Ob tragični smrti našega igralca sem videla vseh vrst komentarje. Žal mnogo žaljivih. Ne vem kaj dosti o tem, kako je konkretni človek živel, kako je mislil, kaj delal, in ne vem, kaj se je zares zgodilo v urah pred njegovo smrtjo ali v uri smrti. Videla sem tudi naslove nekaterih iger, v katerih je igral, prebrala sem nekaj njegovih komentarjev, poslušala izjavo ob družinskem zakoniku.
Ne glede na vse je bil človek. Za nekatere velik človek, za nekatere ne. Ampak vseeno človek.
'O mrtvih nič, razen dobrega'
Star pregovor 'O mrtvih nič, razen dobrega' tudi zdaj pride v poštev. O vsakem od nas so lahko pogrebni govori polni lepega ... in tudi marsikaj slabega se najde o vsakem od nas. Jaz imam rada poštene govore (in sploh pošteno govorjenje o pokojniku, ne gre samo za tisto ob samem pogrebu), nikoli pa ne sovražnih. Nikoli ne mrhovinarskih.
Boli me spoznanje, koliko ljudi uživa v hudem, ki doleti - druge. Predvsem seveda, če so to njihovi "sovražniki", morda politični nasprotniki.
Boli me spoznanje, kako kakšni ljudje radi popadejo neko kost in jo glodajo in glodajo ... Bog ve, samo On ve, če se toliko ukvarjajo sami s seboj in svojimi grehi. Ne, zakaj le, če se pa lahko ubadam z grehi drugih!?
Čuteč tudi z drugimi
Človek, ki pozna svojo krhkost, nebogljenost, grešnost, šibkost, bo čuteč tudi z drugimi. Ne bo sodil. Oja, imel bo jasno mnenje, kaj je prav in kaj narobe, umor je nekaj strašnega, posilstvo je nekaj strašnega, nekatere zlorabe so absolutno nedopustne ... so nevredne človeka ..., vendar ne bo kamenjal grešnika, ne bo samo kazal na druge, ne bo neprizanesljiv z grešniki ... Mu bo do pravične sodbe. Ampak ne bo se šel sodnika, če ima na voljo le nekaj drobcev neke "resnice" ali resnice. Prepustil bo sodbo ljudem, ki so poklicani (poklicno) za to zaupal v pravičnost Božje sodbe). Če se mu bo zdela sodba na zemlji krivična, bo skušal tvorno sodelovati in se boril za resnico in pravico. Če je vernik, bo molil za uboge grešnike. Tudi zase.
... česar polno je srce, to usta govore
Pravijo, da vrtnar diši po rožicah, vrtu. Če ga ima rad.
Pravijo, da kakršne prijatelje imam, tak/a sem.
Pravijo, da sčasoma lahko kriminalisti in policaji in še kdo začnejo smrdeti po kriminalu ... Skratka: s komer se družiš, tak si.
Če nisi trden, močan.
Pravijo, da česar polno je srce, to usta govore. Kaj je torej v srcu ljudi, ki uživajo v govorjenju o grehih drugih?
Jezus se je družil z grešniki ... zanje je prišel na svet. Ni se šel pravičnika. Ni sodil. Bil je usmiljen, prizanesljiv ... do ubogih ... do tistih, ki so spoznali svojo grešnost.
Do pravičnikov, "farizejev", trdosrčnih ljudi ni bil tako prizanesljiv ... sicer pa na nek način ti ljudje sami niso bili prizanesljivi do sebe ... usmiljenje se lahko dotakne samo tistega, ki usmiljenje hoče ... usmiljenje se daje v svobodi.
Res je, da nihče ne bi smel ubijati (ne pred rojstvom, ne kasneje). Res je, da nihče ne bi smel nikogar zlorabiti ... ne spolno ne drugače. Nihče ne bi smel pre/varati sebe in drugih.
Vendar ni dobro za človeka, za nikogar ni dobro, če se naslaja nad tem, kako so drugi slabi ... ob tem je ja tako jasno, kako je on dober!
Tak človek začne smrdeti ...
"Kakor živiš, tako umreš."
Te dni je bilo tudi zapisano: "Kakor živiš, tako umreš." Ja. A vendar nihče od nas ne ve o zadnjih zdihljajih pokojnika. Morda se je "vrnil k Očetu"? Prepozno? Tega nihče od nas ne ve. Naj je bilo tako ali drugače, je v naših srcih vendar lahko vsaj drobec usmiljenja. Nihče od nas ne ve, kaj vse še pride v njegovem življenju. Kaj se bo zgodilo med njegovimi najbližjimi. Kdaj bomo hrepeneli po usmiljenju, tudi človeškem.
... in kako bo umiral "pravičnik"? "Pravičniško?" "Bog, hočem v nebesa! Bil sem dober! Nikogar nisem posilil, ubil ..." (Vic o pijanem šoferju in mlačnem duhovniku, ki prideta pred nebeška vrata. Sv. Peter spusti v nebesa šoferja, duhovnika pa ne, na kar seveda duhovnik protestira. Sv. Peter mu pojasni: "Ko je šofer vozil, so vsi molili, ko si ti pridigal, so pa spali ...")
Smo "pokvarljivo blago"
Prepričana sem, da je vsak od nas "pokvarljivo blago". Ne pokvarjeno, večina gotovo ne, ampak vsak od nas je pokvarljiv ... in če se ne potrudi biti zvest Stvarniku v najmanjših stvareh, lahko tako po malem, drobec za drobcem, drsi v slabo ... V pravičniškost. V popuščanje sebi. V relativizacijo greha. V prikrojevanje sveta sebi - in ne božjemu pogledu. V "črko postave" in ne duha Božje besede.
Greh je greh. Ni potrebno tako izpostavljati grehov istospolnih ... kot da je greh že samo to, da je nekdo istospolen. Ni to greh. To je nagnenje. Kot ima nekdo drug nagnenje, da bi kradel, lagal, objestno govoril polresnice, slabšalno imenoval druge, kaznoval druge za vsako figo ...
Pometajmo pred svojim pragom in bodimo pristno sočutni
Vsak od nas je odgovoren za to, kaj dela. Kako ravna s svojimi nagibi. S svojo danostjo.
Ker sem jaz "hetero", samo na sebi to še ne pomeni, da sem za to boljši/a!! Med nami, "pravilno usmerjenimi", je tudi marsikaj narobe. Baje tudi krščanski zakonci varajo. Mogoče ne z istospolnimi, pač pa z nasprotnim spolom ... In mogoče na skrivaj. A to je potem kao normalno? Manj slabo?
Skratka: vsak od nas ima dovolj za pomest pred svojim pragom. V tujo rano naj bi rinil samo tisti, ki ima nežne roke in zna zdraviti, obvezati. In tisti ponavadi sploh ne rine, pride z usmiljenjem in sočutjem.
Nihče se ne bi smel dotakniti rane, če je nima s čim obvezati. (Ernest Hello)
Jun 21, 2017
