Sobota je. Heh, s tem stavkom sem kakšni dve leti nazaj začela eno od kolumn… Bolj ali manj zenovsko obarvano počutje je bilo takrat, davno tega… No. Danes je pa spet sobota. Pa ne, da to karkoli pomeni v mojem življenju. Eden od dveh dni v tednu, ki se začne z S, dan, ko se ljudje spravljajo v različne družabnosti… Jaz pa sem, ko takole rečem sobota, ponovno sama, po izboru.

Moje razpoloženje bi lahko opisala s pametno besedo »manija«, ki v znani psihotični motnji definira obdobje, ko človeka meče u luft… Kontrastno drugemu razpoloženju, za katerega je značilno, da človek, ki ga stvar doleti,  premore komaj toliko motivacije (ali pa še to ne), da se zjutraj pobere iz postelje, opravi svoje fiziološke potrebe in se pretvarja, da živi normalno življenje.

Nič hudega mi ni. Norim sama zase. V glavi, namesto, da bi šla ven in se izpraznila ob kozarcu nečesa in mnogih nepomembnih besedah. Tripam. V sebi vrtim filme. Ne rabim ne televizorja, ne računalnika, morda kdaj kakšno muziko, pa še to ni pogoj… Ko pride večer, spijem deci, dva, tri….Včasih si celo premislim, odpijem požirek in ostalo zlijem v lijak… Navijam čike in hodim ven kadit… Z glavo polno misli, polno idej, polno spominov…

No, pa, da ne bi slučajno zapretiravala in se nevede vštulila v koš trendovsko, psihotično obarvanim literarnim (haha), oziroma, če uporabim meni sila mrzko besedo, BLOGOVSKIM zapisom.

*

Danes ponoči sem imela zelo žive sanje. Sanjalo se mi je nekaj že preživetega. Bolj natančno, sanjalo se mi je o nekom iz preteklosti, ki sem ga nekdaj ljubila. Sanj se sploh ne spomnim. Bilo je nekaj v sedanjosti in občutek njega, takrat, ko sva se še imela rada. Pa ne, da bi o njem pogosto razmišljala, ali imela v zvezi z njim kakršnakoli obžalovanja… Pač pa, enostavno, včasih, ko se mi to zgodi, ko tako živo sanjam nek občutek, zapadem v obdobje preteklosti. Popolnoma nepričakovano. In podoživljam, kot bi bila v filmu. Že cel dan se mi po glavi motajo presenetljivo čisti spomini, epizode, tiste, ki sem jih že desetkrat pozabila… Se sprašujem kaj neki se dogaja s človekom, kaj počne, kako živi… Eden od redkih s katerimi sem popolnoma pretrgala stike. In se spomnim tudi lepih stvari, občutkov, okoliščin, cele zgodbe… No, to je moj način kako ubijati spomine.

Zakaj ubijati spomine, me bo kdo vprašal? Ne vem. Ne vem niti zakaj se stvari tako živo spominjam. Spomin je v mojem življenju nekaj, kar me včasih zelo bremeni. Imam namreč fotografski spomin. Oziroma nekaj podobnega, kakorkoli se že reč definira. Zame je to normalno, ker sem se tako razvila. Sem se pa že navadila, da se ljudje okoli mene spominjajo veliko manj. Večino odraslega življenja sem imela občutek, da živim v deloma defektni družbi, pogosto sem na to gledala precej pomilujoče, ljudi kot nekakšne bebčke, zlate ribice. Zadnje čase, zadnja leta pa sem si priznala, da mi je to pogosto v neznansko breme. Si predstavljate, da si človek zapomni dogodek z vsako najmanjšo malenkostjo? Besede, svetlobo, ton, zvok, vonj, števila, predmete, prostor, okolico, celo čustva, svoja in čustva drugih? Neznanska količina informacij, ki se ti v glavi prerivajo… Ko v družbi starih znancev začneš stavek z: »A se spomniš…«, pa te pogosto debelo gledajo in izpadeš, kot, da te je dogodek ganil veliko bolj, kot ostale…. Seveda, kaj pa? Le zakaj bi si nekdo zapomnil nekaj takšnega, en dogodek od tisočih, če ni nekih čustvenih presežkov? No, to sem jaz. Vse si zapomnim.

Včasih se tega sploh nisem zavedala. Namreč, da je to nekaj neobičajnega. Se je pa veliko let nazaj zgodilo, da je bil moj brezhibni spomin, čisto po nesreči, postavljen na preizkušnjo.

*

Takrat sem delala v neki beznici za šankom. Kdo bi vedel koliko ljudi se je v lokalu dnevno zamnejalo, kolikim sem stregla. Pač frekventen lokal, na prometni točki, plus seveda lokalci… Naneslo je tako, da sem bila, na svojo veliko grozo, priča  pri sojenju, v primeru trojnega umora. Ne vem če se spomnite tiste afere, ko naj bi neki Brkić, na Gorjancih pospravil tri mulce, dva moška in žensko? No, Brkič naj bi enega od treh zvabil na samo in ga poskusil ustreliti, na kar mu je ta ušel. V paniki se je vrnil k avtu, ustrelil druga dva in zbežal. Ko se je srečni ubežnik vrnil na mesto kjer je bil parkiran avto, je našel truplo prijatelja in žensko, ki je, ustreljena v glavo, menda še trzala, ves paničen poklical policijo ter po občutku razložil kje so. Med tem, ko so naši vrli junaki v modrem menda že prihajali, pa se je, na njegovo veliko žalost, domnevni Brkić domislil, da je neumno enega pustiti pri življenju, se vrnil in ustrelil še njega.

Kaj ima to opraviti z mano, bo kdo rekel. Ja, v resnici nič kaj dosti, če ne bi gospod Brkič za alibi imenoval natakarice s črnim čopom, oblečene v modro oprijeto majčko, ki naj bi mu v lokalu, kjer sem bila zaposlena, v času umora, stregla s pijačo in cigareti.

In kakor pač že deluje naš pravosodni sistem, oziroma kakršen refleks imajo očitno naši bratje v modrem, so prišli kriminalisti pome šele mesec in pol po umoru. Pome, ha. Naslikali so se za šankom, kot v kakšnem filmu, kartica z identifikacijo, krimič ta in ta… :

»Kdo je delal tega in tega popoldne?«

Kdo neki. Seveda sem bila jaz.

»Gospodična, se spominjate moškega, ki je naročil kavo in Winston blue (ugibam)?

 M??? Come again?

»Gospodična, kaj ste imeli tistega dne oblečeno. Ali ste imeli lase spuščene, ali spete?«

 :D

Torej. Naj poudarim. Le kako naj se človek-ženska, glede na količine cunj, ki jih premorem in sem jih tudi takrat premogla, spomni kako je bil oblečen mesec in pol nazaj? Kje ste pa hodili toliko časa???

»V redu gospodična (mrtvaško strog pogled). Če se boste kaj spomnili, tukaj je vizitka, takoj nas pokličite!«

»Za kaj pa gre?«

»Nič vam ne bomo razlagali (poslovna tajna).«

In potem sem si grizla nohte in tuhtala kaj neki sem storila narobe. Kaj? A sem dala komu preveč piti, pa je povzročil nesrečo, koga nalomil? Wtf? Dokler nisem nekako datumsko povezala s tem trojnim umorom, o čemer si, po pravici povedano, nisem niti upala razmišljati, kaj šele, da bi se miselno umeščala kam vmes… No, pa mi je kak dan kasneje nek policaj (za šankom) potrdil, da gre prav za ta dogodek.

Zelo kmalu je na dom prišla priporočena pošta, s katero so me pozivali na sodišče za pričo Brkiću in nekega jutra, bolj natančno, ob devetih, na vrata kriminalist, ki me je odpeljal na policijsko postajo na zaslišanje. Prejšnjo noč sem delala do dveh, treh in ga elegantno, kot znam le jaz, pustila malce počakati, da sem se oblekla, spila kavo in pokadila svoj cigaret, med tem, ko je revež, v kuhinji padel v kremplje mojim staršem :D (Naša pa že ne bo priča pri nekem umoru! Nezaslišano! :D).

Kakorkoli, na kraju sem bila primorana biti priča in poleg vsega sem se, po hudih mukah spomnila kaj sem imela tistega dne oblečeno. Po naključju, seveda. Ker sem bila tistega dne na pregledu pri zdravniku. Sklepanje, povezava. Rekonstrukcija dneva. In potem, mula trapasta, na navzkrižnem zaslišanju, pred sodnico nonšalantno izjavila, da imam fotografski spomin. To pa v navezavi na Brkića, ki so ga na mojo veliko grozo, med zaslišanjem pripeljali v sodno dvorano. Da ga poznam na videz. Tip me je gledal s tistimi očmi, pomagaj mi punca, reši me! kakšnih sto kil, jebemti? Imel jih je kvečjemu osemdest, pa velik moški je… In dejansko sem imela občutek, da sem ga gotovo že videla.

»Hočem reči, ne poznam, znan mi je. Videla sem ga že. Ja, gospa sodnica, veste, ne morem vam zagotovo zatrditi, da sem ga v resnici videla,  a veste…. Minil je en mesec in vsakodnevno se v lokalu zamenja ogromno ljudi… Ampak po navadi se ne motim. Imam fotografski spomin.«

Ne bodi lena, me je sodnica lepo pozvala na ponovno zaslišanje prič. Branilka me je spraševala zares nenavadne reči. Predme so stopali ljudje, ženske moški, ona pa je želela vedeti ali jih poznam. Nikogar od njih nisem zares poznala. Vsi so bili tujci. Pač pa sem popolnoma instinktivno, po nekem občutku, za vsakega posebej določala: Tega ne poznam. Nikdar videla. Te ne poznam, se mi pa zdi da sem jo že videla. Tega sem pa gotovo že videla itd… Pojma nisem imela kam pes moli taco. Ampak po tem, ko so se vsi testni osebki lepo zvrstili pred mano, mi je sodnica rekla:

 »Čestitam. Preizkus ste opravili brezhibno. To so ljudje, ki smo jih pošiljali k vam na kavo.«

*

No, kaj sem hotela s tem povedati? Takrat sem se prvič zavedla, da imam »dober« spomin. Z leti sem se naučila sicer malenkost izpuščati, uvedla rahlo selektivnost, pa še vedno...

Spomin…. In ko torej takole razmišljam, padem v preteklo življenje, zatripam, zaplavam, živim in diham nekje drugje ter se istočasno sprašujem če sem sploh normalna, začutim svoje stopalo, ko se dotakne mrzlega marmorja v mojem nekdanjem domu z njim, z nekom, na kogar navadno niti pomislim ne več, zaslišim zvoke iz okolice, tiste vsakdanje, vsakdanje za takrat, za tisto okolje, začutim vonj hiše, stanovanja, vonj po morju, zaznam občutek njega, tistega kar je bilo med nama, njegove odfuke, veselja, žalosti upanja, malenkosti, koder njegovih las, njegov glas, energijo, svoj odsev v steklu balkonskih vrat in sama sebe, kot sem bila takrat….

Kot starka, ki sedi v naslonjaču in živi v preteklosti premlevam, navijam, razvijam, predem…. Dokler ne zvodeni, dokler ne pozabim za nekaj let, dokler se ne vrne v sanjah… Potem pa vržem v črke. Naredim konzervo, časovno kapsulo, zaključek. Ja.

Zame so ti spomini življenje. Dokler se spominjam in dokler sem v stanju, da ustvarjam nove spomine, sem živa. Samo molim, da se ne vrne otopelost, ko se minute, ure, dnevi in tedni stekajo v ogromen nič. Po pravici povedano…. Tudi takih sem imela v življenju precej. Ko sem se po nekem čudnem vzvodu zaprla pred svetom in sama sabo, kot školjka. To mi je v naravi.

Zato. Naj reče kdor hoče, kar hoče, dobrodošla manija! A veste…. Po principu lajne. Ko jo naviješ,  nekaj časa poje. Potem pa jo je slej, ko prej potrebno znova naviti.

“I have the choice of being constantly active and happy or introspectively passive and sad. Or I can go mad by ricocheting in between...I am still so naive; I know pretty much what I like and dislike; but please, don’t ask me who I am. A passionate, fragmentary girl, maybe?”

― Sylvia Plath, The Unabridged Journals of Sylvia Plath