Bila sem stara petnajst let, ko mi je očim ob bolečem mesečnem perilu, ponudil brinovec.
»Če te boli  trebuh, tole izpij in bo takoj bolje.«

Zagrabila sem ponujeni kozarček, ga nesla k nosu in skoraj bruhnila čez balkon, ne da bi ponujeno vsebino sploh na sebi kakorkoli preizkusila.
»Petra!« je ves srečen vpoklical mojo mater, »če drugega ne vsaj veva, da Lara še ne pije!«

Ni minilo dolgo, ko sem se ga prvič zapila. S sošolcem sva iz pouka zavila v zabačen lokal v bližini, kjer sem prvič preizkusila tako imenovano podmornico. Spila sem jih seveda toliko, da mi je na koncu ponujal prvo pomoč in se obenem dušil od smeha, ko sem na stranišču čez nos bljuvala ostanke kosila predhodnega dne: »Pa daj no?! Kdo je to še videl?! Bruhati špagete skoz nos?! Le kak ti to uspeva?«

Kmalu za tem, sta se starša namenila na dopust, jaz pa sem seveda sklenila prirediti žur. Povabila sem nekaj ljudi in nakupila zalogo alkoholne pijače. Še preden se je vzdušje ogrelo, sem samostojno izničila pol litra ruma in buteljko vina ter nato izgubila vsakršno sled za in obenem kontrolo nad sabo.

Tisti čas sem živela v Ljubljani nad arkadami, nasproti male drame, in novice o žurih so se tam širile s svetlobno hitrostjo. Tistih nekaj prisebnih povabljencev je odpiralo vrata in spuščalo v stanovanje nove in nove prišleke med tem, ko sem sama, najverjetneje nezavestna, krasila zakonsko posteljo v sobi.
V nekem trenutku sem razprla oči in se, skozi dnevni prostor, podala na stranišče. Groza! Na kuhinjskem pultu je sedelo nekaj gologlavih tipov z dumbo ušesi. Z butastim pogledom so kapali tabasko na izsušen star kruh ter ga zagnano zalivali z buteljko očimovega brandya - Vecchia romagna.

Omotična zavest je preračunala, da zdaj je, kar je in se raje skrila nazaj v omedlevico. Drugič sem se zavedla v zgodnjih jutranjih urah, ko je prostor preplavljala nema tišina. Med momljanjem sem segla z roko v zajeten kup kozlanja, poleg moje glave. Postelja je bila prizorišče renesančne orgije. Preplet ženskih teles v kombinaciji z že izsušenimi izbljuvki hrane in alkohola.

Streznitev je bila trenutna in dokončna. Pričela sem panično bezljati po prostorih osiromašenega stanovanja, iz katerega so izginile vse kjuke. Nimaš kaj. Nekateri gostje imajo pač čuden okus za trofeje.

Rit mi je rešila sošolka s svojimi prihranki. Oddrvela sem po nove kljuke v Metalko in imela sem celo srečo, da so razpolagali z enakim modelom kljuk, v akciji. Čeprav sem skušala razdejanje prikriti, sta ga starša kakopak opazila in moja neodgovornost nikakor ni ostala nekaznovana. So si pa vsi še dolgo zatem belili glave, čemu vse kljuke po stanovanju odpadajo in naokoli frčijo.

Naslednjega pivskega podviga sem se lotila na osemnajsti rojstni dan, ko sem se zaradi Tequila buma vtapljala v lijaku. Mati mi je z njegovega roba slovesno mahala v pozdrav medtem, ko sem skušala sama s histeričnimi zamahi izplavati iz lastne more. Sledila je briljantna ugotovitev: če si želim rešiti kožo, moram plavati v smer odtoka, kar je vsekakor pospešilo moj potop in prebuditev v krču dušenja.

Ob vseh teh pripetljajih sem seveda postopoma dojela, da alkoholnih pijač ne prenašam najbolje.
To je bil tudi razlog, da sem si na vrhuncu samomorilske kariere odločila alkohol vbrizgavati kar v žilo. 

S pitjem alkoholnih pijač sem pač imela težave in bi se ga nekako težko do smrti zapila.

No, navkljub temu sem leta kasneje, v vodka zanosu, še sošolcu vrata prepleskala, tekom lastnih nočnih izhodov tujcem izmikala pivo, vestno bruhala liter vina v Knaflu in se po vseh štirih, v čisti spominski temi, kotalila skozi štiri nadstropja v posteljo. Vse to sem vedno počela ne le skrivoma, temveč tudi tiho kot miška. Kot nihče ni vedel, da sem s stanovanja odšla, tako tudi ni vedel, da sem kadarkoli nazaj prišla.

Po ločitvi od prvega moža, so otroka dodelili očetu. Svoje mešane občutke tesnobe in inducirane krivde sem seveda pričela utapljati v enormno količino žgane pijače vse dokler nisem dojela, da mi to početje spodnaša tisto svežino, ki bi jo morala imeti ob srečanju z otrokom.  Na ta način sem zopet ugotovila, da z mojo pivsko kariero pač nikdar ne bo nič. 

Ob tem seveda ne trdim, da sem vedno in vsepovsod trezna in alkoholno nedolžna. Le kdo bi si tega občutka omnipotence želel? Enkrat na teden si privoščim tri, do štiri (ajd, maksimalno pet) pločevink piva, da imam nato cel teden mir. Če pred drugim ne, vsaj pred verjetno, zahodnjaško zablodo  popolnosti. Trenutek, ki mi dovoli lastne sreče streznitev ali tako imenovano preigravanje smrti.

To je vse, kar je bilo, kar je in kar bo.