vdobnikar

Priporočam branje!!!!Kirurg Erik Brecelj odgovarja Alešu Primcu:Spoštovani gospod Aleš Primc !Veseli me, da ste se name obrnili z imenom in priimkom. Ljudi, ki delujejo v javnosti anonimno ali preko drugih, seveda ne spoštujem. Pri ljudeh cenim tudi iskrenost. Zato vam moram takoj povedati, da vam nisem poslal prijaznega vabila, kot mi pišete. Pošiljati prijazno vabilo ljudem, ki ščitijo in podpirajo tiste, ki so v preteklosti npr. soustvarjali afere in nezakonitosti na Onkološkem inštitutu, pač ni možno.Dalj časa hote in nehote spremljam vaše aktivnosti v zvezi z, po vašemmnenju, krivično sodbo Janezu Janši, občasno tudi Krkoviču, nezaslišano pa Črnkoviču ali celo mogoče obsojenim v Avstriji v zadevi Patria. Sodbe ne bom komentiral. Že dobesedno čaščenje kulta človeka, ki ga poveličujete kot najzaslužnejšega za osamosvojitev Slovenije, največjega borca proti komunizmu, udbomafiji, komunističnim sodnikom, poštenjaka brez primere, da ne rečem že skoraj svetnika, pa zahteva nekaj pojasn

Na današnji dan leta 1851 se je v Tolminu rodil veliki admiral Anton Haus. Družina se je v Tolmin priselila iz Slovenj Gradca, po smrti očeta leta 1859 je mati s štirimi otroki živela v pomankanju. Antonu so šolanje omogočili premožni sorodniki z Dolenjske. Bil je najboljši dijak gimnazije v Ljubljani in leta 1869 se je vpisal na vojno-pomorsko akademijo na Reki. Istočasno se je pridružil avstro-ogrski vojni mornarici, kjer je zelo hitro napredoval. Leta 1901 je postal kapitan bojne ladje SMS Donau, s katero je sodeloval pri zatrtju boksarske vstaje na Kitajskem. Leta 1905 je postal kontraadmiral, leta 1910 viceadmiral in leta 1913 admiral. Med drugim je poučeval na Pomorski akademiji na Reki in leta 1891 napisal knjigo Grundzüge der Ozeanographie und maritimen Meteorologie (Osnove oceanografije in morske meteorologije). Maja 1916 ga je cesar Franc Jožef I. povišal v velikega admirala (Grossadmiral Österreichisch-Ungarichen Kriegsmarine). Šlo je za posebno priznanje, saj je bil edini

Kaj dela Slovenija na Expo v Milanu, ko pa imamo doma lačne otroke?!

Te dni sem obiskal svetovno razstavo Expo v Milanu. Razstava še nikoli ni bila tako blizu Sloveniji in gotovo še dolgo ne bo tako blizu nas; mogoče čez kakšna desetletja, če se bo za to razstavo potegovala Avstrija in Dunaj. Torej priložnost, ki je ne kaže zamuditi. Expo 2015 je impozanten in v enem dnevu ga ni mogoče objeti. Morebiti lahko hitrih nog naokrog obiščemo kakšno tretjino paviljonov, vendar vtisi ob vsem videnem ne utegnejo dovolj dobro sesti. Potreben je čas pa tudi potrpljenje, saj je pred nekaterimi paviljoni treba čakati v vrsti tudi po eno uro.

Čakanja pa ni pred slovenskim paviljonom, ki je s svojo arhitekturo navzven še lahko všečen, notranjost pa je zelo revna, in za Slovenijo je Expo v Milanu le še ena od izgubljenih priložnosti za promocijo države. Seveda imamo več pokazati, kot pa je to, kar so brez pretirane domiselnosti, inventivnosti in rdeče niti skupaj zložili v tej slovenski hiši. Edina

Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Evropa, na žalost, živi še vedno v preteklosti in tako tudi reagira. Egoizem je tisto, kar obremenjuje vso Evropo – in še posebno tiste države, ki so izšle iz nekdanjega Balkana – in tega se moramo čim prej rešiti, vendar je to zelo težko. Če bi hotel nekoliko pretiravati, potem bi rekel, da nam celo genetski inženiring, niti v sto letih, ne bi pomagal, da bi izgubili to lastnost … Vsekakor pa potrebujemo več solidarnosti, potrebujemo zavest, da nam preostali svet ne bo dal ničesar zastonj, še najmanj pa znanje, mi pa iz egoizma zmanjšujemo možnosti, da si ga ustvarimo sami. Osebno sem sicer dovolj velik optimist, da verjamem, da bomo v Evropi slej ko prej našli mehanizme,

NE! Ne govorim o stanju pripadnosti do neke osebe ali predmeta...ali pa do dejavnosti oz. hobija. Prav tako ne govorim o družinskem zakoniku, ki je zadnje čase zelo priljubljena tema, zaradi svoje "spornosti" s strani katoliške cerkve. Govorim o čisto drugačni ljubezni kot si jo morda predstavljate na prvi pogled. Govorim o ljubezni do službe oz. profesionalne obrti.

Že od malih nog nas nezavedno pripravljajo na to, kakšna bo naša karierna pot,...Vse za prihodnost. S prvimi koraki v vrtcu, nam predstavljajo možnosti, kaj bi radi postali in iščejo možne talente, ki bi pomagali vsem nam, najbolj pa v korist otroku. Seveda, zaradi bujne domišljije in brez kakršnegakoli strahu, spoznavamo svet in si želimo biti vse,...kaj nam je mar, saj smo mladi in ne vemo in nas ne briga kaj nas čaka v prihodnosti. Potem pride OŠ. Tu je že malce bolj resno, a nič ne de, saj je to komaj začetek. Spet se "tipa" teren, kaj bi bili in kaj bi počeli. Nekateri ugotovijo prej, drugi kasneje. A nič hudega, čas

Kdo ima pravzaprav oblast? Kdo je najbolj odgovoren za stanje države?

Na volitvah izbiramo oblast, volilni sistem pa odloča, kdo dobi dejansko oblast. Po nedavni javni razpravi o spremembi volilnega sistema v DZ ni več upanja za njegovo spremembo. Vzrok; stranke in njihovi kandidati bi morali garati za glasove volivcev, a jim sedaj nobeno delo z in za volivce ni potrebno.  Poslanci ostajajo še naprej» udobno mirni« , neodvisni od volivcev,  saj jih ne potrebujejo za svojo izvolitev. Lahko se jim celo rogajo, kar ni redkost. Poslanske pisarne so po večini v »ilegali in prazne«!  Glasove volivcev potrebujejo le stranke oz. vodje strank za izvolitev njihove liste, ki jo sestavijo in tako odločijo, kdo bo izvoljen za poslanca, kdo bo » del njihove nove oblasti«. Volivec pa nima pravice izbire kandidata po njegovi meri.  Oblast imajo torej vodje strank in ne ljudstvo! Bivši predsednik Milan Kučan pa pravi,  spremembe niso potrebne.  Ali je to res »demokracija po meri človeka«?  Zabloda

Včeraj, 11. februarja sem spremljal del debate o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v odboru, ki je kompetenten za to področje. Odbor vodi predsednik Uroš Prikl (DESUS), in prav Prikl me je obvestil, da mi ne bodo dali besede, ker nisem član nobenega civilnega združenja. Na tem odboru sem nameravam razpravljati o tem zakonu, ki ga naj bi po hitrem postopku (na predlog ZL, brez javne razprave, t. r. na skrivaj) sprejel državni zbor. Ko je bilo treba uveljaviti svoj PROTI na referendumski kampaniji, se je moja kampanja imenovala "Za pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa"; in tudi knjigo (O spolu) sem napisal ravno zato, da razložim, zakaj in na kakšen način se konstituira mentalno zdravje in trda ter moralno odgovorna osebnost.

Trik, ki so ga levi politiki ubrali, zato da bi po tiho prelisičili sistem in obšli/negirali odločitve referenduma, je vzklil na krilih popolnoma spodletele, da ne rečem psihopatske logiki. Treba je vedeti, da

»Oda« cerkveni podlagi potrošniške blaznosti

Res je zanimiva vzporednica med cerkvijo, oz. katoliškim kultom, in nogometom – ter tekmovalnim športom sploh. To, da je nogometni kult, poleg potrošniškega ekstatičnega plesanja, predvsem ob nedeljah in ob koncu leta, okoli produktov globalizirajočega kapitala, za katere so nas prepričali, da jih vsekakor nujno rabimo, izpodrinil klanjanje poganskim cerkvenim idolom ob nedeljah, ja, to je velik "problem" za cerkveno mašniško indoktrinacijo že v marsikateri, predvsem evropski državi. V Italiji je že tako velik, da je italijanska škofovska konferenca pred leti prosila italijansko prvoligaško nogometno zvezo, da prestavi tekme iz nedeljskega na kakršenkoli drug  termin - ker so katoliške cerkve tudi zaradi nogometa prazne. Svečeniki nogometnega kulta se svojih katoliških kolegov niso "usmilili" in so tako nogometni rituali še naprej ob nedeljah.

Glede potrošniške "religije", ki je tudi delno sokriva, da so cerkve ob nedeljah prazne, pa

DRUŽINA …

V predbožični čas

razvajanja, topline

vsakdo vase se zazre,

si išče svoj pomen družine.

Družina res da ena sama

po tradiciji je znana,

a je nimamo prav vsi,

naj torej bo drugačna dana.

Naj družina na široko

bode ta, ki čuti jo srce,

skupne misli in nasmeški

naj v družino združijo željé.

Vsakdo ima nekoga,

da so jutra vredna vstati,

bitje bitju rado dela dobro,

če pogreša ga, mu mora to priznati.

… ampak …

… ni le Božič to, kar v filmu kaže,

ko Amerika je vsa v rdečem,

Božič je ko lačnemu se kruha da,

in bolnemu v objem rad stečem.

Ni le Božič to, ko vse se sveti,

nam z ekrana dajejo reklame,

Božič je, ko vsak otrok je varen,

ko se ženskam dostojanstva ne vzame.

Ni le Božič to, kar so nam rekli,

da sta carja Rudolf in pa Coca Cola,

Božič je, ko ni nasilja med ljudmi

in so objemi tudi izven protokola.

Ni le Božič to, da rdeča kapa

z belim cofkom nosi nam darila,

Božič je ko najde vsak objem,

od kogarkoli si ga duša zaslužila …

… ne obupajmo, saj …

… v pr