Zgodba o žebljih v ograji. Verjetno marsikomu znana zgodba. Zapisala sem jo po spominu in morda še malo po svoje - z namenom, da jo uporabim pri verouku.
Majhen fant, ki se je večkrat grdo obnašal, se je nekega dne spet zelo razburil … Tako kot že večkrat; in tedaj je uporabljal grde besede, žaljivke, včasih je koga udaril, brcnil ...
Njegov oče je bil pameten človek. Pomislil je, da tako res ne gre več. Kaj naj naredi, da iz njegovega muhastega dečka zraste dober fant?
Sinu je dal vedro, polno žebljev, ter ga peljal za hišo do lesene ograje. Rekel mu je, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo.
Dečku se je zdel očetov predlog zanimiv in tako je takrat, ko bi najraje koga udaril ali mu kaj neprijetnega rekel, šel do ograje in vanjo zabil en žebelj. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. In potem je bil kakšen dan, ko se je manjkrat razjezil in mu zato ni bilo treba zabiti veliko žebljev, in spet kakšen, ko je moral zabiti spet več žebljev.
Sprva ni bilo videti nič posebnega, potem pa se je postopoma videlo, da se nekaj dogaja!
Deček je zabijal po manj žebljev na dan kot na začetku. Dejansko se je naučil vse bolj obvladati samega sebe. Ni več ponorel zaradi vsake malenkosti, včasih ga še celo krivica ni čisto spravila iz tira.
Število žebljev, zabitih v ograjo, se je začelo zmanjševati ...
Fant je kmalu spoznal, da je pravzaprav lažje obvladovati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo!
In končno je prišel dan, ko se ni niti enkrat razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo!
To je seveda ponosno povedal svojemu očetu! Oče je bil svojega sina zelo vesel. In zdaj mu je naročil, da naj vsak dan, ko se ne bo niti enkrat razburil, potegne en žebelj iz ograje.
Deček je z veseljem izpolnjeval tudi to očetovo naročilo.
Dnevi so minevali in čez dolgo časa je prišel dan, ko je fant povedal očetu, da ni nobenega žeblja več v ograji.
Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje.
Tam mu je rekel: "Sin moj! Dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka, kot je bila na začetku. Nikoli več ne bo gladka. Ko nekomu rečeš kakšne stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Človeka lahko raniš z besedami, kretnjami, nožem in četudi se kasneje opravičiš, rana ostane. Brazgotina ostane. Rane zaradi grdih besed prav tako bolijo, kot bolijo druge rane."
Za ilustracijo iščem dokaze dobrih "sledi" in najdem tole izpred dveh let:
Sedimo na tleh ob deščici, v katero otroci zabijajo žeblje. Vsak otrok, ki želi, lahko vzame žebelj in kladivo, največkrat jaz držim žebelj in samo enkrat otroku malo spodleti :)
No, otroci niso zelo močni, žeblji se niso zarili globoko v les. Večina jih je popadala iz lesa že, ko je naslednji otrok zabijal svoj žebelj. Ob vsem tem seveda potipamo deščico. Otroci čutijo "brazgotine", ki so ostale. Od daleč je videti vse v redu, ampak od blizu "vidimo rane."
Pogovorimo se o velikih in majhnih ranah, tistih v duši in tistih na telesu. Pa o tem, koliko moremo rano pozdraviti, čisto ozdraviti. Če nekoga potisnem, da pade, in rečem "sori", bo njegovo koleno še vedno razbito, ranjeno. Ampak če se iz srca opravičimo, bo ponesrečencu lažje pri srcu - ko bo začutil človeški stik. Pristen odnos.
Otroci gredo na svoja mesta, v zvezke nalepimo list z zgodbo, rišejo ograjo.
Zdaj jim pod naslednjo stran vstavim indigo papir, seveda večina otrok popolnoma nič ne ve, kakšen papir je to.
Naročim jim, naj v zvezek rišejo ali pišejo "kaj lepega". S svinčnikom. Nekateri se ne želijo odreči barvam - in to nas pripelje do še ene izkušnje.
Ampak zdaj sem pri tem, kar sem otrokom naročila: naj rišejo in pišejo lepe stvari, dogodke.
Pozorna sem posebej na to, če se kdo kaj zmoti. Nekateri tudi radirajo.
Nekateri otroci so čisto iz sebe, ko vidijo odtis svoje risbe ali svojih besed! Kar ostrmijo, gledajo z odprtimi usti! Tisti, ki so želeli pobarvati, so presenečeni, ko je dvojnik njihove risbe črnobel. Ena deklica "za hec" nariše nekaj z belo barvico - in potem strmi, ko je tisti delček risbe črno izrisan, tako kot vse ostalo, medtem ko se na originalu skoraj ne vidi.
Posebej so presenečeni in celo pretreseni tisti, ki so radirali. Spoznajo, da na "originalu" lahko radirajo (včasih tudi ne lahko, bolj ali manj se pa da), medtem ko odtisa ne morejo "zradirati"!Poleg tega radiranje odtis celo poslabša, lahko nastane pravi zmazek.
To je sporočilo, ki jim ga želim dati! Vse, kar delamo, kar govorimo, celo kar mislimo, pušča sledi! Dobre in, žal, tudi slabe. Ja, tudi slabe ... In "sori" ne zradira "odtisa", lahko ublaži, ampak čisto zbriše ne, če gre za zelo hude stvari, za izdajstvo, za grde laži, za hude žalitve ...
Včasih nekako "počistimo" zunanje stvari, tistega globoko v sebi pa ne moremo."Radiranje" lahko rano še poslabša. Če ni v empatiji, v veliki pozornosti in nežnosti.
Nujno je, da smo pozorni na to, kaj delamo. Če naredimo kaj narobe, skušajmo popraviti. Poskušajmo delati samo to, kar pušča lepe odtise ... lepe sledi ...
Vidim, da otroci razumejo ... starši tudi :)
To je zadnja ura verouka v tem veroučnem letu.
V meni se utrne misel, kako jeseni nadaljujem ... nadaljujemo v skupini otrok, ki bodo tudi jeseni moji! Oooo, se že veselim! Veselim se počitnic in veselim se novih srečanj v jeseni!
Jun 04, 2017