Članek
Katastrofa po imenu Alenka Bratušek

Katastrofa po imenu Alenka Bratušek

Objavljeno Oct 07, 2014

Včeraj popoldne me je poklical sin in rekel, naj brž vklopim digitalno napravo in pogledam, kako poteka zaslišanje Alenke Bratušek pred evropskimi poslanci za službico, vredno 21 000 evrov bruto na mesec. Dodal je, da to pa res moram slišati. In sem.


Izkazalo se je, kar sem že vedel, pa vendar. Nekdanja prva ministrica nam je kot na pladnju postregla s številnimi simptomi, ki niso le njeni, saj so že dalj časa sestavni del slovenske politike. Če gremo lepo po vrsti, lahko dojamemo vso revščino slovenskih politikov, obenem pa nam je tudi jasno, zakaj se tako malo zgodi v tej deželici.

Prvič. Poslanci so Alenko Bratušek spraševali na način: Povejte nam že enkrat … Jasno in konkretno odgovorite na vprašanje … Razložite, kaj konkretno boste storili … Odgovorite na vprašanje, namesto da opisujete razmere … Seveda je na tem svetu težko, toda še vedno niste odgovorili na zastavljeno vprašanje …

Alenka Bratušek se ni pustila zmesti in je vztrajno ponujala: klišeje; splošne in všečne odgovore, ki ne povedo ničesar, ker povedo preveč oziroma vse; žargon, puhlice in politične floskule; lastni narcizem, češ da je v preteklosti reševala Evropo pred Slovenijo; stavke, ki nimajo nobene resne zveze s temo, zaradi katere je bila sploh zaslišana; citate iz že stokrat citiranih virov.

Drugič. Iz zaslišanja je bilo razvidno, da Alenki Bratušek ni slabo in da ji ne gre na bruhanje. Kazala ni nobenih telesnih simptomov, čeprav je vsakdo v dvorani in pred napravami slišal, kako ne zna, ne zmore, noče ali ne želi odgovarjati na zastavljena vprašanja. Nasprotno so bili poslanci v dvorani angažirani, dinamični, aktivni, motivirani, zainteresirani za temo, na katero so bili očitno pripravljeni, saj so zastavljali dobra vprašanja, ki terjajo konkretne odgovore.

Seveda ne gre pretirano hvaliti evropskih poslancev, ki pač morajo zaslužiti svoje bajne plače in morajo govoriti, kot narekuje politična diktatura, toda razlika med njimi in slovensko političarko je bila gigantska.

Tretjič. Iz odgovorov Alenke Bratušek zlahka razberemo, da je dejansko mislila ali verjela, da govori dobro, da so njeni odgovori pravilni in da bo dobila službico. Njena pripoved je bila konsistentna v svoji revščini, plehkosti in površinskosti, bila je notranje ideološko koherentna, ko se je sklicevala na pravice držav do odločanja, na pogodbe, na zakone in pravila, na obstoječe prakse, na zapisane strategije, na suverenost in samostojnost parlamentov evropskih držav. Na tej ravni ji nihče ne bi mogel očitati ničesar, saj je vse, kar je povedala, preprosto res, kar ve vsak šolar. Toda njena težava je natanko v notranji zaprtosti žargona, ki ga poznamo že iz domačih logov in ga politiki zgolj vrtijo in prekladajo naokoli.

Četrtič. Alenka Bratušek v Bruslju ni ponujala le svojih simptomov, saj je ponujala tudi simptome slovenske politike, ki jih te dni po lokalnih volitvah na veliko zastopajo: koprski župan Popovič (priznati moram, da smo pričakovali zmago, čeprav je bila kampanja nizka; nad menoj visi možnost, da bom šel v zapor, ampak jaz se na to požvižgam); Ljudmila Novak (krepiti bi morali strankarsko demokracijo; udeležba na volitvah je bila majhna, kar ni dobro; vsi bi morali odločati, kdo nas bo vodil; izbrati bi morali najboljše; moderno je biti nestrankarski; nestrankarske liste zastopajo ozke interese; tudi mene presenečajo rezultati, toda ljudje so se tako odločili; žal je moderno, da imaš obtožnico nad seboj, toda ljudi to ne moti); Bogovič (ljudje se danes zavedajo, da so volili mačka v žaklju pred tremi meseci; lokalne volitve niso virtualne, tam se približaš človeku; danes zmagujejo župani, ki so veliko naredili in so iz SLS; dokazujemo, kako je treba voditi državo; na naslednjih volitvah bo SLS zopet odločala o usodi; Kanglerju čestitam za rezultat).

Simptomi Alenke Bratušek in slovenskih poslancev niso naivni in niso nepomembni. V resnici so izjemno pomembni. Ne le za službe, ki jih politiki prej ali slej najdejo oziroma dobijo (če Alenka ne bo dobile te službe, bo pač dobila drugo, saj je to povsem jasno), temveč predvsem za bodočnost naših življenj. Živimo namreč v kapitalizmu; upam, da tega še nismo pozabili.

V kapitalizmu pa je tako, da se ne bi smeli prehitro zadovoljiti z ugotavljanjem, kako nesposobni so določeni politiki, kajti resnica politik v kapitalizmu je bistveno drugačna.

Problem je namreč logika samega kapitalizma kot sistema. Ne smemo se prehitro ustaviti pri ljudeh, politikih in menedžerjih, bankirjih in drugih osebkih, saj ti zgolj delujejo tako, da sistem sam deluje. Brez njih namreč ne bi deloval, zato moramo gledati onkraj posamičnih bitij in skušati prepoznati delovanje samega sistema.

Sistema seveda ni mogoče zlahka prepoznati in analizirati, zato je dobro prebrati kako knjigo. Na primer tisto, ki jo je spisal David Harvey, izšla pa je pred mesecem dni. Njen naslov je: Seventeen Contradictions and the End of Capitalism.

Ko jo preberemo, prepoznamo notranje kontradikcije samega kapitalizma, ki niso uničujoče le za večino ljudi, temveč so dolgoročno uničujoče celo za sam sistem. O tem ne boste slišali govoriti niti Alenke Bratušek, niti Ljudmile Novak, niti Popoviča, niti Jankovića, niti Bogoviča, niti JJ-ja, niti Mira Cerarja. Ne boste jih slišali, ker o tem preprosto ne vedo ničesar, to pa ni zgolj žalostno, ampak je kar katastrofalno.

Kapitalizem deluje tako, da akumulira kapital, ki se kopiči v rokah majhnega števila posameznikov; podrejen je imperativu, da nenehno znižuje stroške in ponuja potrošnikom poceni izdelke, ki se pokvarijo, kako hitro jih prinesejo iz trgovine, da so primorani kupite nove; izkorišča naravne vire, na primer nafto, dokler jih preprosto ne zmanjka; sproža množično nezaposlenost ljudi, ki ne bodo nikoli dobili služb.

Kapitalizem je obenem seveda tudi izjemno produktiven, saj to ve vsakdo, toda nevednost Alenke Bratušek, Ljudmile Novak, Mira Cerarja, če ostalih slovenskih politikov niti ne omenjam, je katastrofalna. Ne le za njihove službe, temveč predvsem za vse druge ljudi, kajti kontradikcije kapitalizma bodo uničile ne le kapitalizem, temveč predvsem nas same.

Če nam je za to vseeno, potem seveda ni rešitve. Če pa nam ni vseeno, ne bi smeli prepuščati usode življenj v roke ljudi, ki se sramotijo, kot se je včeraj Alenka Bratušek. Njej v prihodnosti ne bo hudega, toda pomislite obenem na mlado generacijo, med katero sodi tudi najin sin, ki je že vnaprej žrtvovana. Danes sicer še študirajo, toda kaj bodo jutri, saj ne morejo vse življenje študirati in živeti od plač svojih staršev? Že danes so lahko prepričani, da ne bodo dobili služb. Ne po svoji krivdi, temveč zato, ker jih kapitalizem kratko malo ne potrebuje. Le kdaj bodo ljudje to dojeli?

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar