Članek
Objavljeno Aug 15, 2014
Jutri je 18 obletnica smrti moje mame.
Dobra dva meseca pred tem, junija 1996 je umrl moj najboljši prijatelj, Tomaž. Krasen človek. Zelo sem ga imela rada.
Nekaj mesecev pred smrtjo je doživel težko prometno nesrečo, po kateri se je sicer... zbudil iz kome, a nikogar več ni prepoznal.
Ko sem ga obiskala v bolnišnici, me je sicer pogledal, ampak ta pogled je bil pogled skozi mene, pogled, ki me je tako zabolel, da nisem mogla zadržati solz. Popolna odsotnost človeka v njem. Rastlinica v bolniški postelji. Pa vendar on, pa vendar tiste lepe modre oči, kodrasti lasje, njegov obraz; a ničesar več od njega.
Tako je vegetiral še kake 3 mesece.
Nisem ga več obiskala. Nisem mogla.
Njegov oče me je obveščal o njegovem stanju.
In potem je junija zazvonil telefon. Sporočil mi je, da se je Tomaž tisti dan poslovil od tega sveta.
Obsedela sem. Kot vkopana. Šokirana.
In potem sem začela na glas kričati, jokati, rjoveti... Ni mi bilo mar za sosede..(Lovra ni bilo doma)
In tako v premoru, ko sem spet zajela zrak za novo porcijo kričanja, se zgodi nekaj neverjetnega. Na vratih, na kljuki v istem prostoru, kjer sem bila, je bil obešen nek pas. Obrnjena sem bila stran od vrat. In v tistem trenutku, je pas z vso silo usekal po tleh. Tako močno, kot bi ga odrasel moški vzel v roke in z njim močno usekal po kuhinjskem linoleju.
Ni zdrsnil, ni padel, usekal je in obležal na tleh.
In v moji glavi sem istočasno dobila preblisk/sporočilo: "Toliko o tem, da sem mrtev."
Hipoma se je moje kričanje in jokanje ustavilo. Kot bi odrezal.
Vstala sem, počepnila k pasu in ga nekaj časa gledala.
Tomaž mi je sporočil, da je živ. Da njegov duh ni izginil.
Moji mami se je ravno v tistem času stanje začelo naglo slabšati in že čez nekaj dni, še pred Tomaževim pogrebom, sem jo vzela k sebi in začela skrbeti zanjo. Tudi ona ga je imela rada. Tomaža.
Mami je odšla čez dva meseca. Ne časa, ne priložnosti nisem imela, da prebolim Tomaža. Zato je počasi odplaval spomin na njegove modre oči, tako nežno, tako toplo, tako boleče.
Dobra dva meseca pred tem, junija 1996 je umrl moj najboljši prijatelj, Tomaž. Krasen človek. Zelo sem ga imela rada.
Nekaj mesecev pred smrtjo je doživel težko prometno nesrečo, po kateri se je sicer... zbudil iz kome, a nikogar več ni prepoznal.
Ko sem ga obiskala v bolnišnici, me je sicer pogledal, ampak ta pogled je bil pogled skozi mene, pogled, ki me je tako zabolel, da nisem mogla zadržati solz. Popolna odsotnost človeka v njem. Rastlinica v bolniški postelji. Pa vendar on, pa vendar tiste lepe modre oči, kodrasti lasje, njegov obraz; a ničesar več od njega.
Tako je vegetiral še kake 3 mesece.
Nisem ga več obiskala. Nisem mogla.
Njegov oče me je obveščal o njegovem stanju.
In potem je junija zazvonil telefon. Sporočil mi je, da se je Tomaž tisti dan poslovil od tega sveta.
Obsedela sem. Kot vkopana. Šokirana.
In potem sem začela na glas kričati, jokati, rjoveti... Ni mi bilo mar za sosede..(Lovra ni bilo doma)
In tako v premoru, ko sem spet zajela zrak za novo porcijo kričanja, se zgodi nekaj neverjetnega. Na vratih, na kljuki v istem prostoru, kjer sem bila, je bil obešen nek pas. Obrnjena sem bila stran od vrat. In v tistem trenutku, je pas z vso silo usekal po tleh. Tako močno, kot bi ga odrasel moški vzel v roke in z njim močno usekal po kuhinjskem linoleju.
Ni zdrsnil, ni padel, usekal je in obležal na tleh.
In v moji glavi sem istočasno dobila preblisk/sporočilo: "Toliko o tem, da sem mrtev."
Hipoma se je moje kričanje in jokanje ustavilo. Kot bi odrezal.
Vstala sem, počepnila k pasu in ga nekaj časa gledala.
Tomaž mi je sporočil, da je živ. Da njegov duh ni izginil.
Moji mami se je ravno v tistem času stanje začelo naglo slabšati in že čez nekaj dni, še pred Tomaževim pogrebom, sem jo vzela k sebi in začela skrbeti zanjo. Tudi ona ga je imela rada. Tomaža.
Mami je odšla čez dva meseca. Ne časa, ne priložnosti nisem imela, da prebolim Tomaža. Zato je počasi odplaval spomin na njegove modre oči, tako nežno, tako toplo, tako boleče.
Aug 15, 2014
