Že cel dan blodim okrog. Po tem, ko sem nekaj dni pisala kot navita, se znajdem pred prazno steno v glavi. Malce osmislim, potegnem vzporednice, se pretresem, da bi videla, kaj bo padlo ven in ugotovim, da se pravzaprav pogovarjam sama s seboj. Imam nadvse razburljiv in čustven monolog, v katerem se razcepim na več oseb. Prav podobno, kot sem počela celo svoje otroštvo. Pisati fikcijo je na nek način naravno stanje in adiktivno, saj paralelnih vesolj nikdar ne zmanjka.
Ampak kaj pravzaprav počnem? To zgodbo pišem, kot bi v njej živela in dejansko živim. Kot bi se realnost nekoliko zamaknila in spustila na dan nekaj izmišljenega, kar dejansko čutim kot sama sebe. Bolno. Izlivi, ki se po intenzivnosti merijo z realnim doživljanjem. Sem sploh normalna? Je to nekakšno izkrivljeno razčiščevanje in celjenje preteklih ran? Je sploh za kaj dobro?
Vstanem in se poberem ven. Zakamuflirana z dvojno kapuco in z gojzarji na nogah. Nataknem slušalke in hodim. Skoraj tečem. Ko se začne hrib, čutim olajšanje. Ko pa pridem na vrh in ne vidim več hiš, se nekaj odpre. Piha ledena burja in pusto je. Luna raste, čutim jo. Pokrajina je mrtvo zelene barve z rjavimi madeži. Na zahodu se je zjasnilo. Nebo je mešanica motno belkaste modrine in oranžnega zahajanja. Sicer pa, glede na to, da nikjer ni žive duše, natančno tak dan, kot si ga navadno izberem za pohajanja. No, ta beseda je povsem neustrezna. To niso pohajanja. To so blodnje brez obstanka. Ko se mi zdi, da bi lahko kar hodila in hodila in ko mi na kraju zmanjka poti kamor bi lahko še šla. Z glasbo na ušesih, da si vse skupaj še potenciram. Hkrati pa takrat začutim največ smisla. Potem včasih zablodim v hosto, se med drevesi povzpnem po strmem klancu in na vrhu le stojim in globoko diham. Vsaj trudim se. Da ne bi dihala površno in plitko, če je že vse ostalo na plitvini. Stojim tam, ledeno piha in iz oči mi lijejo solze. Pa ne jokam. Niti nisem prepričana. Menda so le oči tiste ki puščajo, pri meni nič ne pušča. Bog ne daj, da bi spustila kakšen presežek, pa čeprav v lastni glavi skačem, norim, včasih plešem. Po uri hoje nimam več kam, razen na cesto. Neodločeno stopim na asfalt in se vrnem proti domu.
Še enkrat preletim tisto kar sem napisala. Res preletim, ker je preveč, da bi se lotila od začetka. In nameravam nadaljevati, pa ne morem.
Vstanem in se ponovno namenim ven. Tokrat z Lajko. Narediva ustaljeni krog, pri katerem ima ona na stotine opravkov. Vohlja, markira in včasih z zadnjima tacama objestno zakoplje v tla. Ah psi… Tudi oni imajo življenja. Podcenjujemo jih.
Ko se vrneva domov, še vedno nisem mirna. Če bi bila pomlad, bi napumpala gume na biciklu in se kam odpeljala. Kamorkoli. Morda na kakšno gozdno pot, ravno pravšnje volje sem. Tako bi se zaposlila z manjšimi motoričnimi manevri pri izogibanju koreninam in kamnom in začutila tisto otroško objestnost, ki se zdaj pojavlja le v zametkih, pa še to na sila varen in rezerviran način. Ali pa kam ob Krko, na kakšno vijugasto cesto, odmaknjeno in z dovolj hribčki in dolinicami, da me ne bi dolgočasila.
Nekaj mi manjka. Spravim se po cigarete. Spet peš. Sicer sem se odločila, da bom nehala kaditi, spet. Ampak danes definitivno ni dan za to. Prestavim na jutri, nataknem slušalke in hodim. Zavijem na pokopališče. Prav mi pride, da je tako ogromno. Izognem se pustemu trotoarju. Tema je in vsenaokrog rdeče utripa. Redkokje je kakšna prava sveča. Jebena doba elektronike. V ušesa se mi kot nalašč predvaja Right where it belongs. Pomislim, da komad ustreza kadru. In res. Svet v katerem sem se sprijaznila živeti, je nekako v tem kontekstu. Elaborate dream kot pokopališče. Smrt kot edina povezovalka. Ustavim se v tistem vetru, sredi improvizoričnih ognjenih lučk. Utripajo in tako mirno je. Zraven mene je kip angela. Vse to kar doživljam, ta svet, to življenje, pretekli odnosi, med katerimi je bil redko kakšen, ki je bil zares pristen, če pa že, je bil pa žalostno zajeban zaradi neumnosti, drog, strahu… In ves strah, vsi krči, ki sem jih doživljala zadnje leto... Na enkrat ni več ničesar. Sama sem in zavem se, da je luknja v meni, ki s tako zahtevo vleče in kateri že toliko let ne najdem polnila, le energijski presežek, ki ga ne znam izživeti. Ko mislim, da sem jo končno zaprla, se ubijam. Poskušam analizirati ta občutek luknje… In postane mi jasno, da je mešanica zanosa in bolečine neživetja. Trganje, praskanje, vlečenje, ki ga navadno tišam s tistim sredstvom, ki je tisti trenutek na razpolago. Veliko jih je in različno banalna so. Težko jim je pripisati to vlogo, ker so videti navaden del navadnega življenja. Ugotovim, da sem bila dolgo mrtva. In postanem žalostna. Z vso silovitostjo se mi iz motne zmešnjave let pokažejo obrazi, občutki bližine, že pozabljena bolečina…. Zakaj? Ker smo ljudje zajebani v svojem bistvu. Ne upamo si. In raje smo mrtvi, kot, da bi si upali ven iz svojih varnih točk.
Lahko bi večkrat jokala, pa se bojim, da me ne bi kdo pri tem zalotil. Lahko bi se več smejala, pa si ne upam, ker je po smehu bolečina vedno bolj izrazita. Lahko bi že enkrat zaključila s preteklostjo, pa ne morem, ker se bojim, da ne bi izgubila same sebe. Lahko bi manj kadila, bolj pozitivno razmišljala, se več družila, lahko bi bila bolj prijazna… Lahko bi se začela fokusirati na lepšo plat vsega skupaj, na mesto, da ponoči stojim na pokopališču in se prav morbidno topim v tisti ubiti spokojnosti. Kot bi se namenoma vlekla v senčne predele in temne luknje. Lahko bi verjela v ljudi, pa ne morem, ker vem, da vsakdo pestuje svoje strahove in zadržke, ki so premočni, da bi bil lahko komu zares blizu. Človek ne more biti vedno najbolj naivno odprto bitje v okolici. Sčasoma se obrabiš in postaneš zlovoljen in napet. Lahko bi se požvižgala na vse skupaj in se živela takšno kot sem.
Kupim cigarete, enega pokadim, vdihujem strupen dim in se valjam v občutku krivde. Lahko bi se malce sprostila. Če se ubijam, bi to lahko spet počela z jajci. Včasih sem to znala. Pred vsem pa… Preden razmišljam o smrti, bi lahko začela živeti.
Osamljena sem. In prvič si to upam priznati. Čakam pomlad.
Feb 08, 2017
