,,Vedno sem verjel v človeka,

vsak ima v sebi nekaj dobrega

in nekaj slabega.

Nihče ni samo slab ali samo dober.

Ti si eden od prvih puntarjev v Sloveniji in seveda na Primorskem, kjer se je začelo to gibanje …

V bifeju »Pr Tincu« na Kneži smo se večkrat dobili Andrej Rejec, Igor Grahelj, ki je tudi lastnik bifeja in jaz. Premlevali in premlevali smo stanje v naši državi. Tako smo se začeli pogovarjati, kako bi tudi mi pokazali, da nam ni vseeno, kaj se pri nas dogaja. To se je v večini dogajalo v času Pahorjeve in nadaljevalo v času Janševe in vlade Alenke Bratušek. Tudi s Cerarjevo vlado nismo zadovoljni, saj pospešeno nadaljuje s prodajo našega premoženja. Od vlade pa pričakujemo, da bo delala za dobrobit nas, državljanov.

Kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj motilo v naši družbi: politika, ekonomske razmere, zaspanost naroda … Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se odločili NEKAJ STORITI?

Leta 1945 je partizanska vojska v sodelovanju z zavezniki zmagala. Zavezniki so nam z dogovori odvzeli del ozemlja in ga dali Italiji in del  Avstriji. A postali smo mednarodno priznana država, Jugoslavija. Leta 1991 smo se osamosvojili. Tudi sam sem kot miličnik sodeloval v osamosvojitveni vojni. Po osamosvojitvi pa se je začelo dogajati marsikaj, kar nam ni bilo všeč. Veliko je tega, a bom naštel le nekaj primerov. Vlada, katere predsednik je bil Peterle, se ni potrudila, da bi državljani ostali enotni, kot med osamosvojitveno vojno. Še več, začelo se je z razpihovanjem nestrpnosti med levimi in desnimi, vernimi in nevernimi, gospodarstvom in negospodarstvom … Državljane so začeli deliti. Pri tem niso imeli težkega dela – spreti ljudi je otročje lahko. Občudovanja vredni so ljudje, ki zmorejo ljudi združiti in jih skupaj tudi obdržati!  

Izposodili so si denar iz blagajne upokojencev, ki so kasneje postali moteči, blagajna pa je ostala prazna. 

     Kar tudi ni sprejemljivo, je nekontrolirano vračanje premoženje RKC in posameznikom. Po mojem, neupravičeno! Mislim, da smo edina država na svetu, ki je dvakrat zmagala, a smo bili dolžni vračati premoženje. Je Amerika vrnila ozemlje Indijancem, so Italijani in Avstrijci vrnili ozemlje, katerega so nam vzeli? 

     S certifikati so izvedli rop državljanov Slovenije. 

     Počasi in vztrajno so začeli spreminjati zgodovino NOB, v osnovnih šolah so začeli ukinjati poučevanje o naši preteklosti, tako da sedaj naši otroci skorajda ne ločijo partizanskega boja od domobrancev, ki so izdali svoj narod in delali za okupatorja. Tega ne smemo nikoli pozabiti.

     Na veliko so prodajali dobro stoječa podjetja in to brez sramu še kar nadaljujejo. Rad bi slišal, zakaj so ukinili službo družbenega knjigovodstva? Naj mi nekdo obrazloži, da bom kot preprost državljan to razumel.  Večina državljanov smo proti prodaji Telekoma in še vseh za prodajo namenjenih firm. Puntarji smo proti vsakršni odtujitvi državnega, včasih družbenega premoženja. To je izjavil prijatelj puntar Edi Blažič. Moje mnenje je, da lahko vsak proda le tisto, kar je ustvaril. Lastniki, to smo državljani Slovenije, bomo pa z našim premoženjem znali sami dobro gospodariti.

     Javno šolstvo mora biti kvalitetno in dostopno vsem otrokom. Naši otroci naše zgodovine ne poznajo, poznajo pa revščino. To življenje sedaj jemljejo kot normalno, mi pa vemo, da to ni normalno, ker prej tega nismo poznali.

     Ogromno je še tega. Občutek imam, da vlada ne dela za nas državljane, pač pa proti volji državljanov.

     Standard večine državljanov strmo pada. Revščina je vse večja, včasih tega nismo poznali. Agonija in krivice so naš vsakdanjik.

     Kljub temu se narod ne premakne. Po gostilnah kritizirajo, modrujejo in včasih zasmehujejo tiste, ki poskušamo nekaj storiti, sami pa se ne uspejo dvigniti s kavča in se boriti za boljši jutri vseh nas, predvsem pa za naše potomce.

     To je bil povod, da smo se odločili postaviti se po robu in se podati v boj z mlini na veter. Mi ne bomo obupali. Vsak pa naj pri sebi premisli, kako bo pogledal svojim otrokom in vnukom v oči, ko bodo postali sužnji 21. stoletja.

Kaj meniš o sebi, kaj bi o tebi povedali tvoji tovariši, puntarji?

 Najtežje je govoriti o sebi. V prvi vrsti se imam za socialista, zato ne morem biti imun na vse krivice in napake, ki se dogajajo okoli nas. Sam nisem veren, vendar spoštujem verne, saj imam tudi prijatelje, ki so verni. Nisem rasist, niti nacionalist, spoštujem vse, na pikniku pa sem najraje s prijatelji. Moja želja je, da bi se državljani Slovenije poenotili ter enkrat za vselej naredili red v državi. Da bi vsi živeli človeku dostojno življenje. Sem upokojen, vendar mi ni vseeno, kaj se dogaja pri nas, niti ne, kako bosta moja hči in sin živela naprej. Vse bom naredil, da ne bosta sužnja – ne domačemu, ne tujemu kapitalu.

     Kaj pa mislita o meni prijatelja, bosta pa povedala kar sama, Andrej Rejec in Igor Grahelj.

     Andrej: Povedati mnenje o tovarišu je zelo težka naloga. Je pa tako: če Branko ne bi bil kot človek in tovariš super, ne bi z njim toliko časa delovali pri puntarjih. Smo pa tudi na isti valovni dolžini. Seveda včasih pride tudi do različnih mnenj, vendar smo bili do sedaj vedno sposobni dogovora in smo probleme rešili.

     Igor: Tudi jaz imam enako mnenje. Saj smo vsi socialisti in se borimo za pravice vseh državljanov Slovenije. Brane je dober vodja in organizator.

     No, ostalih ne bom spraševal o tem, kaj menijo o meni, saj lahko kdo pove tudi kaj slabega, ha,ha,ha ... Pa šalo na stran.

Puntarsko gibanje je sedaj razširjeno po vseh pokrajinah Slovenije, rojstvo gibanja pa se je začelo na Primorskem …

V Mariboru je bil napovedan protivladni protest. Pogovarjali smo se, da bi se ga udeležili. Morali smo se organizirati in dogovoriti, kako in kaj. Sklenili smo, da navežemo kontakt z organizatorji. Tako sem klical Tomaža Pirša in Sanjina Jašarja ter se dogovoril za udeležbo. Da ima zadeva rep in glavo, smo skupini dali ime Tolminski puntarji. Zakaj tako ime? To se je dogajalo konec septembra in nekje v prvi polovici oktobra 2012, naslednje leto 2013 pa je bila 300 letnica Tolminskega punta (1713), zato smo se odločili za ime Tolminski puntarji. Kdo je dal to idejo, pa se ne spominjam. Pod tem imenom smo se 29.10.2012 odpeljali na protest v Maribor Senad Biščanin, Igor Grahelj, Egon Devetak in jaz. Tam smo se javili Tomažu Piršu in Sanjinu Jašarju. Na protestu je bila ena od govornic tudi Lara Jankovič, kateri smo čestitali za udaren govor.

Začetki gibanja in prvi nastopi v javnosti

17.11.2012 smo se udeležili protesta v Ljubljani, ki ga je organiziral sindikat in je bilo približno 30.000 udeležencev. Nato smo se udeležili protivladnega protesta v Ljubljani, dne 27.11.2012. V Novi Gorici smo se udeležili protivladnega protesta 30.11.2012 in 08.12.2012. V Ljubljani smo se 21.12.2012 udeležili protesta proti aktualni politiki, takrat so na protest prišli tudi veterani Sever in Vojne za slovenijo. Na to sem bil zelo ponosen, saj sem tudi sam član veteranskega društva Sever.

     Dne 11.01.2013 smo se v Ljubljani pred parlamentom udeležili protivladnega protesta in 31.01.2013 javne tribune društva slovenskih pisateljev v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. 08.02.2013 smo se v Ljubljani udeležili protivladnega protesta. To je bil takrat največji protest, bilo nas je cca 30.000 protestnikov. Dogajalo se je v popoldanskem času, dopoldan pa so imeli na Kongresnem trgu protest privrženci Janeza Janše. Minister Gorenak je izjavil, da je bilo cca 9.000 podpornikov, po slikah pa se je ugotavljalo, da jih več kot 2.500 ni bilo.

     Dne 09.03.2013 smo se v Ljubljani udeležili protivladnega protesta. Organizirali smo en avtobus iz Tolmina, ki je pobiral protestnike na poti do Nove Gorice in Ajdovščine. V Ajdovščini je Vili Brus organiziral avtobus za vstajnike iz Ajdovščine in Postojne. Tu sva z Vilijem tudi prvič prišla v stik. Ko smo se z obema avtobusoma pripeljali v Ljubljano, je dal nekdo predlog, da se gremo na veleposlaništvo Venezuele podpisat v žalno knjigo. Pred tem je namreč umrl predsednik Venezuele Chavez. Tako smo vsi odšli in se vpisali v žalno knjigo. Od takrat smo ostali z veleposlaništvom v  prijateljskih odnosih.

     11.03.2013 sem po telefonu govoril z Vilijem Brusom o organiziranju in udeležbi na protestih. Pogovarjala sva se tudi o ustanovitvi Primorskih puntarjev.

     03.04.2013 smo se v Ljubljani pred parlamentom udeležili protesta, tam se nas je zbralo cca 30 protestnikov od povsod. Protestirali smo proti načinu in seznamu vabljenih v DZ, kjer so razpravljali o spremembi Slovenske ustave.

     12.04.2013 pa smo se v Ajdovščini zbrali Vili Brus, Ivan Ambrožič, Marjan Polšak, Karmen Nemec, Špela Mlakar, Igor Mlakar, Egon Devetak, Kristofer Meško, Franko Pleško, Lili Vidrih in jaz. Se iskreno opravičujem, če sem koga izpustil. Tu smo se dogovorili, da ustanovimo Primorske puntarje.

     Po tem dogodku pa smo se protestov udeleževali skupaj kot Primorski puntarji.

     Ker so udeleženci imeli različne transparente, smo se tudi Tolminski puntarji odločili, da si naredimo svoje. Vsak od nas je dal predlog vsebine, potem smo skupaj odločili, katere parole se bo tiskalo. Tiskal  jih je Andrejev sin Sašo, Igor pa je naredil lesene nosilce. Na transparentu je bil napis Tolminski puntarji, v sredini tolminski grb in ob straneh letnici 1713 – 2013, ter sporočilo transparenta. Sporočila smo večkrat zamenjali z aktualnimi temami. 

     Po ustanovitvi Primorskih puntarjev smo se ravno tako udeleževali protestov, okroglih miz po raznih krajih, sodelovali pri veliko akcijah, bili smo še bolj aktivni in prisotni povsod, kjer smo videli, da smo na isti ravni. Končno smo na zadnjih državnozborskih volitvah pomagali ZL, ki je tudi z našo pomočjo dosegla izjemen uspeh. Še vedno jih podpiramo.

Kako ste širili članstvo in način delovanja?

Na protestih smo spoznavali protestnike tudi iz drugih krajev. Precej smo komunicirali preko elektronske pošte in face booka, nove člane pa smo in jih še sprejemamo tako, da jih nekdo, ki je že puntar, predlaga, vsi ostali puntarji pa potem potrdimo. Nov član (ali članica) nato podpiše pristopno izjavo, s katero se zavezuje, da bo aktivno deloval v civilnem gibanju.

     V tem času so vstajniške  skupine rasle kot gobe po dežju, večina jih je tudi hitro prenehala z delovanjem. Na protestih smo se srečevali največ s skupino, ki jo je organiziral Vili Brus, skupino VLV in Kričač ter profestival, v Mariboru pa je bila znana skupina 29. oktober. Kolikor mi je znano, so sedaj ostali samo Profestival, 29. oktober in Puntarji. Trenutno je še nekaj skupin, ki se ukvarjajo z določenimi problemi, prodajo državnega gospodarstva, javnim šolstvom in podobno. Tudi Puntarji sodelujemo pri vseh zadevah, ki jih tudi mi zagovarjamo. V bistvu pa sodelujemo in pomagamo samo ZL, saj smo mnenja, da je edina prava levica v Sloveniji.

Temeljne naloge Puntarjev in načini delovanja in povezovanja znotraj Slovenije in morda tudi širše …

     Temeljna načela Puntarjev so 3 x NE in sicer:

NE neoliberalizmu

NE nacionalizmu

NE fašizmu

     Imamo pa še veliko drugih nalog. Zavzemamo se za kvalitetno javno šolstvo, kvalitetno javno zdravstvo, smo proti vsakršnemu odtujevanju državnega, včasih družbenega premoženja. Teh nalog je še ogromno. Vsak doprinese k delovanju, kolikor lahko. Poskušamo čim bolj angažirati ljudi, da se zavedajo svojega položaja in se skupaj z nami postavijo za boljši jutri.

     Kot sem že povedal, sodelujemo kar v nekaj skupinah, ki se zavzemajo za to, da ustvarimo čim boljše pogoje za življenje v naši državi, za pravno državo in pravice državljanov. Prav tako sodelujemo in pomagamo ZL in bomo to počeli vse do takrat, dokler bodo delali po zastavljenem programu. Trenutno smo ponosni na to, da sodelujemo. No, tudi z ostalimi strankami, ki so v koaliciji ZL, v določenih primerih lahko sodelujemo, saj so del ZL. Povezujemo pa se z nikomer in tudi namena nimamo. Puntarji smo in bomo avtonomni in ne bomo nikomur dovolili vmešavanja v naše delo. Smo pa pripravljeni sodelovati pri aktivnostih, katere tudi mi zagovarjamo.

V Sloveniji je veliko civilnih gibanj, ki se po svojih zmožnostih upirajo vsem anomalijam sedanje družbe. Skupine so nepovezane in premajhne, da bi bile uspešne. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se ljudje zavedali resnosti organiziranega odpora?

 Moj prijatelj Andrej je enkrat dejal, ko smo se pogovarjali o teh zadevah, da je problem, ker hoče vsak petelin na svojem kupu gnoja kikirikat. Če bi se nam uspelo povezati tako, da ne vzamemo nikomur identitete, z vsemi civilnimi gibanji, ki zagovarjajo in se borijo vsak po svoji moči za enake cilje, kot se puntarji, bi že zdavnaj dosegli več uspehov v tej borbi. Imamo še eno veliko moč. To so veterani in sicer ZZB, veteransko združenje Sever, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, društvo Tigr itd. Če bi se še oni pridružili tej borbi, bi pa že včeraj zmagali in bi naredili konec tem norostim, ki jih počno naši politiki. To, da pravnomočno obsojeni kriminalec sedi v parlamentu in so ga celo predlagali v odbor za nadzor varnostnih služb, je sramota. Pokažite mi eno normalno državo, ki bi to dovolila.

     Problem predstavljajo tudi mediji. Poročajo o za nas manj pomembnih zadevah, ki se dogajajo pri nas in v tujini, o delu vstajniških skupin pa zelo redko ali skoraj nikoli. O protestih v Sloveniji skopo poročajo ali pa posredujejo netočne informacije, na primer o številu udeležencev na protestih. A govorijo o svobodnem in nepristranskem novinarstvu!

Problem v Sloveniji je, da so ljudje še vedno premalo zainteresirani za resen odpor proti ukrepom vladajoče strukture. Kaj storite, da se v odprte dialoge vključijo čim širše ljudske množice?

Naša želja je, da se nam v čim večjem številu pridružite, da postanemo močno civilno gibanje. Tako bi lahko vplivali na dogajanje v Sloveniji in s tem izboljšali življenje nam in našim potomcem. Ko se pogovarjam z nekaterimi prijatelji ali znanci so mnenja, da se bo že uredilo. Tudi to jih preveč ne gane, ko jim rečem, naj se borijo za potomce. Če bi bil tak odziv leta 1941, bi mi sedaj govorili italijansko, nemško, madžarsko. O Sloveniji bi mogoče govorili pri urah zgodovine. Takrat so bili ljudje zavedni. Za svobodo in slovenski jezik so bili pripravljeni žrtvovati vse. Mnogi so za to dali življenje. Hvala jim. Tega ne smemo nikoli pozabiti.

Res smo v zelo slabem položaju, vendar nismo še na dnu. Tovarišice in tovariši, še je čas, da skupaj uspemo v naših prizadevanjih za boljši jutri.