritisnil na vest družbe, države. Uspešno?)
Ampak - ali res ne povedo nosečnicam, ki ne želijo roditi (in obdržati) otroka zaradi revščine ali česa drugega, da imajo možnost otroka donositi in mu ponuditi drugo družino ...? Koliko parov čaka, ki bi srčno radi sprejeli otroka iz "drugih rok"!
Pri nas nadomestnega materinstva ni, in prav je, da ga ni - da ni takega materinstva, kjer ženska zanosi z namenom, da bo njenega otroka dobil nek drug par - za denar. V tem primeru je ona na nek način res le - tovarna, kjer naredijo otroka.
Pa vendar bi jaz dala mami, kot je npr. ta v intervjuju, kaj v vzpodbudo in pomoč ...Potrebuje konkretno pomoč.
Dejansko je ženska, ki rodi otroka, ki ga bo dala v posvojitev, pogumna. Pogumna in plemenita. Gotovo jo ima marsikdo v zobeh.
Gotovo so ljudje, ki se zgražajo nad njo ... verjetno je tudi danes še vedno tako, verjamem pa, da je vse več ljudi, ki tako mamo spoštuje. In podpira.
Prednost tega, da otroka donosi ...?
Nek par, ki si želi otroka, ga tako dobi. In prosilcev je veliko!
Poleg tega po moje živi ona z veliko mirnejšo vestjo, kot bi živela sicer ... po splavu. Verjamem, da hoten splav žensko zelo zaznamuje. Veliko zgodb poznam od blizu.
Še en pomislek je ... ga poznam ... Naletela sem parkrat nanj.
Takle: "Ne bom rodila, nimam pogojev ... Ampak če ga že bom, ga pa ne bom dala drugim ... Tega pa ne." Jo je strah za otroka, strah, da otroku ne bo lepo v življenju? Da ne bo prišel v ljubečo družino?
Možno ... Če bi bila jaz ta mama, bi gotovo veliko mislila na otroka ... in upala zanj, da mu je dobro.
Pa vendar ... mnogokrat v življenju ni lahkih poti. Jih pač ni. Tako je življenje. In v preizkušnjah rastemo, zorimo ... Ob tem si želim, da bi vendar mame, ki otroka ne morejo obdržati, otroku želele vse najlepše ... ampak vse najlepše se zgodi lahko samo v življenju ... in ne v smrti ...
Mar 26, 2017
