Ne vem kaj je slabše. Ali to, da komaj še kaj napišem, zadnje mesece komaj še kdaj sedem pred tipkovnico in poskušam biti malo ustvarjalen ali to, da se sprašujem, zakaj sem to že prej sploh počel? Ali je morda čudno, da ne vklopim vseh mailov, fejsov, tviterjev in blogov že prej kot grem zjutraj scat, kaj šele da bi v miru popil kofe? Ali je še bolj čudno, da včasih nekaj dni nimam niti najmanjšega veselja česarkoli od tega vsaj bežno pogledati!

No, vsekakor si štejem v dobro, da ljudem ne čestitam rojstnih dnevov in podobnih stvari preko FB strani ali celo prek nekakšnih predlog, kamor samo vneseš nek tekst in slikico, potem pa razpošlješ na vse vetrove s tisto čudežno »send to all« funkcijo! Poznal sem drastičen primer, ko so mladenki pošiljali »prijatelji« celo sožalna sporočila preko mesengerja in to za nameček prej, kot je njen oče zares umrl. Glede na to, da je bil zelo bolan in glede na to, da smo v Idriji (Sloveniji?) takšne dezinformacije niso tako redke, facebook pa zagotovo ni pripomogel k izboljšanju situacije.

Seveda pa se ne morem in ne smem delati pameten okoli teh stvari. Še kako me je ta navlaka okupirala. Od začetka verjetno celo zasvojila in nikoli povsem izpustila iz rok.  Še vedno preveč časa brezplodno preživim pred kišto. Brezplodno seveda pomeni, da nič ne pade ven. Nič! Ni izdelka, ni rezultata, ni smiselnega početja. Sploh! Samo neskončno , rutinsko klofanje in ustvarjanje nekega neresničnega sveta. Svet, ki zanj  še ne tako davno ne bi niti slučajno verjeli, da bo lahko nadomestil tako velik del tistega druženja in prijateljevanja, tistih zastarelih, zdaj celo že primitivnih socialnih prvin!

Velik svetovni umi, izumitelji, geniji so uspeli narediti stvari, ki zanje 99,9% ljudi niti slučajno, niti bežno, niti za silo ne vedo kako je mogoče, da delujejo in počnejo takšne stvari. Kako lahko po eni žici prenašajo informacije, zvoke, besede, slike in to v takšni količini, da si zdaj že večina ljudi na svetu lahko brez skrbi privošči basati v ta tako imenovani svetovni splet kar jim pade na pamet. Orodja, ki so nam jih dali to omogočajo na lahek način, brez posebnega znanja in razmišljanja. Seveda pa, kar jim pade na pamet, pomeni, da gre za eno velikansko greznico, ki razen v majčkenem delčku nima prav nobenega smisla, kaj šele vrednosti. Za ljudi same.

Seveda obstajajo tudi za greznice strokovnjaki in oni meda znajo kopičiti in izbrskati podatke, ki po nekih posebnih kriterijih, s pomočjo super računalniških kišt lahko služijo za nadzor nad ljudmi, ki jih ta nadzor prav malo briga. Saj jih, konec koncev, nihče ne drega s pendrekom med rebra, ali jim prepoveduje svobodno izražati mnenje. Ampak to so že teorije, ki jih spet ne manjka in, ki jih ne jemljemo resno, dokler se ravno nas nekdo ne loti, Kako poznano se zdi!

Ampak to, kar pišem je v svojem bistvu še vedno in samo eno veliko nakladanje. V resnici me je razjezilo nekaj popolnoma drugega. Naj vam opišem situacijo. Prejšnji teden sem šel kar dvakrat v gozd. Bilo je lepo vreme, zjutraj sicer malo premrzlo, ampak kasneje pa prav super. Vžgal sem motorko in izpraznil dva rezervoarja, premetal dva tri metre drv in nazadnje šel domov prešvican, kot bi bilo sredi poletja.  Nič takega, Bil sem zmatran, glidi so me boleli komaj malo bolj kot ponavadi in bil sem zadovoljen z akcijo. Zadnje dneve pa sem izklopil vse aktivnost. Preležal sem nenavadno veliko ur in nekaj sem jih presedel tudi pred ekranom. Nekaj pred tavelikim, nekaj pa tudi pred računalnikom. In glej hudiča, ne samo da ni bilo rezultatov, krasnih zapisov, duhovitih objav, kaj šele trimetrskega kupa drv … ne samo to, tudi boli me vse še dvakrat bolj. Sklepi križ in pod lopatico me je štihnilo, da mi niti konjska mast ne pomaga več ….. mater!

V vseh teh letih sem stipkal in objavil nekako 500+ blogerskih zapisov. Povprečno so bili dolgi 1100 besed. Nekateri med vami ste jih prebrali in za nekatere veste, kaj se je še dogajalo z njimi. Vsekakor se mi zdi, kot da je to del mojega življenja. Na momente sem mislil tudi, da gre za pomemben del, celo malo evforičnega me je naredilo kdaj. Spoznal sem tudi nekaj zanimivih ljudi. Razmišljujočih in ustvarjalnih. Celo takšnih, ki ima(m)jo veliko možnost, da pomenijo tisti nesrečni 0,1 % v tej greznici.

Prvi blogerski zapis sem prilepil na siolov portal. Če grem zdaj pogledat v arhiv, bom pod zapisom prebral nenavaden podatek. Piše »Januar 2007! Deset let, porkaduš!