Prijateljica Marjana mi pogosto reče: "Moja ljuba Ana!" in jaz prav tako njej ...

In ko pomislim na hospic, prav tako začutim, čisto jasno! Moj ljubi hospic!

Pred nekaj dnevi sem bila na dnevu odprtih vrat v hiši hospica.

Bilo je natančno 20 let od ustanovitve društva Hospic v Sloveniji. Dr. Metka Klevišar, zdravnica in gospa, ki jo zelo spoštujem, je vedela, da to potrebujemo. Tistega leta sem tudi jaz naredila tečaj prostovoljstva.

V hiši hospica zdaj ni bolnika ... nobenega bolnika. Tudi muca ni več tukaj, muca Luca, ki ga je podedovala "hiša", kajti umirajoča lastnica je želela, da ostane po njeni smrti muc v hiši. V naši hiši! Ja, rada rečem, v naši hiši, pri nas. Rada sem v tej hiši pomagala po svojih močeh, v glavnem v negi bolnikov. Koliko svetlih spominov, lepih in žalostnih, polnih življenja, nosim v srcu!

Tatjana Horvat, sestra z velikim srcem, je rekla, da je hospic tisto v srcu!

Tudi jaz ga imam v srcu.

Hospic je tisto v srcu, ko spoštujemo in negujemo življenje, ga delamo kvalitetnega, napolnjujemo dni z njim, vendar ga ne nategujemo in podaljšujemo za vsako ceno ...

Pred nekaj leti me je prijateljica povabila v Hišo in potem sem večkrat smela biti tam, sem bila povabljena k delu z bolniki. Sicer jaz veliko let že nisem delala v svojem prvem s šolo pridobljenem poklicu in še pred leti, ko sem bila sestra v praksi, sem večinoma delala na otroškem oddelku in smrti od blizu skoraj nisem videla. Zdaj sem pa prišla v Hišo, kjer mnogi umrejo. Prišla in prihajala sem s strahom in upanjem in ljubeznijo.

Hitro sem čutila, kako silno rada sem tam! Koliko mi pomeni biti z bolniki, jim lajšati težke čase ... jim biti opora, sogovornica, včasih le poslušalka, včasih usta ... kolikokrat fizična opora ... Celo kaditi sem komu pomagala, jaz, absolutna nekadilka. Ampak spoznala sem, da kakšnemu človeku v nekem trenutku, času, pomeni cigareta izredno veliko ... morda največ ... (Je to grozno? Ne vem, vem le, da je dejstvo!) In sem pomagala držati v ustih, kajti kakšna usta tega niso več zmogla.

Tako sem se vključevala v to, da pomagam človeku biti posameznik. Nikakor številka, nikakor nekdo brez imena, neopazen in neopažen ... Skušala sem začutiti tisto, kar iz posameznika naredi človeka. Posebno, enkratno bitje.

Včasih sem bolnikom brala, večkrat sem prebrala "Timija", zgodbo o poslednji jeseni listka Timija. Brala sem zgodbe, ki so se bolnikov dotaknile ... Verjamem, da so se nekatere dotaknile globoko. Brala sem tudi kakšno zgodbo v nadaljevanjih. To predvsem ob bolnikih, za katere se je pričakovalo, da bodo v hiši dolgo in niso imeli pogosto obiskov ali pa res ničesar niso mogli narediti sami. Kakšen bolnik ima bistro glavo, vse razume, vendar ne more ničesar narediti sam, tak potrebuje roke in noge drugih, včasih tudi usta, včasih tudi oči drugih ...

Tako mi je bilo lepo, ko sem po smrti neke gospe srečala njenega moža in mi je povedal, da je ženi prebral knjigo do konca! Prepričana sva bila, da je zgodbi zvesto sledila, čeprav je to mogla pokazati le z drobnim gibom obraza ...

Je vredno tako življenje? Življenje, ko je človek privezan na posteljo, popolnoma odvisen od drugih ...? Ko se večkrat ne zmore izraziti? Je!! Je vredno!

Poznala sem bolnika, ki je bil za evtanazijo, ko bo bolezen napredovala, ampak je potem živel polno življenje do konca. Pa četudi je potem dolgo časa potreboval pomoč drugih, tudi za osnovne stvari. Med spomini, ki mi grejejo srce, je tudi nasmeh tega bolnika. Dobra volja. Humor. Ja, humor ... tisto, ko se posmeje celo lastnim težavam ... Ali pa tisto, ko se shujšana bolnica nasmehne, kako ima lepe suhe noge, končno ima take, pa vedno si jih je želela imeti!

Kot sem zgoraj že rekla, nosimo hospic v srcu. Tega živimo in širimo med ljudi, če čutimo to, da je življenje vredno. Tudi tedaj, ko je "brezperspektivno". Koliko dobimo tisti, ki smo ob bolnikih, tudi ob umirajočih ... Verjamem, da tudi oni dobivajo od nas, ki še ostajamo "tu". Morda dobi vsak tisto, kar najbolj potrebuje ... če smo odprtih src ... kar najbolj potrebuje v nekem trenutku, v neki dobi svojega življenja ...?

Potrebujemo hišo hospica? Sploh, ker nosimo hospic v srcu, potrebujemo potem hišo?

Jaz mislim, da jo, da jo zelo potrebujemo.

Zelo bolni, posebno dolgotrajno bolni in umirajoči, pogosto želijo predvsem iti domov! Umreti doma. Absolutno podpiram to njihovo željo. Mislim, da bi morala družba omogočati to, da bi bolniki mogli umirati doma ... kadar želijo ... Da jim družba to omogoča. Da imajo pomoč na domu. Da pridejo ljudje, ki bolniku in svojcem pomagajo, da morejo le-ti kvalitetno živeti kljub vsemu ... dokler je dano na tak način ... Da jim pomagajo iti naprej ... Da dan za dnem iščejo pot za nove korake ... pa če so še tako kratki ... ali stopinje na mestu ... Da morda vendar zdaj počnejo še to, česar v času "velikega življenja" niso utegnili ... morda čisto preprosto povedati kaj o samih sebi ... o svojih občutjih ... povedati si lepe stvari in prav tako težke .... Ni potrebno nositi s seboj bremen ... odložimo jih ... Tako je potem življenje lepše ... morda celo lepo ... četudi umirajoče življenje ... ali pa življenje nekoga, ki svojega dragega človeka izgublja ...

Mnogi ljudje nimajo dovolj dobrih pogojev, da bi lahko negovali bolnika doma. Ali pa preprosto potrebujejo toliko pomoči od zunaj, da ne gre. V takih primerih je hiša hospica resnično velika pomoč.

Hiša resnično želi biti dom!

Včasih se odnosi med bolnikom in svojci izboljšajo, ko niso svojci več sami za vse, ko lahko kdaj tudi kam grejo, ne da jih stalno skrbi, kako je doma ... Bolnik se morda potem ne čuti kot breme ... Koliko odnosov nastane v Hiši tudi med bolniki, ki se še gibljejo ... četudi (se gibljejo) le na štirih koleščkih ... Pa med svojci bolnikov. Včasih je potem končno čas še za tisto, česar prej niso "utegnili", v tem norem tempu življenja ... Ali pa niso zmogli zaradi strahu pred bolečinami v občutljivih odnosih ...

Kaj je meni tako blizu v hiši? To, da se osebno približamo posamezniku. Da se jim prilagajamo, kolikor je le mogoče. Da imamo včasih štiri ali še več različnih večerij, čeprav je vseh bolnikov le dvanajst. Seveda je večina ponudbe preproste ... ampak pripravljeno je vse z ljubeznijo in z mislijo na konkretne lačne ljudi. Res je, da je včasih (bila) hiša polna, ampak so vsi skupaj čisto malo pojedli ... Pride tak čas ...

Skušali smo biti ob vsakem posamezniku, biti toliko z njim, kot smo spoznavali, da nas potrebuje. In na tak način, kot potrebuje ... "Ne bom govorila, tudi vi bodite tiho ... samo bodite pa ob meni, prosim," mi je rekla ena gospa ... Ko sem prihajala, sem se je narahlo dotaknila, da je vedela, da sem spet z njo ... Da sem Tam!

Koliko meni pomeni tudi to, da poskusim posamezniku dati toliko časa, kot ga potrebuje. Koliko včasih pomeni bolniku, da končno sam dvigne nogo ali da vsaj malo sodeluje pri obračanju v postelji ...

Preprosto: biti s človekom. In ob tem biti tudi sam človek.

Hiša je potrebna. Srčno upam zanjo.

Zrelost družbe se pravzaprav najbolj pokaže s tem, če je sočutna do najbolj nemočnih in ranljivih posameznikov v družbi ... do teh, ki si sami ne zmorejo izboriti pravic, ki jim sicer kot ljudem pripadajo ...

Moje hospicarske zgodbe: