Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča, degenerativna bolezen, katere vzroka ne poznamo. Glavna značilnost te bolezni je propadanje dopaminskih nevronov v kompaktni črni substanci, zaradi česar v možganih primanjkuje dopamina. Ime je dobila po londonskem zdravniku dr. Jamesu Parkinsonu, ki je leta 1817 v eseju z naslovom The Shaking Palsy prvi opisal to bolezensko stanje. Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša degenerativna motnja osrednjega živčevja. Klinična slika parkinsonove bolezni je akinetično-rigidni sindrom, katerega glavni znaki so tremor (ritmično izmenično krčenje fleksorjev in ekstenzorjev s frekvenco 4-6 Hz), rigidnost (enakomerno zvišan tonus, ki ovira izvajanje gibov), bradikineza (upočasnjenost gibov) in motnje ravnotežja (nestabilnost in padci). Vse to pa vpliva na kakovost življenja bolnikov s Parkinsonovo boleznijo (PB).
Pri izvedbi katerega koli giba sodelujejo živčni prenašalci, ki iz možganov, kjer živčne celice nadzorujejo vse telo, prenašajo sporočila med celicami do slehernega dela telesa. Pri parkinsonovi bolezni je pot med celicami prekinjena, zato sporočila ne prispejo do mišic neokrnjena, in to je navzven vidno kot težave pri gibanju. Sporočilno vrzel povzroči pomanjkanje dopamina – enega izmed živčnih prenašalcev, ki sodelujejo pri nadziranju gibanja. Pri ljudeh s parkinsonovo boleznijo je propadlo in odmrlo 70–80 % celic, ki proizvajajo dopamin. To se zgodi v majhnem predelu možganov, imenovanem »črno jedro« (substanca nigra). Če tam ni dovolj dopamina, živčne celice ne delujejo ustrezno in niso sposobne prenesti možganskih sporočil, kar se kaže s parkinsonskimi simptomi.
Čeprav je najbolj prizadet živčni prenašalec dopamin, se nepravilnosti pojavljajo tudi pri drugih živčnih prenašalcih. To je ena izmed razlag, zakaj samo z nadomeščanjem dopamina pri bolniku vedno ne dosežemo pričakovanega izboljšanja. Nepravilnosti drugih živčnih prenašalcev pogojujejo tudi številne nemotorične simptome, prisotne pri parkinsonovi bolezni.
Zakaj propadejo celice, ki izdelujejo dopamin, ni jasno. Splošno prepričanje je, da so krivi številni dejavniki. V trenutnih raziskavah so poudarjeni staranje, genetski in okoljski dejavniki ter virusi. Prav tako ni jasno, zakaj nekateri ljudje razvijejo parkinsonovo bolezen, drugi pa ne.
