Članek
Je Trump nekaj novega?

Je Trump nekaj novega?

Objavljeno Aug 04, 2016

Nekateri komentatorji aktualnega političnega dogajanja v ZDA in nekateri strokovnjaki za psihološka vprašanja se resno sprašujejo, kako je z mentalnim zdravjem morebitnega bodočega predsednika ZDA, gospoda Trumpa. Sprašujejo se, ker jih skrbi, kdo bo vodil najmočnejšo državo sveta. A zakaj bi bilo spraševanje koristno, potrebno in pomembno, če pa se zdi, da s svetom in z ZDA upravlja Kapital, ne pa ta ali oni človek? Če je gospod Trump sam podrejen logiki Kapitala, ni le povsem vseeno, kakšno je njegovo mentalno zdravje, temveč je odločilno dejstvo, da je uspešen kapitalist, saj je lastnik velikanskega premoženja. In če je ves svet en sam biznis, kdo bolje upravlja z njim, če ne ravno uspešni biznismeni? In nihče ne dvomi, da je gospod Trump uspešen biznismen, ker je objektivno dejstvo, da je res tak.


Ljudje, komentatorji in razlagalci kljub temu uporabljajo zelo ostre besede, ko razmišljajo o uspešnem biznismenu, kakršen je gospod Trump, kar je zagotovo dodatno pomembno. Krepki izrazi so: plain crazy; bizarre outbursts; crazy like a fox; the fact that Trump’s grasp on reality appears to be tenuous at best; a man with a disordered personality; has not been rational; his insanity; he is a morally untethered, spiritually vacuous man who appears haunted by multiple personality disorders; Donald Trump is not a well man.

Lahko bi še našteval, saj je izrazov zares veliko, vendar je dovolj, saj je poanta dokazana.

Pomenljivo je, da se kopičijo psihološke in naivne razlage gospodovega vedenja in delovanja, njegove osebnosti, morale in javnega nastopanja, zelo malo ali nič pa je resnih analiz družbenega in političnega okolja, v katerem gospod Trump uspeva, če smem tako reči. V kakšnem okolju torej uspeva, saj v nekem drugem preprosto ne bi mogel uspevati, ker se zanj ne bi nihče niti zmenil? 

Gospod Trump dobro uspeva v okolju, ki očitno prav tako dobro prenaša populizem. Niso vsa okolja taka. Seveda pa moramo čim bolj natančno odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je populizem.

V knjigi z naslovom Populism and the Mirror of Democracy, ki je izšla pred nekaj leti pri britanski založbi Verso, najdemo dovolj argumentov, da lahko odgovorimo na zapisano vprašanje.

Populizem je torej vrsta družbenih procesov, ki jim je skupna imaginarna predstava ali imago o tem, kar imenujemo people. Fracisco Panizza uporablja izraz fulness of the people (prav tam, str. 16). Kaj to pomeni?

Taka polnost (fulness), na katero se naslavljajo politični akterji, strukturno nujno pomeni, da so nekateri ljudje avtomatično, samodejno izključeni. To je izjemno pomembno: v trenutku, ko govorimo o polnosti, moramo spregovoriti tudi o izključevanju nosilcev posebnih interesov, kakršni so: feministke, homoseksualci, okoljevarstveniki, prejemniki socialnih podpor, imigranti, prosilci za azil ...

Vse to poteka tako rekoč samo od sebe.

Dogaja pa se tudi tole.

Druga ključna koordinata populizma je obljubljanje, da se bo ljudem (people), ki tvorijo pravkar omenjeno celoto, v bodoče zgodilo nekaj dobrega, če bodo podprli tega ali onega voditelja. Kaj naj bi se zgodilo?

Vselej je poudarek na tem, da se bo zgodilo to, česar si ljudje najbolj želijo, to pa je emancipacija. Večina ljudi si zelo želi več možnosti za enakopravno družbeno življenje, za enake možnosti, za možnosti napredovanja v življenju, za delo, zaslužek, uspeh. Pomemben del populističnega besednjaka so zato sanje posameznikov.

Toda v kapitalizmu ne obstaja brezplačno kosilo. Tretja koordinata populizma je zato: žrtvovanje. Nečemu se je treba odpovedati, potem sledijo boljši časi. Taka je formula.

Treba je torej plačati ceno. In številni ljudje so pripravljeni plačati visoko ceno, saj so na to navajeni že od malih nog. Zlasti pa so jo pripravljeni plačati, če jo najprej plačajo vsi iz prve točke, se pravi vse marginalne skupine in skupinice ljudi, ki ne spadajo k celoti.

Naslednja koordinata populizma je tale: idealiziranje dobrih navadnih ljudi. Navadnega človeka ali slehernika včasih imenujejo tudi mali človek. V populističnih predstavah sveta je prav ta navadni smrtnik, ki ima sorazmerno malo premoženja ali pa ga sploh nima, če ne pripada srednjemu družbenemu razredu, domnevni nosilec naravne, pristne, avtentične kulture, pa tradicinalne morale in zlasti žlahtnih vrednot. To ni moralno pokvarjen človek, temveč je skromen, pokončen človek, navajen trdo delati, je priden, zmožen za odrekanje in disciplino, timsko delo in vse drugo, zlasti pa ima rad družino.

Ne smemo misliti, da je populizem sovražnik demokracije. Prav nasprotno. Populistični voditelji se praviloma prav sklicujejo na demokracijo, na voljo ljudstva, ki jo je treba spoštovati, ker jo pogosto pomendrajo, drugi, seveda, in s tem žalijo navadnega smrtnika ali slehernika, ki si zasluži priložnost v življenju.

Populistični voditelji zato vselej na dolgo in široko govorijo o novih priložnostih. Kljub temu pa populizem pozna sovražnike, kot poudarja Ernesto Laclau (prav tam, str. 39). V populizmu vselej obstajajo sovražniki demokracije.

Enačba je sedaj še bolj jasna: če bodo naši (ljudstvo) premagali ali vsaj zaustavili sovražnike demokracije, bo prihodnost lepa za vse. Sovražniki demokracije si prihodnosti seveda tako ali tako ne zaslužijo.

Sedaj imamo na voljo dovolj elementov za nekatere odgovore na dobra vprašanja.

Ali je gospod Trump populist? Vsekakor. Je njegovo populistično delovanje objektivno nevarno? Seveda je, saj bo sprejel vrsto ukrepov, če bo postal ameriški predsednik, ki bodo zagrenili življenje vsaj sovražnikom demokracije in marginalnim družbenim skupinam. In če upoštevamo, da je populizem mogoč samo zaradi krepitve imaginarijev, ki so iluzorni, fiktivni in izmišljeni že sami po sebi, se tudi vsem drugim ne bo godilo nič bolje.

Bolje se bo godilo samo tistim ljudem, ki pripadajo – eliti. Njej pripada tudi gospod Trump.

Končno lahko razumemo, zakaj Noam Chomsky vztraja, da predstavlja resno nevarnost ne le Ameriki, temveč tudi svetu. Gospod Trump lahko kot pripadnik elite, milijarder in populist dela le to, kar terja Kapital, če smem tako reči. Drugače se sploh ne more in ne sme vesti, saj bi ga Kapital izpljunil, tega pa gospod Trump nikoli ne bi dovolil.

Vidimo torej, da gospod Trump kot osebnost ni tako zelo pomemben, ker se dobro prilega prostoru, v katerem je očitno veliko ljudi pripravljenih podpirati populizem in verjeti v pravljice o lepi prihodnosti za delavce.

Toda gospa Clinton na žalost ni dobra alternativa, saj je zgolj krošnjar, ki ponuja podobno robo na nekoliko drugačen načian, to pa je tudi vse.

#Kolumne #Dusan-rutar