Nikoli nisem bil nikakršen adrenalinec. No, mogoče sem v mladih letih kdaj zlezel v kakšno skalovje, ker sem želel sebi, še bolj pa drugim, dokazati, da si nekaj pa le upam. Občutki, ki sem jih ob tem doživljal pa niso bili ravno, da bi si jih želel čim večkrat. V bistvu ravno nasprotno. Tako sem ostal pri zelo redkih nevarnih podvigih in se raje vedno znova izgovarjal nanje in tako dokazoval, da imam pa le nekaj poguma, kot pa da bi ponovno zlezel na kakšen rob.

Adrenalinci namreč počnejo ravno to. Tisti pravi, ki so baje s tem celo zasvojeni, lezejo vedno znova in vedno više, vedno hitreje in vedno bolj do fula … in ni redko, da na koncu gredo čez.

Vsako bitje razen človeka v naravi beži stran od nevarnosti. Niti slučajno ne pade nobeni živali na pamet, da bi brez potrebe postavljala svoje življenje na nitko. Da bi se nastavljala svojemu plenilcu in potem, ko bi ji za milimeter uspelo zbežati, v adrenalinskem užitku drgetala v kakšni luknji. Ne, nič takega normalnemu bitju v naravi ne pride na misel.

No, mislim da sem jasen. Celo pretirano sem pojasnjeval to okoli adrenalina. To pač ni moj način. To sem pač ugotovil iz izkušenj in tega se, ne glede na tokaj si drugi mislijo zaradi tega o meni, striktno držim. Če se česa bojim, grem stran. Jebiga!

Tako me nič ne vleče v skalnate previse, nobene želje nimam, da bi se vozil 200 na uro in v vodo skočim, če je seveda dovolj globoka, največ z višine treh metrov.

Mogoče je to povezano tudi s tem, da se namesto teh moških, malo divjaških hobijev ukvarjam z bolj mirnimi zadevami. Recimo s kulturo. Pa še to ne ravno pretirano dejavno. Nisem ravno vsak dan nekje zraven. Daleč od tega. Vsak dan sem na šihtu. Le tu pa tam vmes se malo pokažem, kaj napišem, preberem pred ljudmi, prispevam za prireditev svoj tekst, scenarij ali se pogovarjam pred ljudmi z znanim umetnikom. Tako, bi rekel, umirjeno in nenevarno.

Pa, viš hudiča, začel sem se bati tudi tega.

Kdo bi si mislil, da se lahko tudi to zgodi. Pa ja nisem res totalen zajec?

Seveda moram malo pojasniti česa se pri takšnem hobiju sploh lahko bojiš. Seveda ni ravno veliko možnosti, da bi kam cepnil, se poškodoval, si zlomil vrat. Ne, v bistvu je pri takšnih zadevah največja nevarnost, da se nekako, kako naj rečem, nič ne zgodi. Ali nekaj takega. Vzemimo na primer literarni večer. Vsled nekega pomembnega datuma, krajevnega praznika ali česa podobnega, se poleg koncerta pleh muzike, gasilske veselice, v temačnem kotu pod oboki odvije tudi literarni večer. In za razliko od promenade muzikantov, ki jo spremljajo polni pločniki ljudi in jo poslušajo tudi tisti, ki tega niti ne želijo, pa za razliko od večerne veselice kjer se tre ljudi, ki se s pesmijo na ustih vrtijo v hitrih ritmih, mastni okoli ust od balkanskih dobrot in s temnimi fleki refoškovega švica pod pazduhami, se tam pod oboki v bistvu ne dogaja kaj prida.

Osem nastopajočih pesnikov in piscev bere svoje, večinoma turobne, tragične pisne izdelke, poslušajo pa jih med pritajenim zehanjem, nekako štirje ljudje. Med njimi je starejša gospa, ki se je vsedla zraven, ker mora itak na poti s placa nekje malo počiti, zraven sta še hčerka in žena organizatorja literarne prireditve in še en model, ki ne ve nihče od kod se je vzel. No to je to

In, brez dodatnega pojasnjevanja, jaz sem se tega začel bati. Kot tistega roba v skalovju s prvega odstavka. Še posebno hudo je, če si na takšnem eventu  recimo, organizator ali morda glavni nastopajoči. Ali pa morda gostiš pisatelja, nagrajenega, poznanega. Lahko imaš sicer tremo ali pa malo cvikaš, da se ti bo zapletel jezik. Ampak tisto česar se zares bojiš, je to, da ne bo nikogar. In če nekaj minut čez uro začetka spoznaš, da ne bo tokrat nič kaj prida bolje, se ti v grlu naredi cmok, kot bi zrl čez tisti previs.

Sprašuješ se takrat to in ono. Kaj sploh počnem? S čim se ukvarjam? Ali to počnejo normalna bitja v naravi? Pa sprašuješ se, kje so tisti ljudje. No, dobro, ne gre pričakovati gostilniških znancev, sodelavcev s fabrike ali polovice žlahte. Ampak, kje so vsi tisti kulturni ljudje? Tisti, ki se celo včlanjajo v društva, tisti, ki redno, vsakodnevno objavljajo rimarije in pričakujejo stalen odziv, tisti, ki bodo morda kaj kmalu celo sami tako sedeli na odru in se spraševali, kaj je šlo narobe, da v parterju ni nikogar!

Pa so to lepe stvari. Niti najmanjšega dvoma ni. Lep razgled z vrha je nagrada za vse. In krasen , blagodejen, literarni pogovor z dobrim, močnim sogovornikom tudi napolni dušo in te naredi ponosnega. A kaj, ko je zanimanje za to početje podobno klofuti okoli ušes.

In res sem se takrat na višini, ko sem se tresel in so mi mravljinci lezli po hrbtu, spraševal s čim hudiča se ukvarjam in s kom se družim. In to, majkemi, nameravam razmisliti tudi v prihodnje. Res!