Fotografije albuma - Vse fotografije
Viki Vertačnik, vodja projekta Bontonček
Sem Viki Vertačnik, rojen na Štajerskem leta 1972. Zaradi študija in dela sem že dobro polovico svojega življenja vezan na Ljubljano. Tukaj imam stanovanje v katerem mi družbo delata žena in živahna hči Tjaša. Ob tem je še kar nekaj stvari, ki mi krajšajo čas – recimo šah in branje, pa tudi veselje do zgodovine. Zgodovino in etnologijo sem tudi uspešno doštudiral in zgodovino 9 let poučeval; nekaj časa na osnovni in nekaj časa na srednji šoli. Ob tem sem opravil strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja ter pridobil tiflo pedagoško dokvalifikacijo za delo s slepimi in slabovidnimi. Imam tudi nekaj izkušenj z brezposelnostjo. Od leta 2010 sem zaposlen na društvu YHD, kjer se ukvarjam z nekaj različnimi stvarmi. Od maja leta 2012 vodim čudovit projekt Bontonček.
Projektu sem se pridružil že na samem začetku leta 2008. Pred tem sem, večinoma v lastni režiji, obiskoval razne šole, veroučne in druge skupine, kjer sem govoril predvsem o sv
Katrin Modic
Skupini sem se pridružila, ker sem videla priložnost za moje pobude, da bi o drugačnosti začeli informirati že zelo majhne otroke, že v vrtcih po četrtem letu starosti. Ko sem spremljala svojega sina v vrtec, sem opazila, da otroke zelo zanima moja drugačnost in so večkrat stopili k meni in me začeli spraševati o mojem hendikepu. Opazila sem, da v večini še nimajo razvitih negativnih stereotipov, ki jih velikokrat opazimo pri starejših, zato sem že pred šestimi leti začela razmišljati o tem, kako bi to tematiko približali otrokom. Žal brez podpore večje skupine tak projekt v takem merilu kot ga izvajamo sedaj, takrat ni bilo mogoče izpeljati.
Pri izvajanju se mi zdi zelo pomembno, da otrokom predstavimo lastne izkušnje, kako pravzaprav naredimo enako stvar kot nekdo, ki nima ovir, pa vendar vsak od nas na svoj način, ki ustreza njemu. Ravno to je bistvo projekta, sicer bi te teme otrokom razlagali učitelji tako kot druge učne vsebine.
Vsaka delavnica je zame drugačna. Tud
Mirica Ačko
Izvajanje delavnic Bontonček pomeni zame neko drugo dimenzijo osveščanja in konkretnega soočenja s hendikepom, tako otrok kot učiteljic in drugih delavcev na osnovnih šolah. Pomembno se mi zdi, da jih izvajamo hendikepirani z lastno izkušnjo hendikepa in s tem pomagamo razblinjati predsodke in stereotipe o našem življenju. S tem sporočamo, da smo mi tisti, ki lahko najbolj konkretno govorimo, kako živimo, kaj delamo in svojega hendikepa ne vidimo kot nekaj posebnega, temveč je ta del nas. Ker je viden, to pri otrocih in tudi učiteljica povzroča zelo različne, včasih zanimive reakcije. Pomembno je, da sami govorimo, kako želimo, da se drugi obnašajo do nas in česa ne želimo.
Pri izvajanju delavnic uporabljamo veliko konkretnih pripomočkov tako, da se lahko otroci npr. zapeljejo po razredu z vozičkom, preizkusijo belo palico, ter različne družabne igre prirejene za slepe (šah, človek ne jezi se, domino…). V sodelovanju s soizvajalci delavnic sem se tudi sama veliko naučila,
Tina Vertačnik
Skupini sem se priključila, ker sem bila vanjo povabljena in menim, da ji s svojo življenjsko izkušnjo hendikepa, ki je del mene, lahko pripomorem k pestrejši izvedbi delavnic.
Zelo pomembno se mi zdi, da so delavnice izvedene v prijetnem, kreativnem vzdušju, sproščeno in pristno. Kot izvajalka poizkušam biti pristna v tem kar povem in kar še drugače izrazim, poizkušam skupino slišati kaj sporoča in kaj jo še posebej zanima in potem dati predvsem prostor in čas temu za kar je zanimanje.
Delovanje skupine je korektno, zame vzpodbudno in kreativno. Vloga učiteljic ob izvedbi delavnice je zelo raznolika, zelo različno se znajdejo v vlogi, ko uro oblikuje nekdo drug in ne one same in se mi zdi, da učiteljica z svojim odnosom do delavnice zelo vpliva na vzdušje v razredu.
Otroci so že med delavnico zvedavi, sprašujejo, so spontani in prisrčni in krasno sooblikujejo ure, potem so pa krasni odzivi otrok še po delavnicah, ko pozdravljajo na ulici, če se srečamo, ko nas obdaruje
Natalija Jeseničnik
V skupini sem že od samega začetka, saj sem tudi zaposlena na društvu, kjer projekt izvajamo. Že prvi trenutek, ko mi je kolegica pokazala knjižico Bontonček, sem bila nad njo navdušena in sem potem sodelovala pri njeni izdaji in pri načrtovanju projekta. Pomembno se nam je že od samega začetka zdelo to, da delavnice izvajajo ljudje z lastno izkušnjo hendikepa, saj se z osebnim stikom lahko podrejo marsikateri stereotipi in predsodki ter določen strah pred drugačnostjo, veliko pa lahko vplivamo na to, da izboljšamo odnos do hendikepiranih. Na delavnicah so na primer večkrat prisotne situacije, ko se otroci obračajo name, ko želijo izvedeti kaj o mojem soizvajalcu, ki je vidno hendikepiran. Takšne situacije so idealne za prebijanje te ovire, ki jo nekateri otroci že čutijo pri vzpostavljanju osebnega stika s hendikepiranimi. Na koncu delavnice se potem naše srečanje na šolskem hodniku običajno še nadaljuje, saj otroke še marsikaj zanima in ovir, da bi pristopili in
Alojzija Bukovec Zupanič
Pri odraščanju moje hčerke sem v vseh starostnih obdobjih ugotavljala, da so njeni sošolci in prijatelji bili sprva izredno zadržani in v zadregi zaradi moje slepote. Po nekaj obiskih pa so ti zadržki minili in niso več spraševali hčerke: »Kdo pa tebi kuha? Kdo pa pri vas pospravlja?...« Ko so pojedli pico ali pa pecivo, ki sem ga spekla, so videli, da delam enake stvari kot njihove mame. Prav sproščenost pa je pri otrocih vrgla na dan kopico vprašanj in večkrat se je hči pritožila, da sem imela obisk jaz, čeprav so prišli k njej. Že takoj sem dojela, da so otroci zelo elastična bitja glede oblikovanja odnosov in življenjske filozofije, seveda, če jim stvari predstaviš na pravi način. Ker vsak dan tudi zunaj hodim z belo palico, velikokrat naletim na neprimerno komunikacijo ali pa na zadrego pri vzpostavljanju kontaktov. Na podlagi vseh teh izkušenj sem se pogosto spraševala, kako razbiti stereotipe o slepoti in prav delavnice »Bontonček« so dale odgovor na mo
Renata Česenj
Skupini sem se pridružila, ker želim svojo izkušnjo s hendikepom posredovati, predstaviti drugim in s tem prispevati k višji toleranci drugačnosti, razumevanju in sprejemanju različnosti ter obenem prekiniti s stigmo, da smo hendikepirane osebe »invalidi«, torej nesposobni, nezmožni.
Za uspešno izvedbo delavnice Bontončka se mi zdi najpomembnejše sproščeno vzdušje in odprtost v komunikaciji. Potrebno in dobro je tudi omiliti navidezno drugačnost, torej doseči brisanje meja med hendikepiranimi in t.i. zdravimi.
Svojo vlogo v projektu vidim kot zelo pomembno, saj na tem področju orjemo ledino in otrokom (družbi!) prinašamo prepotrebno znanje in nove etične dimenzije.
Od negotovih začetkov pa do danes smo z nabiranjem izkušenj in brušenjem postali suveren tim, ki se še naprej gradi in izpopolnjuje v znanju in učinkovitosti podajanja le-tega.
Izkušnja s pedagoškim kadrom v OŠ so zelo pestre. Včasih me spreleti misel, da bi znanje Bontončka prav tako koristil tudi odrasli