Mitja Iršič blog: V KAJ ZARES VERJAME AZIZ IZ BREŽIC
Aktualno .

Nedelja, 25. Oktober 2015 ob 16:01

Odpri galerijo

Medtem ko reka beguncev in ekonomskih migrantov ponovno dere čez našo deželo, nas lokalni muftiji in lažni liberalni pravičniki ponovno skušajo prepričati, da je islam religija miru, ki nima povsem nič skupnega s krvoločnimi psihopati, ki režejo vratove nič krivim ugrabljenim civilistom. Ogenj v Brežicah, desant na Zavrč in grozljivo sociopatsko metanje malčkov pod noge slovenskih policistov (po tradiciji Hamasovih ekstremistov, ki civiliste uporabljajo za živi ščit) je po njihovemu le znak frustracij in niti pod razno nima nič skupnega z doktrino, katero so tem ljudem od malih nog vbijali v glavo starši in učitelji v verskih madrasah.
Pa je res? Nima versko prepričanje skupin, ki prečkajo naš kontinent, res prav nobene zveze z njihovim disociativnim obnašanjem? V kaj zares verjame Aziz, ki je skozi dolgo mediteransko-balkansko pot prišel v Brežice in iz jeze, ker mu nihče takoj ne pomaga naprej, vandaliziral svoje zavetišče, ki so mu ga zgradili dobrodušni gostitelji?
Prebijmo se skozi mlačne, politično korektne povedi o tem, kako si vsi ljudje v resnici želijo mir na svetu in kako alah ni nič drugačen od drugih monoteističnih bogov abrahamske tradicije.  Poglejmo si doktrino islama pobližje, tudi v tistih delih, katere mediji, strokovnjaki in politiki raje pustijo v kotu, kjer nabirajo prah skupaj z drugimi neizrekljivimi pošastnostmi človeške izprijenosti, o katerih se več ne govori (npr.: holodomor, kurdski genocid ipd.).
V kaj povprečen, nemilitanten, a globoko veren musliman ZARES verjame? Omenil bom samo stvari, ki so dejansko stebri njihove religije, tako kot so stebri krščanstva sveta trojica, odpuščanje grehov in ponovno vstajenje Kristusa. Brez teh fundamentov dogme muslimani ne bi bili več muslimani, ampak mistični, polsekularni agnostiki (tako kot večina evropskih kristjanov). Vendar takoj ko pa jih sprejmejo, se po osnovnem prepričanju nelagodno približajo mesarjem Islamske države.
Neverniki
Seveda, temelje poznamo vsi. Konec koncev so zadnja stvar, ki jo sliši zadrogiran ujetnik, oblečen v oranžno trenirko, preden ga ekstremisti olajšajo za njegovo neverno glavo. V arabščini so napisani tudi na zastavo Savdske Arabije: »Alah je edini bog in Mohamed je njegov prerok«. V redu, povsem običajna monoteistična pogruntavščina, nič drugačna od judovsko-krščanskega izročila. Le da v islamski verziji tistim, ki takšni dogmi nasprotujejo, verski teksti podeljujejo status »nevernika«. Neverniki so vsi: tako židje, kristjani, pogani, hindujci, budisti in predstavniki drugih verskih skupnosti kot tudi agnostiki in ateisti. Stroga pravila korana vernemu muslimanu ukazujejo, da pri priči ubije nevernika, ki se ne želi spreobrniti v muslimansko vero. Če se je nevernik pripravljen spreobrniti, mu bo prizanešeno. Druga možnost, ki jo navaja koran, je plačevanje visokih davščin muslimanskim vladarjem dežele. Smrt, spreobrnjenje in ekonomsko suženjstvo so edine legitimne opcije, ki nevernika čakajo ob srečanju z absolutno muslimansko oblastjo v deželi, kjer živi, oz. deželi, ki so jo muslimanski osvajalci uplenili za svojo.
Islamski apologeti bodo trdili, da takšna obravnava doleti le ateiste, agnostike in sledilce neabrahamskih poli- in monoteističnih ver (»kafir«  - nevernik), medtem ko so kristjani in židje, ki prav tako izhajajo iz abrahamskega mita, kot »ljudje knjige« (stare zaveze, t.i. židovske tore), v katero verjamejo tudi muslimani, deležni posebne milostne obravnave. Tudi če bi bilo tako, ne bi zlih koranskih verzov to naredilo nič manj strašnih. 
Poglejmo, kaj koran zares pravi o kristjanih in židih:
»O, vi, ki verujete! Ne jemljite si judov in kristjanov za pristne prijatelje in zaveznike. Oni so pristni prijatelji in zavezniki drug drugemu. Kdor od vas si jih vzame za pristne prijatelje in zaveznike, je eden izmed njih. Allah pa ne bo usmeril krivičnih ljudi na Pravo pot.«
»O, vi, ki verujete! Če boste ubogali skupino tistih, ki jim je bila dana Knjiga (žide in kristjane), vas bodo po tem, ko ste že postali verniki, vrnili med nevernike.«
»Ne judje ne kristjani ne bodo zadovoljni s teboj, dokler ne slediš njihovi veri. Reci: "Allahovo vodenje na Pravo pot je (edino) Pravo vodenje." In če bi sledil njihovim muham zatem, ko si že prejel znanje, ne bi imel pred Allahom nobenega zaščitnika niti podpornika«
»In židje pravijo: Izaija je sin Allaha, in kristjani pravijo: Jezus je sin Allaha, to so besede iz njihovih ust. Ponavljajo besede tistih, ki pred njimi niso verjeli. Naj jih Allah vse uniči, da so se mu tako odrekli.« 
»In ubijte jih, kjerkoli jih najdete in preženite jih, od koder so oni pregnali vas. Saj je fitna hujša od ubijanja. In ne bojujte se z njimi pri El-Mesdžidul-Haramu, dokler se oni ne bodo bojevali z vami pri njem in če se bodo bojevali z vami, jih ubijte. Takšna je kazen za nevernike.«
Dejansko koran »ljudi knjige« demonizira še bolj kot pogane in ateiste, kar zgodovinsko niti ni preveč presenetljivo, glede na to, da so se vse tri vere razvile na istem geografskem območju med ljudmi sorodnega semitskega porekla. Prezir do kristjanov in židov v islamskih državah je tako danes ne samo kroničen, ampak sistemsko podprt s strani samodržcev, ki so se obdržali po arabski pomladi, seveda pa uživa tudi globoko družbeno podporo. 
Danes v Savdski Arabiji judovskim in krščanskim staroselcem pravijo sinovi prašičev in opic. Neverniki živijo v povsem legalnem aparthaidu. Plačujejo višje davke, nikoli ne morejo dobiti savdskega državljanstva, ne morejo graditi svojih šol, niso deležni socialne pomoči, eksplicitno jim je prepovedana poroka z muslimansko žensko, nikoli ne smejo v javnosti kazati svojih drugačnih verskih običajev niti praznovati svojih verskih praznikov. V času ramadana, ko se muslimani postijo, je nevernikom  prepovedano jesti v javnosti, ker bi to razžalilo čustva muslimanov.
Neverne ženske lahko aretirajo verske milice, če zavrnejo nošnjo burke. Medtem ko ima vsak musliman pravico, da na svobodnem Zahodu govori o evropsko-ameriškem kolonializmu in celo o tem, da je šeriatsko pravo edina možnost za rešitev človeštva, so neverniki v Savdski Arabiji za izražanje svojih idej prikrajšani – kritike, naslovljene na kraljevo družino ali vahabitski islam, se kaznujejo z zaporom, bičanjem in izgonom iz države. Vlada na vse načine ekonomsko in družbeno pritiska na nevernike, naj se vendarle spreobrnejo v vahabitski islam. Savdski imami in splošna javnost poveličujejo dejanja Bin Ladna in njegovih mučenikov, krivih za skoraj 3000 nedolžnih žrtev 11. septembra 2001, čeprav o tem na visoki politični ravni tiranska družina Saud ne govori iz diplomatsko-ekonomskih razlogov in trhlega prijateljstva z ZDA.
Savdski primer ni v svoji skranosti nič nenavaden. Savdska Arabija je konec koncev zaveznica evroatantskih povezav in vsaj na zunaj ena izmed glavnih bork proti terorizmu. V prav vseh državah Bližnjega vzhoda prihaja do podobnih diskriminacij »nevernikov«. V Kuvajtu, poleg Jordanije najbolj pro-zahodnem kalifatu, potekajo v mošejah sveti obredi, ki se jih, kot evropskih cerkvenih maš, udeležujejo vsi sloji družbe. Na teh obredih imami jokajo od čustvene prevzetosti in verske radosti, ko opisujejo, kako bomo neverniki goreli v peklu. Verniki v navalu duševne katarze jokajo z njimi. 
Nikomur ni pomembno, da jih je koalicija zahodnih zaveznikov 24 let nazaj rešila okupacije Sadamovega Iraka. Za muslima ni nič bolj radostnega kot to, da mu nekdo opisuje peklenske muke nekoga, ki ni verjel v alaha, četudi ga je ta človek v preteklosti rešil gotove smrti. Taki muslimani niso ekstremisti. V pogledu teokratskega sveta, v katerem živijo, so zmerni. In kot taki so tisti v Raqqi, ki režejo glave nevernikom, povsem izenačeni s famoznimi »inženirji«, ki te dni požigajo Brežice. Ko jih bo s strani Evrope določena kvota ostala v Sloveniji, bodo tudi ti v s strani Katarja in Savdske Arabije finančno podprti mošeji v Ljubljani ganjeno jokali ob verzih, ki se sadistično naslajajo ob mislih, kako bomo neverniki goreli v peklenskem ognju.
 
Ženske v islamu
Večina deklic in žensk, ki pred hrvaško carinsko rampo čakajo na lepše življenje, tam ni v vlogi človeških bitij, ampak kot nekakšnih priveskov svojih očetov, starejših bratov in možev, ki so njihovi skrbniki, brez katerih samostojno ne smejo zapuščati gospodinjstva. Po poroki je ženska kot objekt stvarne pravice v posesti moža, ki skrbništvo prevzame po njenem očetu ali starejšemu bratu. Moški ima zakonsko pravico, da žensko udari, če ga ta ne posluša, če zapusti hišo brez dovoljenja, če se »zapusti« (ni več dovolj lepa), zanemarja verske obrede ali zavrača spolne odnose. Posilstvo v zakonu ne obstaja. Ženska mora biti zmeraj spolno na razpolago svojemu možu.
 Tradicionalni islamski pregovor pravi, da so nebesa ženske pod nogami svojega moža. Priznani islamski učenjak al-Ghazali uči: »Ženske morajo ostati doma in šivati. Ženska ne sme pogosto zapuščati gospodinstva, niti ne sme biti izobražena. Ne sme komunicirati s sosedi in jih obiskuje lahko le, ko je to zares potrebno. Vdana mora biti svojemu možu in si ga želeti potešiti v vseh stvareh. Njegovo zadovoljstvo mora biti njena edina skrb v življenju. Mora biti čista in pripravljena potešiti njegove spolne potrebe, kadarkoli si on tega zaželi."
V okviru šeriatskega pravosodja je ženska v islamu vredna manj od moškega. Deduje dvakrat manj kot moški. Muhamed je rekel, da so ženske pomanjkljivo inteligentne, zato je po islamski tradiciji pričanje ženske na sodišču vredno dvakrat manj kot pričanje moškega. V primeru ločitve skrbništvo nad otroki zmeraj dobi moški. Poročila organizacije Amnesty International iz Jemna, Savdske Arabije in Sirije govorijo o primerih, ko je oče kot priviligirani moški starš dobil skrbništvo nad otroki, potem pa jih do smrti pretepel, ko so mu povedali, da bi se raje vrnili k materi. 
Ženska mora v prisotnosti moškega strmeti v tla, saj naj bi to bil znak ponižnosti in vdanosti – pogled v oči je znak nehvaležnosti in nespoštovanja do moškega skrbnika. Če se je dotakne, mora roko »očistiti« v zemlji.
Koran moškemu dovoli poroko z več ženskami hkrati tudi tistimi, ki še niso začele z mesečnim perilom. 50-letni prerok Mohamed (mir bodi z njim!) se je poročil s 6-letno nečakinjo Ajšo, ki je postala njegova najljubša žena. Samo lani je na Bližnjem vzhodu več punčk, mlajših od 10 let, izkrvavelo na poročno noč, kot pa jih je umrlo za nalezljivimi boleznimi. Številke so zaradi pomanjkljivih demografskih podatkov najbrž še veliko višje od uradnih.
Mohamed je ženske obravnaval kot kamele – zanj so bile dobrine, s katerimi se lahko trguje – eno je prodal za konje, katere je nato uporabil v boju. Spet drugo je poročil, a mu ni bila všeč in jo je nato poklonil svojemu prijatelju. Po njegovih besedah je večina prebivalcev pekla žensk. Edine ženske, ki jih islam omenja v nebesih, so device, katere so obljubljene mučenikom.
Koran dovoljuje »uporabo« nevernih žensk za spolne sužnje, kar s pridom izkoriščajo ISIS-ovi fanatiki, ko ugrabljajo, posiljujejo in na silo poročajo predpubertetna jazidska dekleta. Priznani egipčanski klerik, Abu Ishaq al-Huwaini, je pozval k ponovni uvedbi »suženskih tržnic«, kjer bi ženske, ujete po uspešnem jihadu na tujem ozemlju, prodajali za spolne sužnje.  Pozor: al-Huwaini ni ekstremist. V muslimanskem svetu ni nič manj priznan in čaščen od kakšnega visokega jezuitskega duhovnika na Zahodu. 
Vsakič znova je treba opominjati, da se ne pogovarjamo o ortodoksnih načinih blaznega islamizma, ampak o povsem ustaljenem načinu življenja v teokracijah Bližnjega vzhoda. Nasilje v družini je modus operandi ljudi, ki ravno v tem trenutku prečkajo našo mejo. Njihove ženske so nekoč trpele zaprte v stanovanju v Alepu in Damasku. Jutri bodo trpele sredi Evropske unije, zaprte v socialnih stanovanjih v Frankfurtu, na Dunaju, v Ljubljani...
 
Celjenje src
Razlika med zmernimi muslimani in militantnimi ekstremisti je v metodologiji. Njihova vera od njih zahteva isti cilj: nadvlado muslimanov, podjarmljenje judov in kristjanov ter nasilno islamizacijo ali uboj drugih nevernikov. Borci islamske države se strogo držijo načel, ki jih diktirajo koran in hadisi. V enem odstavku sura, ki opisuje anekdote iz Mohamedovega življenja, govori o Amr Bin Hasamu, velikem nasprotniku islama, katerega je pokončal islamski konvertit in Mohamedov osebni zaupnik, Abdullah ibn Mau'ud, v bitki za Badr. 

Med drugim je Abdullah premaganega umirajočega vojščaka prijel za brado in mu zmagoslavno stopil na prsni koš. Potem mu je odrezal glavo in jo položil v roke preroku Mohamedu. Sura zaključuje, da »alah na tak način celi srca vernikov«.  Ta anekdota iz hadisa je podrobna opredelitev koranskega ukaza, ki veli: »Borite se proti njim (nevernikom)! Alah jih bo mučil z vašo roko, ponižajte jih, pokažite premoč nad njimi in tako zacelite srca nevernikov ter spravite srd iz njihovih src.«  Pod sliko obglavljenega telesa ISIS večkrat napiše stavek v arabščini, ki pravi: »Celjenje src.« Krutost njihovih metod je neposredno povezana s sistemom njihovega prepričanja.

Ali želijo tudi zmerni muslimani »celiti srca«?  Da. Vsaj simbolično. 

Večina evropskih zmernežev podpira teroristične napade, v katerih se ubijajo civilisti. Njihovi zmerni bratje v Jordaniji, Bahrainu, Kuvajtu, Savdski Arabiji, Libanonu, Emiratih so bogati - zahodnih dobrin vajeni - muslimani, ki so 11. septembra 2001 plesali po ulicah od veselja, ko je mučenikom končno uspel veliki met v New Yorku in Washingtonu. V deželah, ki so uradno zahodni zavezniki in borci proti terorizmu. Zahodne televizijske postaje tega niso kazale. Resnica bi bila očitno preveč grozljiva v tistem ranljivem času, ko je razvajena povojna zahodna civilizacija zgubila nedolžnost.

Večina je prepričana, da se mora vse človeštvo odpovedati sekularnim ustavam in zakonom, namesto njih pa sprejeti šeriatsko pravo, ki je edino od boga dano nezmotljivo pravo.

Večina zmernih moških žensk ne vidi kot sebi enake, ampak kot stroje za kuho, seks in rojevanje. Za posilstva bodo po navadi odgovarjale ženske same, ker so moškega zapeljale s svojimi ženstvenimi čari.

Večina jih bo v trenutku pripravljena na nasilje, če nekdo žali njihove verske podobe.

In kar je najpomembnejše: večina bi ubila nevernike, ki se niso pripravljeni spreobrniti niti nočejo plačevati višjih davkov kalifatu.

Tega zaenkrat (še) ne počnejo v državah, kjer ni večinskega muslimanskega prebivalstva in kjer ne vlada islamska teokracija, a le zato, ker nimajo praktične možnosti za to. Ko jo bodo čez 50 let imeli – v primeru, da se bližnjevzhodna invazija nadaljuje – bo zgodba drugačna. Islamizacija Bližnjega Vzhoda ni potekala desetletja, pač pa so bila potrebna stoletja krvavih pokolov, zatiranja, šikaniranja in tiranskih davčnih bremen. 

Seveda svojih namer ne bodo povedali na glas. Koran muslimanu zapoveduje, da se mora nevernikom lagati, če ti nasprotujejo širitvi islama. Specifično omeni, da morajo verniki »skrivati svojo vero«, da pridobijo zaupanje nevernikov. Tradicija posega prav v jedro islama, ko je Mohamed prevaral poganske prebivalce Meke, s katerimi je s figo v žepu sklenil 10-letno premirje nato pa jih po dveh letih nenadoma napadel in osvojil. Vsakemu muslimanu je položeno v zibko, da je treba nevernika prevarati, v njem vzbuditi lažen občutek varnosti, nato pa napasti, ko to najmanj pričakuje.
Pomislite na to vsakič, ko na Pop tv gledate mlade inženirje, ki sovraštvo v srcu skrivajo dovolj pretkano, da jim večina nasede, da si res želijo le boljšega življenja. Morda si ga nekateri res. 

A tudi kuvajtski starši Mohammada Youssufa Abdulazeeza so si želeli boljšega življenja v ZDA, dokler ni njihov sin 24 let kasneje hladnokrvno in versko motivirano pobil 4 marince. Starši bratov Chérifa in Saida Kouachija so si želeli novega začetka v Franciji, dokler niso njuni otroci pobili šest nedolžnih civilistov na uredništvu dnevnika Charlie Hebdo. Starši Muktarja Saida Ibrahima so se iz revne Eritreje s trebuhom za kruhom preselili v London in dosanjali svoje angleške sanje. Njihov sin je tri desetletja kasneje hotel razstreliti avtobus poln civilistov, a je bil k sreči eden tistih, ki mu na tisti usoden dan leta 2005 ni uspelo. Starši Mohammeda Bouyerija so se iz Maroka preselili na Nizozemsko, da bi živeli brez skrbi, da jutri ne bo nič več na mizi. In so. Kljub temu je njihov bogati sin sredi belega dne v Amsterdamu osemkrat ustrelil v Thea Van Gogha in ga ubil. Ker je slednji žalil njegovo vero.
 
 
Aziz iz Brežic in njegova mlada družina
 
Tudi Aziz iz Brežic, ki je besnel nad neverniki, ki so si ga drznili pustiti tam na mrazu samega, je morda prišel v Evropo z dobrimi nameni. A pravijo, da je cesta v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Aziz iz Brežic v resnici nima nič skupnega z Janezom iz Maribora, niti s Wolfgangom iz Hamburga. Tudi če bo dobil službo v Daimler Benzu, bo Aziz izraziti tujek v naši civilizaciji. Kot 1300 let stari vojščak iz časovnega stroja je prišel v svet, ki ga ne razume, in v sistem morale in etike, ki ga zavrača. Aziz nas nikoli ne bo sprejel za njemu enake, medtem ko bo nas obtoževal, da smo mi tisti, ki ga diskriminiramo.
Aziz bo svojega sina učil nadvlade nad ženskami in svojo hčer suženjske podložnosti možu. Učil ju bo, da je islam edina prava vera, ki vodi v nebesa, medtem ko smo drugi pogubljeni. Skupaj bodo obiskovali mošejo sredi Evrope in se jokali od sreče, ko bodo poslušali muftija, kako recitira stihe, ki opisujejo muke nevernikov v peklu.
Aziz ne bo nikoli Evropejec, niti ne bodo Evropejci njegovi otroci, dokler bodo pod njegovim vplivom. Še več, oni imajo toliko večji potencial, da zasovražijo Zahodno civilizacijo. Ujeti med dvema svetovoma: svetom svojih staršev, ki jih pripravljajo na fantomski raj, in svetom svobodne Zahodne civilizacije, kjer je vsak enakopraven, a ne enak – svet, ki je včasih tudi krut in neprizanesljiv do manj sposobnih. V takem svetu, pa bo marsikateri otrok, ki se je te dni rodil na poti iz Turčije v Nemčijo čez 20 let raje prepustil opojni obljubi raja in naravnemu sovraštvu do Zahodne civilizacije, o čemer ga učita starša, kot pa trdemu delu in odrekanju, s katerimi bi mu uspelo v novi domovini.
Tako bo tudi on najprej musliman in šele nato Nemec, Nizozemec ali Slovenec. In zaradi tega niti Aziz niti njegov sin nikoli ne bosta Evropejca. Ne zato, ker si ju mi ne želimo, ampak zato ker si ona ne želita nas.
Dodatek: Medtem ko pišem tale sestavek, se je v Pakistanu razstrelil samomorilski bombaš oblečen v burko, in ubil 10 ljudi, od tega 6 otrok. V Izraelu je mladi Palestinec zabodel in hudo ranil Izralelskega civilista. Hamas je že čestital mučeniku za dobro opravljeno delo. V Nigeriji je islamski aktivist začel streljati na štiri vozila in pobil vseh 20 civilistov v njih. V Egiptu je granata islamistov razcefrala 3 otroke. V Libiji pa je musliman posnel video kako obglavlja arabskega kristjana.

In svet gre naprej. Ali pa 1400 let nazaj. 
Več si lahko preberete:

Life, the universe and stupidity: V KAJ ZARES VERJAME AZIZ IZ BREŽIC

Ime mi je Mitja Iršič in sem južni slovan (etnično slovenske veje južnega slovanstva - društvo Hervardi, prosim ne smetite po mojem blogu). Po poklicu sem univerzitetni diplomiran pravnik. V preteklosti sem delal na Generalnem Sekretariatu RS in Oddelku za tujce Zavoda za zaposlovanje Celje. Trenutno sem nadzornik termonuklearnih procesov znotraj naše lokalne zvezde (Sol - Sonca po domače). For english press http://freddiethesourcerer.blogspot.com/

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 15. Jan 2019 at 16:26

6627 ogledov

Šarec bo kaznoval nasprotovanje multikulturi
Glede na pisanje Večera naj bi vlada do februarja uvedla novo medijsko zakonodajo, po kateri bo tako rekoč vsako mnenje v medijih, ki bo nasprotovalo uradni ideologiji liberalnega globalizma in »multikulture« postalo kaznivo dejanje. Že po trenutno veljavni zakonodaji (!) morajo mediji plačevati globo med 1.050 do 83.500 EUR če objavijo oglase, ki naj bi »spodbujali rasno ali narodno razlikovanje«, nove spremembe pa naj bi šle v to smer, da ne bodo kaznivi le oglasi, temveč kar vsi prispevki, iz katerih bi bilo lahko to razvidno. Nova zakonodaja se pomembno razlikuje od klasičnih predstav o »sovražnem govoru«. »Sovražni govor« tako ni več le govor, ki bi neposredno spodbujal nestrpnost ali nasilje, temveč v kategorijo »sovražnega govora« spadajo kar vsa politična prepričanja, ki podpirajo narodno in kulturno homogeno družbo ter nasprotujejo ideologiji »multikulture«. Globalistični ekstremisti iz Mirovnega Inštituta Igor A. Žagar, Neža Kogovšek Šalamon in Marina Lukšič Hacin, katerih mnenje ima očitno neproporcionalno velik vpliv na slovensko politiko pri teh vprašanjih, so jasni: kot »sovražni govor« obravnavajo vsako nasprotovanje ali zavračanje družbe, »v kateri bi sobivale različne vere, kulture ali etnije« - torej »multikulturne družbe«. Gre za bizarno zakonodajo, katere namen je prepoved legitimnih političnih prepričanj Razlikovanje med narodi in rasami je nekaj, kar obstaja že od začetka zgodovine in je del vsake družbe od plemenskih združb, do sodobnih nacionalnih držav. Ljudje smo si pač različni in tega ni mogoče tajiti. Države in narodi po svetu so nastali na različne načine. Nekatere modernejše nacije, kakršni sta ZDA in Avstralija, so sestavljene iz priseljencev iz vsega sveta, ki pa so prej uničili tamkajšnjo avtohtono kulturo. Po drugi strani so srednjeevropske države nastale na podlagi samoodločbe avtohtonih evropskih narodov, meje pa so v veliki meri sledile načelu narodne homogenosti. Narodna enotnost in prepoznavanje razlik med Slovenci in tujci ter našimi sosedi je torej temelj slovenske države in slovenskega naroda in je kot taka tudi zapisana v  različnih zakonih in celo v ustavi. Slovenski zakoni in ustava že od nekdaj razlikujejo med narodnostmi. Bi bil nov zakon torej protiustaven? V 3. členu ustave je namreč zapisano, da »slovenska država temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«. Po drugi strani v Sloveniji velja načelo krvi jus-sanguinis, po katerem lahko slovensko državljanstvo hitreje dobi nekdo, ki ima slovenske korenine, kot to velja za tujce. Tudi Italijani in Avstrijci razlikujejo med njimi in tamkaj živečimi Slovenci ter jih priznavajo kot slovensko narodno manjšino – enako velja v Sloveniji, kjer priznavamo italijansko in madžarsko narodno manjšino. Če torej razlikujemo med Slovenci in drugimi narodi ter rečemo, da je dobro, da v Sloveniji živi čim večji delež Slovencev je to po Šarčevi novi zakonodaji kaznivo dejanje »spodbujanja narodnostnih razlik«. Oglobili bi Prešerna in cenzurirali Aristotla Naš največji pesnik in domoljub France Prešeren v (že takrat cenzurirani) kitici Zdravljice spodbuja slovenske ženske, naj se namesto s tujci raje poročajo s Slovenci. Na ta način spodbuja narodnostno razlikovanje kar neposredno! »Ljubezni sladke spone Naj vežejo vas na naš rod,  V njim sklepajte zakone De nikdar več naprej od tod Hčer sinov Zarod nov Ne bo pajdaš sovražnikov!« Če bi Prešeren živel danes, ga očitno ne bi preganjala le (takrat proti slovenskemu narodnemu gibanju nastrojena) avstro-ogrska cenzura, temveč kar sama slovenska-protislovenska vlada, ki bi ga povrh vsega lahko še oglobila za 83 000 EUR. So se naši predniki zato borili za svojo državo, da v njej ne smemo biti več Slovenci? Eden izmed očetov Zahodne civilizacije, Aristotel je bil glede teh stvari jasen. Na podlagi mnogih zgodovinskih in političnih opazovanj Antične Grčije je prišel do zaključka, da heterogena družba, sestavljena iz priseljencev vedno slej ko prej postane vir konflikta. Glede na njegovo mnenje resnična demokracija lahko deluje le v homogeni družbi z močno skupno identiteto, v kateri obstajajo velike razlike med tem kdo je dojet kot tujec in kdo kot domačin. Znamenit je tudi njegov pregovor: »straža legitimnega kralja je sestavljena iz domačinov, straža tirana pa iz tujcev«, s katerim nakazuje, da  »multikultura« predstavlja izvor moči predvsem tistim političnim silam, ki želijo delovati mimo demokracije in večinske volje ljudstva. Zanimivo je do podobnih ugotovitev v obsežni študiji 2000 let kasneje prišel tudi ameriški znanstvenik Robert Putnam, ki naj bi raziskavo pravzaprav začel, da bi z njo dokazal nasprotno. Po novi Šarčevi zakonodaji bi bil Aristotel očitno preganjan in oglobljen, raznorazni »varuhi resnice« iz Mirovnih Inštitutov pa bi ga verjetno še javno linčali in razglasili za »nestrpneža«, »rasista« in »kvazi-znanstvenika«. Kaznivo bo vsako nasprotovanje prihodu migrantov Po novi zakonodaji bo kaznivo dejanje tudi napisati članek o tem, da bi bilo najboljše za vse, če migranti ostanejo v svojih domovinah, v Sloveniji pa živijo Slovenci. Spodbujanje tega, da se migrantom resnično pomaga v njihovih domačih državah, v Sloveniji pa se ohrani našo narodno in kulturno identiteto je namreč »spodbujanje narodnostnega razlikovanja«, kar se po novi zakonodaji prevede v »sovražni govor«. Edino mnenje, ki vam ostane na voljo pri reševanju vprašanja imigracij bo torej ponavljajoča mantra propagiranja »multikulture« in »različnosti«. Nov zakon bo orodje za peščico ljudi z ekstremističnimi pogledi, s katerim bodo nadzirali večino Po raziskavi Chatham House Study leta 2017 bi povprečno kar 55% državljanov 10 evropskih držav (od teh je večina Zahodnoevropskih) podprlo popolno prepoved vsakršne imigracije iz muslimanskih držav. Glede na drugo raziskavo javnega mnenja, narejeno s strani Pew Research Centra decembra 2018 v različnih državah sveta, skoraj ni države, kjer bi si ljudje želeli več imigrantov. Sodeč po rezultatih anket Eurobarometra spomladi 2018 kar 64% Slovencev nasprotuje imigraciji ljudi iz držav izven EU. Če bi nekdo napisal članek, ki bi podprl takšno javno mnenje ali celo aktivno predlagal s strani demokratične večine željeno prepoved priseljevanja – pa bi ga po novi Šarčevi zakonodaji zadela kazen 83 000 EUR – »zaradi spodbujanja narodnostnih in rasnih razlik«. Tu ne gre za številke »skrajnežev« in »nestrpnežev«, obratno, pri tem gre za večino prebivalstva, ki naj bi imelo v Sloveniji oblast. Po drugi strani pa mnenje ljudi iz Mirovnega Inštituta, ki oblikujejo ta zakon predstavlja mnenje najbolj skrajnega globalističnega roba političnega spektra. In prav takšne peščice ljudi s skrajnimi pogledi, ki želijo prek vzvodov moči izvrševati nadzor nad mnenjem večine so bile vedno resnična nevarnost za demokracijo. Nova Šarčeva zakonodaja bo torej oblikovana jasno in neposredno protislovensko. Vsak poskus zavarovanja in ohranjanja slovenskega naroda in slovenske avtohtone kulture namreč zahteva neko obliko »spodbujanja razlikovanja med narodi in rasami«, po konvenciji združenih narodov o zaščiti avtohtonih ljudstev, pa je zaščita avtohtone kulture naša pravica, njeno kršenje pa zločin. Zato je naša dolžnost, da naredimo vse, da se takšni škodljivi zakoni ne bodo uveljavili v praksi. Vir: Narodna Straža

Tue, 25. Dec 2018 at 17:54

4118 ogledov

Igor Akrapovič in drugi slovenski najuspešnejši podjetniki iščejo nove sodelavce. Preverite, katere kadre želijo.
Zaposlitvene oglase povzemamo po spletni strani SBC - Kluba slovenskih podjetnikov, kjer so zbrani nekateri najuspešnejši slovenski podjetniki. Dodane so spletne povezave do zaposlitvenih oglasov.   Polycom – več delovnih mest.Siliko – več delovnih mest.Marovt – več delovnih mest.Dewesoft – delo v marketingu, tehnična pomoč …Jezeršek – organizator dogodkov, kuhar.Cleangrad – več delovnih mest.Akrapovič – tehnolog pakiranja.Magneti – električar.Lumar – vodja gradbišč (B2B) in (B2C).Roltek – prodajnik. MIK Celje – vzdrževalec, več delovnih mest. Zavas – prodajnik. Avtohiša Vrtač – servisni svetovalec.Star – prevajalec nemščine in francoščine.RLS – planer proizvodnje.Optiprint – podpora prodaji.Špan – vzdrževalec vozil – vulkanizer.Plevnik – elektromonter.Eventus – delavec v veleprodajnem skladišču, vodja programa razsvetljave.   Naslovna fotografija: zajem zaslona   

Tue, 11. Dec 2018 at 18:53

2163 ogledov

Poskusna objava
fdjkljljk fajkfadjlkjfakl faklfadjklfadjklfajklfa fajkfajklfajklfajl

Mon, 12. Nov 2018 at 19:21

2158 ogledov

Javnomnenjska raziskava: Marjanu Šarcu in njegovi LMŠ podpora pada, SLS v parlamentu!
Najnovejša javnomnenjska raziskava razkriva, da Slovenska demokratska stranka glede podpore ostaja trdno v vodstvu, skokovit porast podpore pa je zabeležila tudi Slovenska ljudska stranka, katere vodenje je na nedavnem kongresu prevzel Marjan Podobnik. Skladno z anketo ima desnica 46,8 odstotno podporo, medtem ko levici podpora pada in bi dobila zgolj 39,2 odstotka glasov. vir slike: parsifal in nova24tv vir članka je: http://nova24tv.si/slovenija/politika/javnomnenjska-raziskava-sds-ostaja-trdno-v-vodstvu-po-menjavi-vodstva-bi-se-tudi-sls-uvrstila-v-parlament/

Tue, 2. Oct 2018 at 12:07

3188 ogledov

Angleške multikulturne grozote: ugrabljena 15 letna angleška deklica je bila 12 let spolna sužnja pakistanski tolpi
ANGLEŠKE MULTIKULTURNE GROZOTE: 12 LET SPOLNA SUŽNJA, NAREDITI JE MORALA 8 SPLAVOV - POLICIJA PA ZARADI »RASIZMA« NI UKREPALA Preberite si grozljivo zgodbo, o kateri "mainstreamovski" mediji pri nas verjetno ne bodo poročali. Angleško družbo, ki ji že desetletja vladajo liberalne in globalistične stranke pretresa novo dno. Časopisi poročajo o deklici, ki so jo imele pakistanske posiljevalske tolpe zaprto kar 12 let – ob tem je njena družina vedela, kaj se z njo dogaja ter obveščala policijo – ta pa ni odreagirala. Zgodba deklice, zaradi zaščite identitete imenovane Sara, se je začela leta 2005. Sara je najmlajša izmed štirih otrok angleške družine. V tistem času je bila plaha, sramežljiva deklica 15-tih let, ki je hodila v šolo, kjer se je izobraževala, da bo nekoč babica ter bo pomagala ženskam pri porodu. Ko se je nekega dne vrnila iz šole ter zavila v lokalno trgovino, jo je na telefon poklical neznan moški ter ji v severno-britanskem narečju rekel, da se nahaja v črnem avtu pred trgovino ter ima nekaj zanjo. Naivna kot je bila, je odšla k avtu ter ga ubogala tudi, ko je rekel naj se usede, če želi da ji pove, kaj ji je prinesel. Moški je bil star kakih 30 let, ko se je vsedla v avto pa je nemudoma odpeljal. Še danes je vodja posiljevalske tolpe in ga bomo poimenovali Ahmad. Sara se spominja, da je verjetno dobil njeno telefonsko številko na firmi, s katero sta se z bratom malo pred tem peljala s taksijem. Ko sta poklicala taksi, je videla, da jo opazuje moški v črnem avtu, ki naj bi bil taksistov prijatelj ter od njega tudi dobil številko. Ko je Sara videla, kaj se dogaja jo je zgrabila panika. Po pol ure sta prišla do hiše, polne Pakistancev, Ahmed ji je pri priči vzel mobilni telefon ter zlomil SIM kartico. Odpeljal jo je v hišo ter jo zaprl v zatemnjeno sobo, ker je občasno dobila vodo in nekaj hrane. Že naslednjo noč jo je prvič posilil. Starši so o izginotju svoje hčerke takoj obvestili policijo, ki pa je nekaj dni sploh ni želela uvrstiti med pogrešane. Po sedmih dneh, ko je bila zaprta v sobi, je pred vrati zaslišala glas svojega brata, ki jo je iskal. Njena družina je izvedela za hišo s Pakistanci s strani prav tiste taksi firme, od koder je Ahmad dobil njeno številko. Ahmad njenega brata seveda ni spustil v hišo temveč ga je začel tepsti, sama pa se ni upala zakričati, saj so ji člani tolpe zagrozili, da se bodo sicer maščevali njeni družini. Čeprav je bil brat prepričan, da je Sara v hiši ter se ni takoj predal mu tudi sosedje in okoliški prebivalci niso prišli na pomoč. Bali so se namreč povračilnih ukrepov tolpe. Tak način utišanja žrtev naj bi bil sicer v Angliji pogost. Tudi neki drugi deklici - ki so jo azijski migranti posiljevali s pištolo na sencih in naj bi bila posiljena s strani vsaj 100 različnih moških - so grozili, da bodo, če bi poskusila zbežati podstavili bombo v njeno hišo ter namesto nje posilili in ubili njeno mamo. Na ta način so dosegli, da so bile žrtve tudi po več let tiho in se niso bistveno upirale. Njeni starši so obvestili policijo, ter povedali, da sumijo, da se njihova hčerka nahaja v tisti hiši. Ker pa so bili v hiši naseljeni Pakistanci, policija zaradi strahu pred obtožbami o »rasizmu« s strani politike ni odreagirala. Po tem dogodku se je tudi tolpa zbala, da Sare ne bi nenadoma odkrili, zato so jo prepeljali v drugo hišo. Tam je morala biti ves čas oblečena v muslimanska oblačila in pokrita s hijabom ter likati in kuhati članom tolpe. Če se je upirala, so jo pretepli.Občasno je šla lahko ven, kjer pa sta jo spremljala Ahmadova otroka. Meni, da je morala biti pokrita s hijabom deloma tudi zato, da mimoidoči ne bi opazili ran in podplutb po njenem obrazu. Medtem so starši nadaljevali z iskanjem. Nekdo jih je obvestil, da je njihovo hčerko opazil v pakistanski soseski. Ko se je Sara nekoč z Ahmadovima otrokoma nahajala v trgovini, je opazila svojo mamo ter ji instinktivno tekla naproti in jo objela. V tistem trenutku sta bila tam Ahmadova otroka, ki sta jo odvlekla stran. Njena mama se je spominja, da je bila prestrašena, panična ter ji prigovarjala naj nikomur ničesar ne reče. Čez nekaj trenutkov sta starša opazila, da je Saro mimo njiju nekdo peljal z avtomobilom. Tudi o tem dogodku sta obvestila policijo, ki pa ponovno ni želela ukrepati. Sara je povedala, da je bil Ahmad po tem pripetljaju besen ter jo je v avtu najprej do krvi pretepel, nato pa odpeljal v drugo mesto, kjer ni smela odhajati iz hiše. Nekega dne ji je prinesel poročni certifikat, ter ji povedal, da ju je lokalni imam poročil. Sari se zdi, da je bilo to potrebno zato, da bi se Ahmad lahko zaščitil pred oblastmi, češ da se je sama "prostovoljno" poročila z njim. Da bi se mu podrejala, jo je Ahmad prisilil, da je morala vsako jutro použiti 20mg pomirjevalnih drog. Zaradi rednih posiljevanj je kmalu postala noseča, Ahmad pa je zahteval, da splavi, češ da ga otrok »moti, ko jo posiljuje«. Splav v prvem poskusu ni uspel, Sara pa upa, da ji bo bolnišnica nekoč povedala kakšnega spola je bil otrok, saj ga ne more pozabiti. Pravi, da je bila v bolnišnici 24 ur, ter prosila na pomoč. Ena izmed medicinskih sester je naposled zbežala iz sobe ker ob vsem skupaj ni več zdržala. Kar pet od osmih splavov, ki jih je morala narediti je nadziral isti doktor. Mediji se sprašujejo, kako je mogoče, da se take stvari dogajajo v moderni bolnišnici »razvite« države, kot je Anglija in osebje nič ne ukrene? Je imela migrantska tolpa svoje ljudi tudi med bolnišničnim osebjem? Nekega dne ji je Ahmad sporočil, da po islamskem pravu nista več poročena. Kmalu za tem so jo nališpali, ter ji povedali, da se bo znova poročila. Odvlekli so jo na vrt, ki je bil poln povabljenih gostov, tam pa jo je imam poročil z novim neznanim moškim. Medtem, ko se je spodaj še odvijala poročna zabava jo je novi »mož« že odvlekel v sobo ter jo posilil. V vsem tem času je večkrat poskušala pobegniti tolpi, a so jo vsakič ujeli, pretepli in nazaj zaprli v hišo. Nekega dne ji je vendarle uspelo, da je Ahmadu med spanjem ukradla telefon in denar ter poklicala taksi. Voznik je bil belec, domačin, ki jo je med vožnjo ves čas spraševal kaj se dogaja ter če je z njo vse v redu. Odpeljala se je k hiši njenega brata, kjer je že mislila, da so se strahote končale. Ker se je bala povračilnih ukrepov s strani tolpe, ki bi lahko sledili njeni družini, se je kmalu preselila v drug konec Velike Britanije. A tolpa jo je po svoji obveščevalni mreži spet izsledila in posilstva ter pretepi so se nadaljevali. Po posebno hudem pretepu je reagiral sosed, ki je poklical policijo zaradi »domačega nasilja«. V bolnišnici je prigovarjala policiji, da jo imajo zaprto in da je bila ugrabljena – na policiji se je nazadnje le začel postopek, ki pa traja že tri leta in se še danes ni končal. A migrantska tolpa kljub postopku ni odnehala, težave pa je imela tudi na policiji. Muslimanski policist, tudi sam priseljenec iz pakistanske skupnosti je med njenim zaslišanjem izklopil snemalnik. Do danes je bil tudi ta policist zaprt zaradi pedofilije. Sarin primer še danes ni rešen – saj policija ne dobi »dovolj dokazov«, da bi se proti pakistanski tolpi vendarle lahko začeli ukrepi. Sara neverjetno še danes ni popolnoma ubežala tolpi in nad njo ves čas visi nova nevarnost - saj je ob tem, ko je dajala intervju izjavila, da je Ahmad že odkril njeno novo telefonsko številko, njenega novega naslova pa na srečo še ne. Medtem, ko se v isti državi sodno preganja in zapira upokojence, ki na facebooku pišejo »nestrpne« in »anti-imigrantske« komentarje – pa so poslijevalske tolpe očitno nedotakljive. Pred časom smo poročali, da je bil aktivist Tommy Robinson celo aretiran in zaprt zgolj zato, ker je od zunaj snemal stavbo v kateri je potekalo sojenje proti omenjenim tolpam. Kako je to mogoče? Prvi izmed razlogov so narodno-izdajalski globalistični in liberalni politiki, katerim je masovna imigracija v tako močnem interesu, da so pripravljeni nadaljevati tudi preko trupel. Drugi je preprosto narodnostni in kulturni: če v državo uvoziš prebivalce Pakistana – in če se ti prebivalci tudi s pomočjo raznih »anti-rasističnih« in »ne-diskriminatornih« politik prebijejo na pomembne pozicije v policiji, sodstvu, vladi in v bolnišnicah – je jasno, da bodo tudi vse te ustanove sooblikovali tako, da bodo sčasoma delovale po pakistanskih, ne pa po evropskih standardih. https://www.dailymail.co.uk/news/article-6169489/Sarah-repeatedly-raped-twice-forced-marriage-EIGHT-abortions.html

Wed, 11. Jul 2018 at 08:21

3162 ogledov

Zahteva po razveljavitvi izidov državnozborskih volitev z dne 3.6.2018
Pritožnik sem na letošnjih Državno zborskih volitvah z dne 3.6.2018 kandidiral na listi »Kangler in Primc – Združena desnica« v volilnih okrajih  »Ljubljana – Center« in »Ljubljana – Šiška I«.   Dokaz: poročilo DVK   V internetu sem zasledil včerajšnjo objavo prispevka  g. Ferjana Gašperja  »Pred varuhinjo ČP prvič pričal uradni opazovalec volitev in izpovedal ter dokazal hudo kršitev pravil ravnanja z glasovnicami«. Prispevku so v dokaz priložene tudi fotografije neodgovornega ravnanja oz. prenašanja glasovnic v odprtih, t.j. nezapečatenih volilnih skrinjicah, kar je nezaslišana malomarnost. V tej zvezi se avtor tega prispevka tudi sklicuje na poročilo uradnega akreditiranega opazovalca poteka teh volitev (čigar imena v tem prispevku sicer ne navaja). Le ta je neposredno zaznal navedene hude kršitve in o njih tudi poročal Varuhinji človekovih pravic ge. Vlasti Nussdorfer ter z njimi pisno seznanil naslovno Državno volilno komisijo. Po navedbah tega prispevka naj bi navedeni uradni opazovalec že dvakrat naletel na molk naslovnega organa »glede odgovora na to zaznano kršitev neposredno na volišču in pri prenosu«. V dokaz teh popolnoma nedopustnih kršitev, ki omogočajo hudo potvarjanje dejanskih volilnih izidov, so priloženi kopija lastnoročnega zapisa »DVK 101 opazovalca Štebe Tomaža« v Domžalah, Ljubljanska 69, z dne 3.6.2018 ob 20,50« ter kopiji dveh fotografij prenašanja odprtih oz. nezapečatenih volilnih skrinjic.     Dokaz :  navedeni prispevek v kopiji                kopiji navedenih fotografij                kopija lastnoročnega zapisa g. Štebe Tomaža z dne 3.6.2018 ob.20,50 uri   Utemeljeno je seveda mogoče domnevati, da je bilo tovrstnih kršitev še bistveno več. Prav tako je mogoče domnevati, da je bil nadzor nad delom volilnih komisij nedopustno površen in neučinkovit. Manipuliranje z odprtimi volilnimi skrinjicami neposredno izpodbija zaupanje v veljavnost ugotovljenih izidov navedenih volitev. Pri tem je treba pritrditi avtorju navedenega prispevka, da je Ustavno sodišče R Avstrije v letu 2016 že zaradi bistveno manjše napake (slabega lepila pri pečatu) v celoti razveljavilo takratne predsedniške volitve. Hude napake, ki so pri popolnoma odprtem prenašanju volilnih skrinjic pri naših državno zborskih volitvah očitno dokumentirane in ki tudi zbujajo utemeljen dvom v ustrezen nadzor in pravilno strokovno postopanje volilnih odborov na področju celotne države, zahtevajo enako dosledno ravnanje volilne komisije v naši državi.   Na podlagi navedenega predlagam, da naslovna komisija po proučitvi navedenih očitnih kršitev ter očitnih nepravilnosti pri izvajanju ustreznega nadzora nad potekom teh volitev in delom volilnih odborov sprejme sklep, da se izidi navedenih državno zborskih volitev razveljavijo in v ustreznem roku razpišejo ponovne volitve v Državni zbor.   Pritožnik: Ingo Falk Pasch Wallersberg"   P.S.   Pripominjam, da je prenašanje oziroma prevažanje odprtih ali le za silo zalepljenih volilnih skrinjic  - ki bi morale biti s strani pristojnega volilnega odbora na posameznem volišču po končanem glasovanju uradno predpisno zapečatene pred njihovim prenosom oziroma prevozom  do pristojne volilne komisije za ugotavljanje volilnega izida, tam pa prav tako komisijsko zapisniško  odpečatene - tako kapitalna kršitev, da je ponovitev celotne izvedbe volitev  neogibna. Po več kot desetletju in pol deklariranega  družbenega prehoda iz komunistične diktature v  demokratično državno ureditev je več kot skrajni čas, da država s polno odgovornostjo spozna nujnost doslednega spoštovanja  postopkovnih pravil. Volitve danes ne morejo biti več predstava za neuko in pokorno ljudstvo.    Pričujoča zahteva z obrazložitvijo in navedenim komentarjem bo posredovana tudi pristojnim organom EU.

Prijatelji

Marjan PodobnikAleksander Zamudarastko plohlSašo LapLaščan Zlatorog

NAJBOLJ OBISKANO

Mitja Iršič blog: V KAJ ZARES VERJAME AZIZ IZ BREŽIC