Je. Pravzaprav je to matematikino naravno stanje. Nemogoča je matematika, ki ni ustvarjalna in igriva …

Vsi, ki jim je matematika s svojo nepredstavljivostjo, neživljenjskostjo in nedopuščanjem odstopanja uničila lep kos življenja, bi lahko za to tožili državo. Če je kje v Evropi pravica, bi morali tožbo dobiti. Še več, tudi matematika bi lahko tožila državo, in sicer zaradi lažnive podobe, s katero jo je država predstavila v svojih učnih programih in jo priskutila mnogim, ki bi jo lahko imeli radi. Tudi ona bi morala tožbo dobiti, in to tako zaradi duševnih bolečin (uničenega imena) kot zaradi poslovne škode – pomanjkanja strank, ki bi vešče in z veseljem uporabljale njene storitve …

Matematika je namreč vse prej kot nepredstavljiva, neživljenjska in enotirna. Matematika je umetnost. Kot vse umetnosti lahko svet predstavlja v dobesednem oz. doštevilčnem ali prenesenem pomenu, lahko tudi v obeh hkrati. Kot vse umetnosti lahko služi blodnjam svojega ustvarjalca (računarja) v globine, ki niti njemu samemu niso jasne, obenem pa je neodtegljiva sestavina vsega našega žitja in bitja, od ocenjevanja blagodejnosti pijače do iskanja ust z robom kozarca pod ustreznim kotom, da o izravnavanju črnih vijugic na računu z vsebino naših denarnic niti ne govorimo. In kot v vseh umetnostih obstaja tudi v matematiki nešteto načinov, ki lahko pripeljejo do želenega cilja …

Težava je v učnem načrtu. Mojstri, ki so ga sestavljali, so si prav očitno prizadevali, da so iz njega vrgli vse, kar spominja na vsakdanjo rabo matematike, s kakršno se ljudje srečujejo, ko nehajo biti učenci. Številke so tam samo zaradi domačih nalog in preizkusov znanja, s katerimi se preverja, ali so se učenci napiflali predpisane formule.

Bistvo matematike je, da s podatki, ki jih imaš, prideš do podatkov, ki jih nimaš. Obstoječe formule so pripomočki za to početje, ki so jih odkrili naši predniki in nam jih predali v uporabo. So kočije, ki nam omogočajo, da pridemo z enega mesta na drugega …

A v šoli se za prehajanje med Zmedo in Rezultatom uporabljajo zgolj kočije enega podjetja. Včasih učitelji učencem dovolijo uporabiti kakšno drugo kočijo. Redki znajo biti razumevajoči do učencev, ki skušajo na cilj prijezditi s konjem. Pešačenje ne pride v poštev, avtomobili pa niso dovoljeni. Izjemno nadarjeni učenci, ki se znajo na cilj prežarčiti, so spremljani z nezaupanjem, iznajdljivi in vztrajni kolesarji, ki iščejo brezpotja, obvoze, bližnjice in daljšnjice, pa so jim trn v peti, zato jim na pot redno mečejo risalne žebljičke …

Težava torej ni zgolj v učnem načrtu, ampak tudi v učiteljih. A zakaj so načrti za matematiko in matematični učitelji tako zadrti?

Saj niso samo oni. Učitelji vseh predmetov so enako zadrti, le da tam, kjer ni računanja, tudi ni poti in kočij. Formule, ki se jih je treba napiflati, nadomeščajo podatki, ki se jih je treba napiflati. Pot je v tem primeru učenčev osebni način, kako podatke iz učbenika in učiteljevih ust spraviti v svojo glavo in poskrbeti, da bodo tam nekaj časa ostali. Učenci, ki so sposobni podatke v glavo prežarčiti, imajo dosti prostega časa, kočijaži nekaj, pešci nič, kolesarji pa se med učenjem igrajo in raziskujejo; včasih najdejo zanimivo pot, včasih pa pristanejo v blatu …

Toda zakaj so sestavljalci učnih načrtov in učitelji zadrti? Ker so del zadrte družbe, ki skuša poti in promet po njih usmerjati in nadzorovati, ne pa omogočati in dopuščati. Na ravni države smo družba, ki ceste speljuje in gradi tako, da najbolj koristijo željam, potrebam in žepom načrtovalcev. Na lokalni ravni smo tako obsedeni s prednostnimi in stranskimi cestami, da še izmed dveh vzporednih pasov, ki se združujeta v enega, določimo prednostnega in stranskega. Znaki za križišča enakovrednih cest so tako redki, da bi jih bilo treba spomeniško zaščititi. Krožna križišča postavljamo tam, kjer ne pridejo do izraza, ker jih preči največ pet avtov na minuto. Kjer pridejo do izraza, jih spremenimo v turbo krožišča – z vseh strani in še posredi jih zazidamo in naredimo hodnike, da izgledajo kot okopi na soški fronti. Na ravni posameznikov pa smo družba, ki na križiščih izvaja cage-fighting z vozili, poti v bližini doma pa si prisvaja, jih zapira z zapornicami ter straži s kletvicami, grožnjami, hladnim orodjem in toplim orožjem.

Ni kriva matematika, krivi smo mi. Imamo točno takšno matematiko, kakršno si zaslužimo …