Ljudje iz dneva v dan utemeljeno izgubljamo zaupanje v slovensko zdravstvo.
Upam si trditi, da se z antidepresivi zdravi vedno več fizično/organskih telesnih okvar.
Zdravniki namenjajo vedno manj pozornosti simptomatiki, ki jo navaja njihov pacient.
Nikakor ne zaradi tega, ker bi temu botrovala pomanjkljiva zdravniška poznavanja in znanja.
Potihoma je zdravstvo skozi leta zaobjelo pravilo, da bolnik ni dovolj kritičen do lastnih bolečin in ima večno tendenco k pretiravanju. Pa ne zato, ker bi to stroka lahko kakorkoli utemeljila, temveč zgolj zaradi same profitnosti služenja na račun človeškega nelagodja in bolečine.

Sama sem se bila vrsto let primorana spopadati z lastno "hipohondrijo".
Etiketa, ki so jo name prilepile najrazličnejše zdravstvene ustanove širom Slovenije.
Še privatna ortopedinja me je v svojem izvidu naslovila direktno k psihiatru, z besedami:
"Teh občutkov enostavno preprosto ne morete čutiti. Ako trdite, da so vam v Italiji dokazali hernijo L5-S1 mi predložite dokazno gradivo, sicer je nimate!" Zadnja stvar, ki bi mi jo predpisal zdravnik, so bile ponovne radiografije, ki bi jih specialist ne eksplicitno od mene zahteval. Čemu bi te zahtevala, če pa nikomur ne odebelijo denarnice?!

Danes, po dolgih letih vztrajanja in borb z osebnimi zdravniki, končno razpolagam z diagnozo. V vratu imam novo titanovo vretence in končno se mojo bolečinsko simptomatiko jemlje resneje kot kdajkoli prej. Lanskoletne diagnoze so namreč razrile kar nekaj organskih manjkov, pred katerimi se nihče ne more več slepiti. Zanimivo, da je pri včerajšnji obravnavi mojega zobovja celo zobozdravnica opazila, da imam griz znižan za cela dva milimetra, kar bi utegnila biti posledica dolgoletne poškodbe vratne hrbtenice.

V bolnišnici sem imela ob operaciji priliko spoznati kar nekaj sotrpink in sotrpinov, ki so jih zaradi konkretnih fizičnih težav s hrbtenico, leta preusmerjali k psihiatrom, jih zdravili z antidepresivi ter apriori izpodbijali navedeno simptomatiko. Človek se prične avtomatsko spraševati, kakšna utegne biti povezava med zdravstvenimi zavarovalnicami in psihiatrijo, oziroma s farmacevtsko industrijo.

S subministracijo antidepresivov več kot očitno številne inštitucije krepko služijo, na račun vseh nas.
Celotno zdravstvo je zaradi dobičkonosnosti vpleteno v nepošteno, odurno, človeku in njegovemu psihičnemu zdravju ugonabljajočo igro!

Ni neznanka, da se je v zadnjih letih število ljudi, ki posegajo po antidepresivih krepko zvišalo predvsem na račun dejstva, da jih sme danes pripisovati še tako neizkušen osebni zdravnik. V velikem porastu so diagnosticirane psihične bolezni predvsem med mladimi, s čemer se producirajo bodoči psihofarmacevtski odvisniki. Prav vseeno je ali se ob tem množično ogrozi povsem zdravo psiho.

Večina ljudi je še vedno premalo razgledanih.
Mnogo premalo so v stiku s kruto realnostjo, čeprav se z njo vsakodnevno srečujejo na vsakem koraku.
Kot vedno, oko zavrača morebitni posledični vzrok srčne bolečine.
Le kako bi naj človek ne zaupal zdravstvu, če potrebuje pomoč?
Le kako bi ne verjel osebnemu zdravniku, katerega stroka je usmerjena v človekovo korist?

Kruta resnica?!
Iz leta v leto tonemo le v dobičkonosnost poklicov in procesov.
Človeško življenje je povsem pogrešljivo, saj ostaja le eno izmed mnogih sredstev, ki opravičujejo cilj.
Ta pa je danes izključno finančnega značaja.

Masa še vedno niti pod točko razno ne pomisli, da jo bo osebni zdravnik zaradi navedene kompleksne simptomatike in sistemske dobičkonosnosti, usmeril k uporabi antidepresivnih zdravil.
Zdravstvene zavarovalnice na ta način ne le varčujejo na prepotrebnih preiskavah, temveč zapolnjujejo lastne lakomne žepe.

Na rehabilitaciji v Olimiji sem spoznala dva mlada človeka, fanta in dekle, z diagnosticiranim revmatoidnim artritisom. Šokiralo me je dejstvo, da se tudi v primeru genetskih bolezni, zdravstvo elegantno ogne najrazličnejšim nujnim preiskavam. Fant je dejal, da so bolezen sprva, po dolgih letih sprenevedanj, diagnosticirali njegovemu mlajšemu bratu. Sam je bil neglede na obstoječo družinsko diagnozo poslan na kup obrobnih preiskav, ki pa niso mogle niti potrditi, niti zavreči suma o bolezni. Še največji idiot bi lahko izračunal, da je rezultat vsote vseh preiskav najbrž večkratno presegal strošek ciljno usmerjene, dražje ovrednotene preiskave. V tem primeru bi ga seveda dolga leta ne mogli prepričevati o šibkosti njegovega psihičnega zdravja.

Tudi dekle, katere oče že desetletja oboleva za izjemno neprijetno in mukotrpno avtoimuno boleznijo, mi je razkrilo lastno večletno, trnovo pot do diagnoze. Čemu in zakaj, se človek vpraša, ko pa vedo, da ta bolezen domuje v krvi?

Sama sem prepričana, da že dolgo ne živimo več v času, ko bi smeli zaupati našemu zdravstvu in osebnim zdravnikom.
Za lastno zdravje se moramo, kot za vsako življenjsko dobrino, boriti kot levi in nikakor ne pristajati na ponujene instant rešitve iz okolice, pa najsi bo ta okolica še tako strokovna.

Zahtevajte izvide in se ne pustite odpraviti z izmišljeno diagnozo!
To je edini način, da si boste dolgoročno rešili poleg fizičnega zdravja, še zdravo pamet.
Zavedajmo se, da je razprodana strokovnost mnogo manj vredna od nične.