V mladosti me je nekdo opozoril, da je slovarska definicija samomora, beg pred norostjo.

Kaj je norost? Strah, ki nadvlada razum.
Strinjam se z Glasserjevo teorijo, ki govori o tem, da bi morale biti človekove osnovne potrebe v ravnovesju.

Dejstvo je, da le-te mnogokrat, zaradi povsem različnih osebnostnih ali okoljskih faktorjev, težko uravnovesimo.
V tem primeru se moramo naučiti kompenzirati in manjkajočo potrebo nadomestiti s čem drugim, kar pa ni vedno mogoče. Če si lačen, te ljubezen ne nasiti.

Ljudi je nešteto, težav nešteto in vsi se z njimi na drugačen način spoprijemamo.
Nobena rešitev ni vredna človeškega obsojanja - niti beg pred življenjem.

Kot sem danes zapisala:

Vsak človek nosi natančno tolikšno breme,
kot ga je sposoben nositi.
Nato se najde, izgubi, ali pristane v vicah.

Kar je absurd, saj že sama izbira implicira to, da se je nekdo NAŠEL.
Najde se nekdo torej tudi, ko se odloči izgubiti ali pristati v vicah...

Sama sem že celo večnost v slednjih in skačem kot po magičnem gumitvistu, iz ene skrajnosti v drugo.
Z nogama krepko zacementirana v njegov osrednji del, ki pekel ni in tudi ne nebesa.

Me to dela manj optimistično, kot nekateri pravite?
Morda res...

Ampak kolikor mi je znano, se ne razlikujem od večine ljudi, ki to lastno stanje okolici prikriva... in so kljub temu v svojem življenju uspešni in srečni.

Dejstvo je, da propagiranje "zdrave normale", oziroma zaljubljenosti v življenje ljudem ne koristi, saj dodatno potrjuje njihovo drugačnost. Poglablja njihovo brezno samevanja, občutkov krivde in samoobsojanja ter celo prispeva k medčloveški intoleranci.

Se sploh zavedate, kolikšen napor je potreben za soočenje s svetom, gluhim za drugačno resnico od splošno priznane?

Bodi vedno znova nasmejan je največja laž in življenju najgrozlivejša reklama.

Našim naravnim preživetvenim nagonom ne gre soditi. Tega bi se morali naučiti.

Um mora biti uravnotežen s srcem. Nekateri temu pravijo čustvena inteligenca. Če to niso vica, ne vem kaj vica so.
Nikdar ne dopustiš, da bi srce prevladovalo razumu in obratno. Saj sta nas sposobna le drug ob drugem učiti resnic o sebi. To je izbira, ki vključuje odrekanje in tudi občasno trpljenje... Velika odgovornost, kot jo sama rada imenujem. Predvsem do sebe.
Istočasno neprecenljiva sreča, da se imaš, v vsakem trenutku OBČUTIŠ in se znotraj tega ne nameravaš izgubiti.

S temi rečmi se nas večina ne ubada... Smejmo se, življenje je lepo...

Pred letom sem samovoljno (nikakor ne v komercialne namene) prevedla sledeče predavanje, za katero menim da vsebuje že samo po sebi veliko znanja o človeškem procesiranju, ki nam ne bi škodilo:

https://www.youtube.com/watch?v=swxK7nLGVaI

Naj morda še zaključim z besedami, ki so jih mladi napletli na moževih delavnicah:

Jaz sem ok in tudi ti si ok.

Ko pa si bomo znali medsebojno prisluhniti, ne da bi v našo komunikacijo vpletali igre moči (več/manj vrednostnih kompleksov), takrat se bo zagotovo tudi stopnja depresivnosti in samomorilnosti znižala.