Moje, verjetno preveč osebno pisanje, neumno osebno, bi kdo rekel, me bo verjetno marsičesa stalo. Pa vendar je izpustiti v eter čudno osvobajujoč občutek. Odvreči masko. Enostavno. Dematerializirati razne stigme in oznake. Ja. Tu sem. To sem jaz. Nič takšnega ne povem, česar verjetno ne bi čutilo ogromno ljudi. Ali pač?

Ok. Menda sem v nič koliko tekstih napisala, da nisem depresivna. No, tokrat tega ne bom več napisala. November je naredil svoje. November? Bwahaha… Res. November je kriv.

Včasih sem mislila, da ni mogoče, da bi bil človek jezen in depresiven hkrati. No, človek se vse življenje uči. Matr, da bi se vsaj kaj pametnega, ne pa da bom na kraju očitno doktorirala iz izbiranja neprimernih moških in životarjenja v neprimernih stanjih zavesti. Hkrati pa niti ne vem, ali bi pravega moškega zase sploh prepoznala, če bi nanj naletela. Prav besna sem. Vsi mi gredo skrajno na živce. Tudi sama sebi si grem. In ko preberem teh nekaj stavkov in ugotovim, da sem tole napisala tako, kot, da se moje življenje suka le okrog moških,  mi gre kar na smeh. Ne. Gre za ljudi. Za ljudi, ki jih očitno potrebujem, pa če še tako dobro shajam sama s seboj. Za ljudi, ki jih na nek način odrivam stran od sebe. Režem še tiste redke vezi, s katerimi sem bila vsakodnevno vezana na ostali svet. Ko jebe vse skupaj. Sem pač sama. Pa kaj. Če sem pa na ljudi jezna. Zakaj sem potem tako žalostna? Čudna kombinacija. Navadno sem bila ali eno, ali drugo.

In dejansko, tudi zdajle, ko takole sama zase čistim in mi ta neželjena in nenavadna voda kaplja ven iz oči, teče po licih in vratu in kar ne neha, ko me stiska v grlu, ko je, očitno prišel tisti dan, ki pride  enkrat letno, ko kar cmizdim, kot bi ta voda kar butala ven iz mene, popolnoma nerazumljivo, a hkrati se sploh ne morem ustaviti, tudi če bi hotela….Še vedno vidim utemeljen razlog zakaj sem jezna.

Ker se nikjer na svetu ne morem zares izraziti za človeka kot sem. Ljudje me tišajo, pravijo, da pretiravam, se nadme pokroviteljsko postavljajo, kot bi mi bili psihologi, ali kot bi bila mali debilko, ki še nikoli ni mignil z mozgom. In to v dobri veri, s pristnim impulzom, da bi pomagali. Ko pa odprem usta, je pa narobe. Morala bi tako, pa tako, pa tako, pa tako…. Trik vprašanja, taka psihološko inteligentno zastavljena, da bi me dobili na finto in mi dokazali, da je problem v meni…. Heh, dokazovanje sploh ni potrebno. Da sem otročja… Lepo prosim! Vse na kar pomislijo, vse to sem že stokrat prevrtela v glavi. Stokrat! Vedno sem tri korake naprej. Jebeno prepametna očitno. Enkrat sem se pogovarjala s psihoterapevtom, pa mi je rekel, da ga gladko peljem, kar koli že to pomeni….Vedno vem kaj ljudje o meni razmišljajo. Možgani mi non stop delajo s polno paro. Vse psihološke vidike razumem. Ko me stvar zaradi svoje predvidljivosti začne dolgočasiti, začnem igrati. Prav nehote, kot bi se bala, da bi na kraju pokroviteljsko izpadla jaz. Totalni mindfuck. Morda je to mislil. Ne morem pomagati. Človek, ki se je toliko, toliko ukvarjal sam s seboj kot jaz, da sem sploh lahko preživela, pač malce pozna lastno psihologijo. In ne prenesem. Ne prenesem pokroviteljstva. Nisem muhast otrok.

Kot bi bilo to, da nisi zadovoljen s svojim življenjem le muha. Kot bi bil greh, da se želiš izraziti. S tem mislim, povedati kaj si misliš. Brez cenzure in tišanja za ljubi mir, da ne bi koga užalila, ker se komu ne ljubi imeti pogovorov na določeno temo… Celo jebeno življenje se že na silo tišam, ali pa me nekdo tiša. Res imam dovolj. Hkrati pa sem žalostna, da me nihče noče videti take, kot sem. Od tu žalost. Kot, da moje potrebe ne bi bile utemeljene. Kot, da so muhe. Kot, da kot človek nisem vredna prav nič. Nula. In zato ne morem biti več tiho. Organsko ne morem. Ne morem več pogoltniti, kadar bi nekaj rado prišlo ven. Tudi če se trudim ne. Če pa se, potem pa to počnem nekaj časa, se pri tem počutim slabo, potem pa enkrat poči in bruhnem. In tisto kar leti ven, seveda nikdar ni lepo. Ni estetsko. Včasih je celo žaljivo. Prava prasica znam biti. Žleht. Seveda mi je takoj žal in se zaradi tega potem trpinčim. In v tistem trpinčenju rastejo skrbi in strahovi. Nekaj v smislu tega, kar mi je ničkolikokrat rekla mati: Enkrat se boš že še spomnila tega, pa ti bo žal. Ali pa: Ko me enkrat ne bo več, se boš vsega tega spomnila in ti bo žal, da si se do mene tako obnašala. Ja. Iz takih in podobnih vzgojnih, so zrastle paranoje in anksie. Skoraj vraževerno. Če bom odprla ventil, bom povzročila nekaj slabega. V najboljšem primeru, bo nekje krepnil mornar, v najslabšem pa se bo nekaj zgodilo nekomu, ki mi je blizu. Samo zato, da si bom potem lahko rekla: Ti si bila pa taka kuzla! In se zaradi tega grizla naslednjo dekado. Neumnosti, vem. Ampak tako globoko zakoreninjene neumnosti, da mi ne dajo miru. Niso vedno formirane kot misli. Včasih so le kot neka zla slutnja, globoko v drobu možganov. Razlog, da ne morem biti sproščena in da se venomer sprašujem kaj je narobe. Kaj sem storila, kaj bi morala storiti?

Kontrolfrik do amena. Misel na to, da bi morala zaupati vesolju se mi zdi bolno smešna, pa čeprav vem, da sem tudi sama neznansko smešna s to fiksno idejo, da lahko vse kontroliram. Zame je izkušnja vse. Nisem vernik, zato po slabi izkušnji težko še kar verjamem. Ljudje, ki se zmorejo čez to prebiti, se mi zdijo po svoje »blagoslovljeni«. Meni moj notranji glas tega ne dovoli. Tudi če se trudim, me vedno opominja. Da nekaj tam je. Še nekaj poleg občutka zadovoljstva.

Že dolgo nisem bila srečna. Ali vsaj zadovoljna. Ne vem več ali sploh vem kaj pomeni ljubezen. Davno, davno tega, vem, da sem jo čutila. Pa ne, da poveličujem tiste čase, ali tisti občutek, ker mi je jasno, da sem se takrat, v zvezi z moškimi, mlada kot sem bila, prepričala, da je bistvo ljubezni v nekakšnem mučeništvu in odpovedovanju. Po ne vem kakšnih srednjeveških vzorih, ha. Kakorkoli, moj smisel za romantiko je bil skrajno sprevržene narave. Kako ne ne bi bil. To, kar sem, z veseljem, vse svoje življenje sprejemala, označeno s tem pojmov, je bil le nek nezdrav skupek manipulacije, oboževanja, sadizma, menjave vlog….. Šele zdaj vem, da je to navadno sranje. Brez, da bi kdaj trdila, da me niso imeli radi. Seveda so me imeli. Tako, kot jaz, ko sem reševala brezupne primere in se prepričevala, da to počnem iz ljubezni. Ne vem pa, ali sploh vem kaj to ljubezen je. Vsekakor, brezpogojna ljubezen se mi zdi smešna. Brezpogojno je bilo z moje strani takrat, ko sem vse to goltala in bila za to še hvaležna. Prepričana, da vsaka ljubezen terja davek. Nekaj dobiš, nekaj pa izgubiš, haha… Res. Miselnost martirja. Samo, da.... Dragi moji, menda je še petletnemu frocu jasno, da je mučenik namen le samemu sebi. In predvsem, za mazohistične ekscese nikoli ne podeljujejo daril ali priznanj.

Zdaj pa…. Spet se odpira velika črna luknja. Ob robovih zasmojena in zabrazgotinjena. Navadno me, ob tem, da mi nekdo reče rad te imam, kar strese. Ker to ni nekaj, kar bi bilo podarjeno. V tem se skriva silna obligacija. In ljudje ne marajo, da o tem govorim. Ne marajo, da odpiram usta, ker se te teme vedno, vsaj minimalno dotaknem. Morda s tonom glasu. Z rahlo zahtevo v ozadju. Zahtevo po spoštovanju moje človeškosti. In individualnosti. Zahtevam pravico po tem, da sem sama svoja.

Jaz sploh nisem tako kompliciran človek. Sem pa očitno drugačna. Drugačna po tem, ker se zavedam, da gre moja dolžnost, kljub vsem silnim občutkom krivde, le sami sebi. Zato jeza. Sploh več ne vem ali sem jezna nase ali na vse ostale.... hehe.... No, očitno sem našla svoj odgovor. Vso pravico imam do vsakega občutka, ki ga preživljam. Ni potrebe, da bi se komu opravičevala. Sem občutljiva. In ranjena. Morda frustrirana. Razočarana. Prestrašena. A vseeno se očitno na vse kriplje trudim, da bi imela glas. SVOJ glas. Pa kaj?

Je to razlog, da me ostali svet vidi, kot nekoga, ki je neprilagojen? Ker če je…. Resnično dvomim, da bo kdaj bistveno drugače.