Iz dneva v dan ugotavljam, da so moji zapisi povsem odveč. Nikdar ne bodo prispevali k stvarjenju prijaznejšega okolja, pa naj se še kako trudim v to smer. Nikakršnega vpliva nimajo na um mojih bralcev. Sposobnost tehtne presoje in razsodnejše vizije samolastnih svetov ostane povsem neoskrunjena in v domeni posameznika.

Navkljub nesmiselnosti mojega pisanja, pišem. Verjamem, da me množica na virtualni papir beleženih misli, ohranja živo.
Na ta način vsakič znova potrjujem svoje zavestne izbire in sami sebi razgaljam in razlagam lastne vrednote ter jih pestujem in čuvam, da bi mi jih le starost ne odtujila.

Trenutno so to le samospevi moji humanosti. Nekega dne bodo metamorfirali v živoceličnega heroja, ki mi bo dovoljeval ohranjanje entitete. Upam vsaj, da bo sol v glavi s starostjo še dovoljevala temu heroju preboj na plano.
Kajti z leti organizem šibi pod težo življenjske izkušnje.
Najprej odpove telo, posledično pa ga na žalost, zapusti še um.
Preveč stika sem imela s starostniki, da bi samo sebe slepila, da temu ni tako.

Nekateri izmed vas se osredotočate na podobe.
Kapitalizem je usmerjen v to, da nas preplavlja z vedno več njih.
Po omarah, na stenah, na policah in na spletnih socialnih omrežjih kopičite praznodušne fotografije,
v objektiv ujetih trenutkov in samolastnih butastih izrazov.
Običajno brez pretiranih razlag in/ali opisov.

Relativni izrazi, izgubljeni v času, prostoru in večnosti.
Prispevajo k individualnim tolmačenjem samovoljnih iluzij in veliko pripomorejo
k pretvarjanju spominov in življenjske realnosti.
V večini primerov ostajajo opazovalcu povsem nerazumljeni
in mu dajejo možnost raznovrstnih mentalnih špekulacij.
Oglaševalski svet z njimi ustvarja subliminalna sporočila
za razplamtitev povsem nepotrebnih želja.
Podobi torej ne sodim le kot neživemu izrazu,
temveč predvsem zaradi poboja življenja neozaveščenih posameznikov.
Večina ljudi je pač vizualcev.

Od nekdaj trdim, da je človeku dana množica komunikacijskih orodij,
da bi si z njimi olajšal in ozaljšal obstoj.
Z njimi naj bi gradil na lastnem povezovanju in pripomogel k lastnemu stapljanju z okolico.
Naša neosveščenost je tista, ki ta orodja pretvarja v orožje, uperjeno proti nam samim.
Podoba nas bo slej kot prej ugonobila.

Lahko pa je tudi drugačna.
O tem pričajo spretne roke slikarjev in mojstrov podobe.

Življenje v mojih očeh osmišlja le edinstvenost, kreativnost, enkratnost in neponovljivost misli,
ki so sposobne razložiti/opisati ovekovečene trenutke.

Neglede na to, da so tudi besede le približki naših občutenj in na enak način dajejo prostor različnim interpretacijam v glavah bralcev pa nudijo meni, hranitelju spomina, možnost nepretvorjene hrambe trenutkov.
Nudijo mi možnost strukturiranja sebe same.

Že v otroštvu sem prisegla zvestobo mislim. Skrbno sem jih beležila ter budno spremljala njihov razvoj skozi čas.
Pisanje je orodje, ki mi omogoča previdno odstranjevanje miselnega plevela,
da bi me le ne oškodovalo sposobnosti racionaliziranja in relativiziranja.

Pa vendar nam največkrat lažejo prav z besedo.
Govorjeno ali pisano.
Razlog več, da zaupam le lastnemu pisanju.
Govorec nisem nikdar bila.

In potem je tu glasba.
Edinstvena energija, ki v kolikor je prostor primerno ozvočen,
celostno preplavi telo ter naši duši nameni potreben počitek.
A glasba je danes mnogo več od tega.
V njej je veliko besedi'...

Redki so tisti, ki ji prisluhnejo preko ozvočenja, ki ji pritiče.
Vedno več jih poskakuje in blazni ob zvokih, ki niso sposobni preplaviti organske celote.
Njeno valovanje kot elektrošok vibrira v medušesnem prostoru,
ustvarja trenutno zadetost, kuri možgane in prispeva k posledični naglušnosti.

Tišina.
V današnjem neustavljivem tempu je nismo več vajeni.
Nekateri jo doživljajo kot potreben odklop, drugim stopnjuje osamljenost.

Sama jo cenim.
Zelo.
Vendar le takrat, ko sem sama s seboj.
Takrat jo doživljam kot pristen stik sama s seboj.
Pripomore mojim mislim, da se zberejo in se nemoteno, vsaj navidezno brezvplivno, prelijejo na papir...

Pisanje in tišina sta zame, edina prava osvoboditelja duše...
Sami sebi prisluhnem in pišem...
Torej sem.