{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Refleksija lastnega delovanja v družbenem polju je lahko zelo koristna in uporabna. Taka je zato, ker pogled v preteklost omogoča nov pogled v prihodnost, nove vizije, nove ideje in zamisli, ki jih na primer prav zdaj človeštvo zelo potrebuje. Brez take refleksije se mimogrede zgodi, in številnim se je že zgodilo, da postanejo milni mehurček v morju neoliberalizma, otoček, ki nikogar ne vznemirja, obenem pa ne proizvede ničesar zares koristnega in nikogar zares ne zanima, saj so mehurčki preveč udomačeni, konformistični ali pa vsaj dolgovezni in dolgočasni. Egalitarnejša družba je v taki perspektivi zares zgolj prazna utopija, resigniranost ljudi pa je iz dneva v dan večja.

Ko sem bil star osemnajst let, sem prvič prebiral dela, pod katerimi so bili podpisani Sartre, Freud, Platon in Nietzsche, bral pa sem tudi Dostojevskega, pa Menartove in Eluardove pesmi. Na fakulteti je v prvem letniku name naredil poseben vtis Adorno z Žargonom avtentičnosti.

Morda ne bi bilo napak, če bi knjigo z enakim naslovom napisal še enkrat, na primer danes.

Danes je res težko, morda pa je celo nemogoče, ugovarjati filozofskemu spoznanju, da svobode ne moremo misliti brez dolžnosti in brez nujnosti, brez vpogleda v eno in drugo. Vpogled pomeni tudi zavest o tem, kar je objekt vpogleda. Zavest o svobodi je zato tudi zavest o vpogledu in o nujnosti, o neki dolžnosti, o kateri je vse življenje intenzivno razmišljal Kant.

Mislim na dolžnost do spoznanja o naravi vsakokratne nujnosti. Tako spoznanje je dediščina dolgoletne tradicije kritične misli, h kateri je gotovo prispeval tudi Marx.

Prispeval pa ni le on, prispevali so tudi drugi avtorji, med katerimi izstopa Althusser. Ne mislim na njegov celotni opus, saj zadošča nekaj idej, ki so zelo produktivne še danes.

Omeniti moram še Gramscija, pa Honnetha, Gadamerja in avtorje teorije subjekta, kot so Foucault, Sartre in Lacan. Omenjam jih, ker sem se od njih naučil, da ne obstaja psihologija brez filozofije in da ni mogoče misliti človekove osebnosti brez teorije subjekta.

Žargon avtentičnosti je zlasti v teh časih korenit. Skoraj na vsakem koraku srečujemo ljudi, ki dobesedno utelešajo telesne ideale, duhovne modrosti, so čuječi, ker se posvečajo čuječnosti, jogi, meditacijam in avtogenemu treningu, številni izmed njih pa so tudi trenerji in še druge ljudi učijo, kako živeti avtentično ali pristno.

Laične ali ljudske psihologije je na žalost na pretek, pa tudi v promet gre dobro, toda trpljenje ljudi ni zato nič manjše. A saj nikoli ni bilo mišljeno, da želijo zmanjševati trpljenje ljudi – veliko bolj je bilo mišljeno in je še danes, da se vse skupaj splača. Navsezadnje živimo v kapitalizmu, kjer se zadeve predvsem prodaja in upa, da bodo šle v prodajo čim bolje, kajti ključna razsežnost kapitalizma je tudi čim cenejši in čim fleksibilnejši delavec, ki je učinkovit pri delu, sicer pa bolj ali manj nem.

Zaprti v lastne male svetove so milni mehurčki zato nedovzetni za družbene razsežnosti nepravičnosti, krivic in nasilja, če o podnebnih spremembah niti ne izgubljam besed, saj so še vedno prepričani, da se glede njih znanstveniki kljub vsemu ne strinjajo povsem, ker je baje podnebje tako zelo kompleksno, da o njem ne vedo dovolj.

Tudi Gramsci je vstopil v moj duhovni svet na velika vrata in mi dal misliti zlasti s konceptom hegemonije, ki je danes pomembnejši kot pred desetletji, saj je neoliberalni kapitalizem uspešnejši v obvladovanju življenja ljudi na tem planetu in upravljanju z njimi, kot je bil kapitalizem kadarkoli doslej. In ko rečem, da je uspešnejši, mislim na žalost zlasti na drvenje proti breznu, ki ga najbolje ponazarjata brezmejno razmetavanje z energijo in spreminjanje podnebja, zaradi katerega je na delu šesto veliko izumiranje vsega živega.

Chantal Mouffe in Ernesto Laclau sta mi pomagala dojeti, da so identitete ljudi mnogo bolj spremenljive, kot se mi je zdelo, da se vedno znova lahko vprašam, kakšen bi bil svet, če bi se nekaj v njih spremenilo za čisto malo ali pa morda celo za veliko, kot se je na primer na prehodu iz srednjega veka, ko se rojeva renesansa.

Étienne Balibar, Michel Foucault, Giorgio Agamben, Martin Heidegger, Hannah Arendt in Walter Benjamin so še vedno avtorji, katerih knjige so na posebnem mestu v moji knjižnici, to pa še posebej velja za Freuda. Po pogovoru s Félixom Guattarijem, ki sem ga do tistega dne poznal le kot človeka, ki sodeluje s takim filozofom, kot je bil Gilles Deleuze, se je marsikaj v mojem razmišljanju spremenilo, saj sem odkril še Spinozo, če smem tako reči.

Vse jasneje je bilo, da svet, v katerem živimo, ni narejen po načelu vsi različni vsi harmonično povezani v celoto, temveč je narejen na način različni načini življenja, naddoločeni z antinomijami in notranjimi kontradikcijami občestvenega življenja.

Slednje so v kapitalizmu, v njem pa živimo vsi, velik problem tudi zaradi spoznanja, ki ga je dodobra obdelal Lacan: imaginarne razsežnosti realnosti nam preprosto onemogočajo vpogled vanje. Bolj ko se jih oklepamo, slabše se nam godi.

Žargon avtentičnosti ali pravšnjosti je zato učinkovit in krepi zapisano. Nobeno naključje zato ni, da ga je toliko in da se z njim srečujemo vsak dan. V takih dneh je vsepovsod tudi to, kar je sicer klišejsko, prazno in predvidljivo, vendar uspevajo mediji vse skupaj zapakirati v nekaj vsaj na videz zanimivega in za silo sprejemljivega, obenem pa si mislijo, da nič ne traja in da bo že jutri na vrsti kaj podobno na videz zanimivega in za silo sprejemljivega.

Vse pomembnejši je namreč princip življenja, ki ga s tujko imenujemo self-interest. Skladno z njim naj bi vsak človek skrbel izključno zase, za vse skupaj pa kajpak tista prislovična nevidna roka trgov.

Kdor prisega na družbene konsenze, je zadovoljen z doseženim, računa pa tudi, da bo jutri vsega še več. Egalitarnost sveta ni več v središču zanimanja, nas prepričujejo, sedaj je čas za posameznike in njihovo tekanje za sanjami.

Alain Badiou me ni pritegnil zaradi tega, ker je Francoz, kot mi podtikajo nekateri, temveč me je pritegnil, ker je dober in pošten mislec. Podobno lahko rečem za Jean-Luc Nancyja, pa za takega velikana, kot je Jacques Rancière.

Jacqueline Rose in Nancy Fraser sta me prevzeli z natančnimi analizami tega, kar najdem v naslovu knjige Lynne Segal: Why Feminism? (2015). Odgovor je: zaradi potrebe po univerzalni emancipaciji. Adornovo razglabljanje o nesimbolizabilnem, ki ga predstavlja Auschwitz, skušam misliti skupaj z dogodki iz Srebrenice, ne da bi se ognil temu, kar je imenoval Hegel konceptualno delo.

Teoretsko spraševanje tako povezujem z vsakdanjim praktičnim delom, saj je tako povezovanje mogoče. Ne živim v akademskem azilu in mi tudi ni treba. Sem sodi še spraševanje o lastni družbeni identiteti in pravici vsakega človeka do kakovostnega življenja. In nobenega razloga nimam, da se ne bi strinjal z idealom, ki ga zagovarja Lynne Segal: more fairer and more caring societies.

Enako se strinjam z avtorico, da živimo v svetu zategovanja pasov, krčenja javnih sredstev, podaljševanja delovnega dne, povečevanja neenakosti in utišanja političnih protestov (zadnji in morda najbolj dramatičen primer je kajpak Turčija).

Natanko zato so danes poleg beguncev in migrantov, prekarnih delavcev in nezaposlenih na sami konici kontradikcij družbenega življenja otroci in mladostniki s posebnimi potrebami. To je tudi ključni razlog, da pišem knjigo z naslovom Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost, ki bo zagledala luč sveta natanko 3. decembra letos.

Kot delavec se vse bolj zavedam absurdnosti žargona avtentičnosti, s katerim hočejo narediti vtis name in me spremeniti v klovna, rekoč, da je družbeno življenje v poznem kapitalizmu polifonija, multipliciteta različnosti in izbir, niti besede pa ne posvetijo disonancam, nestrinjanju, konfliktom, saj raje poudarjajo dialoge, nenasilno komuniciranje in strinjanje o tem, kar je iz reda iluzij, čaranja, magije, dozdevkov in fikcij.

Posebno mesto zavzema kajpak Noam Chomsky, ki sem mu posvetil velik del vsega časa, ki ga imam na voljo, zato se z lahkoto strinjam z njegovim ugotavljanjem, kako neverjetno zmogljiv je kapitalizem v oblikovanju strinjanja ali vsaj navideznega strinjanja, ki deluje tako, da podpira oblastna razmerja in življenje elit.

V prihodnosti upam na dogodke, ki jim bodo ljudje zvesti, prepričan sem, da imajo prav avtorji, med katerimi izstopata Michael Roberts in Richard Wolff, da tržna ekonomija nikoli ne bo preoblikovala občestev v tržna občestva, da to preprosto ni izvedljivo.

Občestva namreč skupaj držijo ljudje s tem, kar imajo med seboj, na to pa lahko tudi vplivajo. Še vedno so in nobenega dobrega razloga ni, da bi bilo v prihodnosti kaj drugače.

Natanko zato je na posebnem kraju v mojem simbolnem svetu Jezus Kristus. Vselej bo tam, ker me je prepričal, da ljudje kot simbolna bitja potrebujemo drug drugega še veliko bolj kot gore, reke in gozdove. Na kratko: potrebujemo svetega duha, kajti kjer sta dva, ki se ljubita, sem jaz med njima. Tako je govoril JK.