Dve piki na nebu. Ena debela, polna, okrogla.... In druga... Lahko si predstavljaš nebo, kot črno platno napeto pred absolutno svetlobo... Na tistem mestu, tam kjer je tista svetla pikica... planet, zvezda... prebodeno z buciko. Desno spodaj od Lune.
Šajn, nepravilne kvadrataste oblike... Zanimivo. Dež bo.
Polna, roza luna. Adekvaten mainstream idiotizem. Retrogradni Saturn... Nekje sem prebrala: If your life sucks, it sucks with the retrograde something, or without... Kimam. Nič mi ne manjka, sploh. Luna v tehtnici me boža po licu. Venera se mi smeje v bipolarni brk... Nekomu sem rekla: V horoskop ne verjamem, a astrologija me blazno mika... Aritmetično izračunati verjetnost lastne usode... Heh... Spomin na let z avionom. Ko gledaš oblake pod sabo, nad sabo... In si misliš... Če bi zdajle mrknil motor, bi bila smrt spokojna... Nekje v naročju gore iz vate in natrganih peres... Haha. Seveda.
Takole gledam v nočne oblake. Kot bi v črnilo kanil sivo kapljo oljne barve in ji pustil, da se razvleče po mili volji... Pušča sledi svoje beline... črn pigment, delci, pa se izubijo v neskončnosti tinte... Malo bi pihnil in si mislil: Glej, valovi!
Nebo v gibanju. Ja, Vincent, to si videl in naslikal. Ti in mnogi drugi... Silnice. Tiho trenje in vlečenje zavesti... Tisoče črnih rok, ki po nebu grabijo za roza luno. Jo skrijejo, odkrijejo... Skrijejo, odkrijejo... Brez namena. Zato ker lahko. Ker tako je, tako bo...
Nebo je konstanta. Le jaz sem neznanka. Le jaz sem vrtavka. Rovka. Gledam, se čudim... Vrtam. Vrtam globje in se spet izgubim v nebesednosti... Vsaj za trenutek. Obožujem... Niham iz prizemjenosti v eter in sem živa, kot že dolgo ne.
Vprašanje:
Ali sem živa za pravo ceno? Ali cena v takšni relaciji spoh kdaj obstaja? Kolikokrat se lahko prodaš in kaj ti na koncu potrdi življenje?
Odgovor je jasen.
Apr 10, 2017