Stara sem bila približno pet let, ko je mati vstopila v hišo z drobno, temno sivo mačjo kepico v naročju.
Še isti dan sem se z njo veselo poigravala po prostorih. Lahko bi prisegla, da bova nekoč z mucom postala največja prijatelja, kar jih je kdaj bivalo na zemlji. Pa vendar temu ni bilo tako.

Dokler sva si z očetom delila domače prostore je bil on edini nesporen živalski leader of the pack. Vse živali so ga imele tako zelo izjemno rade, da mene z materjo sploh obrajtale niso. Tako je bilo z bivšo papigo, ki je cele dneve le z njim čebljala in okrog njega frčala. Ko je dimna drobtinica poimenovana Jerry zrasla, je sledila predhodno vzpostavljeni rutini.

Nimam pojma ali nosijo živali v genskem zapisu kodirano Biblijo, sem pa prepričana, da si je Jerry v lastni pubertetni fazi krepko naštudiral pismo sv. Pavla Korinčanom, ki pravi: ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 

Mačkon je zrasel in opustil vse, kar je kdajkoli bilo v njem muckastega. Oče ga je le s težavo priučil, da svojega po velikosti zloženega plena ne odlaga na hišni prag. Jerry je bil namreč tako noro zaljubljen v mojega očeta, da bi mu še s sabo postregel, če bi le lahko. V času parjenja ga po cele tedne ni bilo naokoli. Ob prihodu je bil shujšan, nikdar pa huje zdelan. Nauk svetega Pavla je končno obrodil krvavo prislužene sadove. Bil je nesporen zmagovalec okoliškega mačjega rajona.

Seveda se ni več pustil pestovati, ne crkljati in postal je skoraj imun na vsakršen človeški dražljaj. Skoraj se seveda nanaša na redko izjemo, ki je posedovala specifično podobo in obliko tete farmacevtke. Na vsake toliko se je ta škripaje pripeljala s svojo kripo k nam na obisk. Vedno elegantno opravljena v kostim in prosojne hlačne nogavice. Nikdar ni marala mačk. Ob njenem vstopu v prostor se je Jerry vedno za kratek čas potuhnil, nato prilezel izpod ne vem katerega stola ter z enim samim našpičenim krempeljčkom primerno zategnil temeljno zanko na nogavici. Enkrat se ni zgodilo, da bi z naše hiše odšla v popolni opravi iz česar sklepam, da sta se po svoje vzajemno neizmerno ljubila. Sklepam tudi, da je Jerry tekom skrivnega oprezanja, vestno brusil fatalen krempeljc ob primerno hrapavo površino.

Nikdar ne bom pozabila dne, ko smo se po celodnevni odsotnosti vrnili domov. Oče je odprl vrata v spalnico in istočasno odskočil. Prizor je razkril številno nespodobno mačjo sodrgo, ki je obdajala veličastnega mačjega kralja. Ta je udobno predel sredi zakonske postelje. Pričela sem se glasno krohotati. Jerry nas je le zlovešče pogledal, nekaj zamijavkal v mačjem jeziku in že so pričele vse njegove zveste spremljevalke brezglavo švigati skozi priprto polkno na prostost.

Bil pa je kavalir!
Navkljub očetovemu viku in kriku, je prostor zapustil zadnji.

Dolgoletno nesporno mačjo vladavino je ogrozil bes večno okradenih sosedov, ki so občutili svojo nemoč vsakič, ko je ta s šnicljem med zobmi drvel skozi na stežaj odprto okno nad njihovim ognjiščem.
Ubogega Jerrya zahrbtnega strupa ni obvaroval niti sveti Pavel.

Počivaj v miru sivi mačkonček.