Tako. To je zaključek  zgodbe, ki  sem ga obljubila.  Če je bila  tematika ljubezen, je to verjetno njen  vrhunec. V vsej svoji patetiki in erotiki in neuslišanosti :). Torej, this is the end.  Ali je happy end? Človek se vpraša kaj sploh je happy end... Toliko je happy, kolikor  zmorem percepirati ta happiness... No... Je pa vseeno možnost. Tega jima nisem vzela. Morda se bom kdaj vrnila in konec napisala še enkrat, kdo bi vedel ;).  Upam, da bo branje komu v užitek, meni je pisanje vsekakor bilo... Pogrešala jo bom, tole zgodbo. V njej je veliko mene in še več simbolov in prispodob, za katere upam, da so vsaj komu sorodne. Spremljala me je 8 let. A je čas. Time to let it go.

Včasih se uležem na tla spalnice. To je pozicija, ki je najbližje zemlji. Tisto prečiščenje, o katerem sanjam, pa sem preveč vkalupljen ali len, da bi v tistem trenutku odšel ven in se zares ulegel na zemljo. Pustim telo, da se razpredmeti in poskušam občutiti kje so vozli. Pri tem gledam v strop. Vse tiste majhne vdolbinice, mesta, kjer je omet slabo poglajen… Nekaj, kar je bilo mojemu očetu vedno všeč… Tudi meni se ne zdi napačno. Ne vidim smisla za perfekcijo. Perfekcija ne obstaja. Oziroma, vse je perfektno, na svoj način. Mikro-makro in povečave in podobna jajca… Prebiram zgodbo za neravninami. Zdrs roke, poteg z gladilko, čopičem, obrat, menjava smeri… Predstavljam si, a hkrati vem, da je to le moja projekcija navidezne resničnosti. Resničnosti sploh ni, hehe… Ne obstaja. Zasmejim se. Naglas. Od spodaj gor gledam lončnico, na nekakšnem stojalu, sredi sobe… Kot kakšen vesoljec. In zamenjam perspektivo. Predmet gledam obrnjen na glavo ter ga poskušam opredeliti, kot ga vidim. Kot nekaj novega. Tako bi lahko ležal ure. Ampak vstanem in čutim, da sem se razvozlal. Vsaj malce. Nekaj, kar mi pomaga preusmerjati, menjati fokus…. In dojemati kako so stvari relativne. Zemlja-parket, strop-resničnost, svet-lončnica.

Jaz-svet. Ona-jaz. Svet-ona. Mi-nič. Vse- …. Zmanjkalo mi je štrene. Ležal sem v tuji sobi, na tleh. V sobi Nejčeve mame. Zdelo se mi je da opojno diši po smrti. Nekaj takšnega, kot bi se vonj težkega, sladkobnega cvetja zalezel v špranje in vdolbinice, pore in mikropore… Vedel sem, da si to le predstavljam. Čudno pomirjen z njo. Nekaj preživi, drugo umre… Kaj naj? Potem pa me je zvilo v že najmanj tisočem valu. Bilo je kot ja-ne, ja-ne, ja-ne, ja-ne, ja… In tisti ja, me je zadel, da me je vrglo iz orbite v katero sem se oddaljil.

Skoraj je že bil čas. Vmes sva odšla nazaj k Nejcu, ker se nisem hotel spet kar zapiti. Pa čeprav bi bilo bolje. Lažje. Celo prijetno, na nek skrajno sprevržen način. Ampak ne. Človek si včasih postavi mejo. Konec koncev… Včasih te odnese na tak način, da ne najdeš več poti nazaj. Stvari se porušijo, poti izginejo… Včasih je meja dobra. Želel sem si le zapreti oči in zaspati. Spati kot, bi se izklopil, kot bi potegnil zaveso, slepo odrešenje brezmiselnosti in ugodje, ki ga niti ne zaznavaš, no ni res, zaznavaš ga v polsnu, ko se trudiš, da bi se povlekel dlje in globje v tisto mehko, okroglo praznino. Nejc me je spustil v sobo svoje matere, kjer sem nekaj časa ležal na tleh, potem pa sem se vrgel na posteljo. Dvignil se je oblak prahu in ozrl sem se okrog sebe. Na vratih garderobne omare je visela ženska jopica in izpod vrat je kukal copat… Kot bi ga nekdo tam pravkar pustil… A prah je izdajal atmosfero zapuščenosti. Vedel sem, da po njeni smrti, sem Nejc ni vstopil, če ni bilo res nujno. In to ni bilo nikoli. Obrnil sem se z obrazom navzdol in se zakopal v mehko blazino. Čutil sem prah, kako mi z vdihom žgečkljaje pleza po sapniku. Želel sem si, da bi kaj začutil, recimo tisto praznino odsotnosti življenja sobe, a zaman… Prekril sem si ušesa, kot bi hotel preprečiti zvoke, ki jih ni bilo… Ničesar ni bilo, le brnenje in čudno pomešan spomin na spomine.

*

Kako sem jo sovražil! Kmalu po tem, ko sva spoznala, sem jo sovražil. Kot grožnjo, ki se ji nisem mogel izogniti. Nisem mogel drugače, kot da sem jo klical in se dobival z njo… Zapletlo se je. Želel sem si biti indiferenten, želel sem jo stalčiti v področje normalnega, znancev… Njo, ki me je vsakokrat prepognila, kot razmočen kos platna… Le s tem, da je bila ona. Ona-prepovedano, jaz-vezan… Kregala sva se. Večkrat sem jo namenoma izzival in odrival… Pa se nekako nisva mogla pustiti na miru, ne ona mene, ne jaz njo. Bilo je nevzdržno. In potem me je povabila na tisti žur. Nekam v okolico Ljubljane, na neko kmetijo, kjer je živela njena prijateljica, katere starši so bili takrat v tujini… Naj bi se kurilo kres, kar tako, je rekla, čeprav ni bil čas za kresove in prišlo je ogromno ljudi, takšnih, drugačnih, tudi glasbenikov in plesalcev, event, so rekli, oni, s svojimi bobni in kitarami, okoli ognja, na nekakšni jasi nad hišo… Bil sem nejevoljno neprepričan v svojo prisotnost tam, a sem vseeno pripeljal dva prijatelja… Nič hudega, če se bova spet počila, kaj me pa briga, tukaj pač sem, zakaj ne bi bil, žur je žur… Njene provokacije so mi šle do živega, čeprav sem se smejal in igral nekoga, ki jo gleda zviška, tisto neprilagojeno, nežno bitje, tisto neumno princesko, ki se je nedoraslo vrtela okrog stvari, ki so bile tako bolno očitne, katerim sem se sam izogibal, kot hudič križa… Bila je že tema, gledal sem jo… Plesala je v ritmu tam-tam bobnov, ena od množice, a edina… Tako otroško je izgledala, s tisto razmršeno grivo, pordelim obrazom in kalnimi očmi… Čudovita je bila v svoji neobremenjeni oholosti… Egocentrično otročje in kot bi kapnila z neke druge realnosti. Ustavila se je in odšla proti hiši. Ko se je obrnila, mi je vrgla pogled in pomežiknila čez ramo, kot bi se delala norca iz mene, ki sem nasršeno opazoval vse tiste ljudi, premike, njo, ogenj… Neudobno in zakrčeno vase… Sledil sem ji, počasi. Skozi vse tisto grmovje in mokro travo, ki mi je segala do kolen in na mojih hlačah puščala svoje seme… Po temi… Kot bi imela radar. Nisem vedel ali je tam bila že velikokrat ali prvič… Hodila je, kot bi videla. Skoraj neslišno. Bila je dobrih dvajset metrov pred mano, lahko sem slišal le tiho pošumevanje rastlinja, ki ga je pohodila in umaknila… Bila sva tiho. Ali ve, da sem za njo? Zakaj ji sploh sledim? Nisem si mogel pomagati. Od jeze me je skoraj razgnalo. Od jeze nase, ker sem vedel, da se ne morem upirati. Kako me je nervirala, obupno. Kot bi mi z razžarjenim kolom praskala po drobovju.

Končno sem prilomastil do hiše. Ni je bilo videti. Vstopil sem in sledil zvokom glasbe, ki je prihajala iz razkošno opremljene dnevne sobe. Stala je pri mizi. S hrbtom obrnjena proti meni. Plesala je sama zase in s prstom zajela vsebino nečesa, kar je bilo v neki skledi. Ozrla se je proti meni in se objestno nasmehnila. Vedela je. Obliznila si je prst in me pri tem gledala, kot bi izzivala nekaj v meni. Kot bi hotela, da poči. Približal sem se. Negotovo. Nisem vedel kaj naj rečem, zato sem ostal tiho. Še enkrat je namočila prst in mi ga pomolila. Zarežal sem se in se obrnil stran. Stopila je bližje in še kar molela tisti prst. Lahko bi prisegel, da sem v sebi zaslišal renčanje. Bes, pomešan s smehom in občudovanjem. Zgrabil sem jo za zapestje, grobo, jo povlekel k sebi in polizal njen prst, pomazan z nečim sladkim, kar se mi je neprijetno razlilo po brbončicah… Pogoltnil sem in začutil kako mi razbija srce. Gledala mi je v oči, ves čas, s smehljajem na obrazu in pospešeno dihala, skoraj kot bi pravkar pretekla krog ali dva… Zgrabil sem jo za teme in se ji z rokami zakopal v lase. Gledal sem jo čisto od blizu. Dihala je vedno hitreje, dokler se mi ni zdelo, da jo bo razneslo. Zagrizel sem se ji v ustnice in izpustil zvok, ki se mi je zdel kot predaja. Odzvala se je in me z dlanjo pogladila po zatilju, se pritisnila obme in okoli mene ovila nogo… zdelo se je, kot, da stvari padajo, se prevračajo, glasovi razkrajajo, občutki talijo in mešajo… Odtrgala se je stran in me  potegnila v smer proti manjši sobi. Le za trenutek, takoj sem jo našel v poltemi in jo potegnil nazaj v tisti vakuum in sesanje, vrata, kot bi bila pretežka in prenerodna, končno so se zaprla za nama, s treskom… Padla sva na posteljo, kot bi nama nekdo spodsekal stopala…štorasto. Ležal sem na njej. Dvigovala se je in spuščala. Dvignil sem se toliko, da sem ji videl obraz, ki se je, v snopu svetlobe iz okna, svetil v temi. Gledala me je s tisto svojo temo, kot bi bile njene oči brez konca, vodnjaki, jezera… S sebe sem pometal vse cunje, prav tako ona, kot v neki frentični hipnozi… Z očmi in dihom pripeta en na drugega, vsak gib, vsak dih, vsak zvok… Bila je kot kos porcelana, kot bala svile, ovita v mehko prevleko iz finega, drobnega znoja… Jezik kot tipalo, sladko-slano vzburjenje in tihi stoki padanja v prepadnost nezavesti… Ležala je kot voljno padla trofeja, kot žival, ki se ponudi v odstrel, spodvije glavo, ponudi vrat, da bi ji prerezal arterijo in izpil kovinsko kri… S tistim steklim, provokativnim pogledom in čudno hipnotičnim dihanjem, roke, ki so se mrzlo in gladko dotikale strani mojega obraza, kot bi božale, kot bi mirile mene, namesto sebe… Penetracija v biserovino in medel stok, torzo, ki se  je uvil navzven in begajoče oči, roke ki so grabile in vlekle nase, usta, ki  so mehko, odprto božala in šepetala, zobje ki so grizli, kremplji na mojem hrbtu, ki so praskali in se zarivali v gobasto usnje, sladka, pekoča bolečina… Potem pa sem jo zagledal kako mi sedi z obrazom naproti in se smehlja. Zibala se je, nabijala se je name in se samovšečno gladila po prsih. Kot v sanjah. Postalo je jasno, da je ne morem kontrolirati, kot bi si želel, ne s svojo močjo, ne s svojo voljo…V usta mi je porinila prst, ki ga sem ga sesal kot otrok cucelj. Slina in sokovi in zvok mezenja… Njeno telo je bilo kot sipina. Izgubljalo je obliko. Z roko mi je drsela po prsih, me praskala, v uho mi je šepetala opolzkosti, potem pa se dvignila in obrnila. Gledal sem ji v hrbet. Potegnil sem jo podse in se zabil vanjo. Ozka je bila in njena rit prijetno mehka. Zgrabil sem jo za lase in njeno glavo potegnil nazaj, k sebi. Zarežala se je, kot čarovnica. Spet sem začutil tisti bes od prej. Sklonil sem se k njej in zarenčal.

»Ti bi res rada dobila svoje, a?«

»Ja. Daj mi, Max!« Smeh…

»Ti… čarovnica… Misliš, da ne vidim kaj počneš?«

Zasmejala se je kot zmešana.

»Saj niti ne veš… Jaz sem svoje že dobila.«

Potem pa nisem več vedel zase. Kot bi se mi potrgali vsi filmi. Bolj grobo je bilo, bolj sem se izgubljal. Prevračala sva se, mlatila, zmerjala, dokler nisva oba utrujeno obležala na postelji in gledala v strop, kot bi se popolnoma izpraznila vse agresije in vseh nelagodij, vprašanj, nervoz in neosnovanih dvomov…. Obrnila se je proti meni in me nežno pobožala po laseh. Poljubil sem jo. Mehko, tako mehko, kot si ne bi mislil, da lahko. Z jezikom mi je obliznila ustnice in mi potovala navzdol po vratu,  se  vrnila nazaj in mi nežno zagrizla v ušesno mečico. Spet sem se dvignil nanjo, tokrat ji  ga nisem zabil, vanjo sem zlezel počasi, ji razširil noge in jih potegnil navzgor, ni se branila. Fukala  sva počasi, vrtela je z boki in se odzivala na vsak premik, prisotna, z ostro pozornostjo prisluškovalca, na vsak gib, dvig in spust… Gledal sem jo in ji z obraza umikal potne lase. Umikala je pogled. Glavo obračala vstran. Poglej me, sem ji rekel.  Pomislil sem, lepa je. Začutil, da bi ga rad zabil še globje, da se je z boki čisto zalepila obme, sploh ni bilo več čutiti nikakršnega trenja, v njej sem bil maksimalno in le gibala sva se. Potem pa sem jo videl. Zadrhtela je in me zagrabila, kot bi me hotela posrkati vase… Začutil sem utripanje in krčenje in kakor bi jo privzdignilo, hripav krik in nohte na ramah, obraz sem približal njenemu, dihal vanjo, kot indijanec konju… Bežen spomin… Če vdihneš konju v nos, ga narediš za vekomaj tvojega… In ji gledal v oči, ki so bile začudeno neprisebne, še enkrat, dvakrat sem sunil, potem pa pustil, da me raznese v vesolje, z njo vred. Ko sva se umirila, ko se ni več slišalo pospešenega dihanja, ko so v sobo prihajali le še zvoki od zunaj, mi je rekla: Vsakokrat, ko bom zaznala tvoj vonj, se bom spomnila na ogenj.

In potem naslednjega dne… Čudna mehkoba in nasmehi, ki so se mi izvijali izpod samozadovoljno zakrknjene fasade, nerodna umikanja, ljudje, premiki, moje odtujeno neubogljive roke, ki so se kljub nejeveri, vedno znova znašle na njej, kot bi bila lepljiva, smeh in iskrenje v njenih očeh, tistih, neskončnih… Njeno telo, ki je spet dobilo obliko, obleko, tako drugačna se mi je zdela, nič več odbijanja, le neskončni vlek… In vedel sem, da je prepozno in nemogoče, da bi se upiral.

*

Vstal sem in se pogledal v ogledalu. Nič posebnega. Le podočnjaki. Sicer pa jaz-jaz. Ogledalo lažeš, jebemti! Čudno, neosebno si. Ne vem niti kaj sem pričakoval. Zakaj prav tisti spomin, takrat? Čutil sem blazno željo po seksu, po njej… Zdelo se mi je da jo voham. Popolnoma neutemeljeno, v tisti morbidni resničnosti in tisti hiši, tisti sobi… Jasno je bilo, da ne bom spal. Nobene možnosti za to ni bilo. Vedel sem, da je bolje, da grem.

Kako zveni tvoj korak na ulici, ko nisi prepričan, da si dejansko prisoten? Kako se počuti veter, ko se ti zaleti v obraz? Platnici časovno pogojene resničnosti, ki se prekrižata in prekrijeta ena drugo… Počutil sem se skrajno čudno. Iztrgano iz konteksta. Mesto, ulica, parkirišče, bolnica, stopnišče… Vse je bilo isto, kot prej, le jaz sem imel občutek, da se ne morem več oprijeti, da sem izgubil svojo varno točko. Max, tema je in stojiš na eni nogi… Česa se boš oprijel? Na kaj se boš obesil s pogledom? S čim se boš obdržal v ravnotežju, da ne boš zgrmel po tleh, ker se je prostor sesedel v črnini? Česa? Česa pa naj se oprimem, če ni ničesar? Oprimi se teme. To je edina možnost. Le tako boš obstal. Varna točka je v tebi. Razkroji se in jo išči.

Vrata njene sobe so bila na stežaj odprta. Čeznje je vleklo. Prepih. Ustavil sem se na mestu kjer še nisem mogel videti v notranjost in si pustil, da me je spreletel srh in panika. Kot bi v trenutku, od nog, do glave zamrznil v čudni vročini in tresavici, ki se mi je pretočila v center možganov. Vedel sem, da se je nekaj zgodilo, a poskušal še malce zavleči. Premakniti realnost, kdo bi vedel zakaj…

Potem pa sem zaslišal pokašljevanje. Znan glas. Tisti glas in tisti kašelj, ki sem ga slišal stokrat. Stopil sem le korak naprej in jo zagledal, kako je, s povito glavo, sedela na bolniški postelji in gledala ven, skozi veliko okno. Kot punčka, z rokami v naročju, bleda in popolnoma mirna. Ni me še zagledala. Nikjer ni bilo nikogar. Ne sester, ne njenih staršev, ne Damiana… Čudno, zelo čudno… Človek bi pričakoval balone in veselje… No ja, vsekakor drugačno vzdušje od tiste tišine… Le ona, jaz, na pol skrit za vrati in prepih. Oddahnil sem si. Šlo mi je na jok. Le umiriti sem se hotel in ugotoviti kaj naj bi rekel, kako naj bi se obnašal… Kot zaljubljenec? Prijatelj? Partner? Ugotovil sem, da me je strah. Prvič v vsem tem času sem si bil to pripravljen priznati.

Ozrla se je nazaj in me zagledala. Njen obraz je bil nepremičen in oči hladne. Kot me ne bi prepoznala. Kot bi bil naključni mimoidoči. Gledala sva se. Še vedno tišina. Pogledala je nazaj proti oknu. Zmrazilo me je.

Premaknil sem se v notranjost sobe.

»Čao, princeska! Dobro jutro! Nimaš pojma, kako sem vesel, da te vidim budno!« Moj glas je suho odmeval.

Stopil sem k postelji in jo nameraval objeti, ona pa se je zdrznila in umaknila z vidnim nelagodjem na obrazu. In strahom in odporom in kaj vem kaj še vse bi lahko razbral iz tistega izraza v očeh.

»Taja… Si ok?« sem previdno vprašal in stopil korak nazaj.

Pokimala je. Zdelo se mi je, da je neskončno dolgo ostala tiho, preden se je oglasila.

»Problem je, ker nimam pojma kdo si… Sklepam, da bi morala vedeti… Prej so bili tukaj ljudje, moji starši, moj partner… Pa tudi zanje ne vem kdo so… In posledično verjetno sploh nimam pojma kdo sem sama…« Glas se ji je zatresel. »Oprosti. Prej sem doživela nekakšen panični napad. Zato so vsi odšli… In zdaj sedim tukaj in poskušam razvozlati enigmo svojega obstoja… Pa je vse kar vidim le megla… Tako nekako, kakor, kadar se zjutraj zbudiš in za trenutek nimaš pojma, ne kdo si, kje si, ne zakaj si… To vem, da se mi je že prej zgodilo, le, da ne vem ne kje, ne kdaj…. Tokrat pa kar traja…«

Prestopil sem se. Neverjetno. Od vseh variacij na temo kaj bi se lahko zgodilo, je bila to možnost, na katero nisem niti v sanjah pomislil. Nisem mogel verjeti. Bila je tam, a hkrati ni bila. Vsaj ne tista Ona… pa vendar… Njen ljubljeni obraz in telo, kretnje, glas, celo besede in način govora…

»Resno?« sem jo vprašal.

»Smrtno resno,« je rekla in se histerično zasmejala, s solznimi očmi.

»Ni smešno,« sem ji rekel. »Glej, Taja… daj si čas. Vse se bo vrnilo. Tukaj sem. Lahko ti pomagam…«

»Bo? In… Kdo sploh si? Naj bi si želela, da si tukaj?« Bruhnila je v jok in se začela nekontrolirano tresti.

Stopil sem k njej, jo objel in poljubil na čelo, popolnoma pretresen, brez odgovora, pojma, ideje kaj naj bi rekel, naredil, čutil, pričakoval…

»Jaz sem, Max. Verjetno bi si želela. Mislim, da bi si…«

»Ničesar ne čutim do tebe… Bi morala?«

»Nič ti ni treba, Taja.«

Malce se je pomirila in pričela živčno mencati rob rjuhe.

Počutil sem se izpraznjeno, prazno, kot odvržena orehova lupina. Brez opore, brez zagotovila, brez potrditve tistega nasilnega čustva in hrepenenja. Pred žensko svojega življenje, ki sem ji bil tujec, kot ji nikdar ne bi bil nič. To sem lahko čutil. Praznino za tistimi očmi. In zavedanje, da ne morem storiti ničesar. Kakšna kruta komedija.

»Hočeš, da grem? Bi ti bilo lažje?«

Prazno me je gledala.

»Ne. Vsi so odšli… Pogovarjaj se z mano, prosim.«

Prošnja in izgubljenost v njenih očeh, sta me prepričali, da sem se nemo sesedel na stol poleg postelje, utrujen in izgorel. Gledal sem ji v obraz. Nobene ovire za to ni bilo. Nobenega zadržka. Bila je kot majhen, izgubljen otrok, ki si grize nohte.

»Bi rada, da ti povem kaj se je zgodilo?«

Odkimala je.

»So mi že povedali. Le tebe ni nihče omenjal.«

»Seveda ne.«

»In… Kdo si?«

Občutek sem imel, da sem v nekakšni ponovitvi. In sem začel od začetka. --- Živel je mož, imel je psa, lepo ga je redil, nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil. Na grobek je napisal: Živel je mož imel je psa, lepo ga je redil, nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil. Na grobek je napisal: Živel je mož…. In naprej in naprej in naprej in naprej… ---

Ko sem ji govoril me je gledala, kot bi poslušala neskončno zanimivo zgodbo. Včasih se je vmes nasmehnila, včasih kaj vprašala, pokazala veselje, nestrinjanje, sram in nejevero… me gledala s tistim smehljajem, ki mi je dajal upanje, da mogoče pa le nekaj čuti, vsaj čuti, če se že ne spominja… A ko sem na kraju umolknil, je, kot bi se v trenutku zavedla, da gre le za nekakšno fikcijo, začela spet jokati.

Na koncu sem obupano odšel. Nisem vedel kako naj ji pomagam, ali kako naj pomagam sebi. Odšel in se vračal. Znova in z nova.

*

Minilo je nekaj let. Šlo je počasi. Moj svet se je počasi in mukoma postavil nazaj na temelje. Uspelo mi je, da sem ostal priseben. Obdržal sem zemljo, dokupil nekaj nove, a brez tistega zagona, ki sem ga imel včasih… Pogosto se sprašujem, kaj točno je tisto kar me vodi in ali ne bi bilo bolje, da bi enostavno odšel…  Taja se je mukoma postavljala na noge, brez spominov, brez cilja, načrta… Takrat sem ugotovil kaj dejansko pomeni začenjati od začetka. Kot bi kopal rov, v upanju, da boš na koncu ugledal svetlikanje. Nikoli se nisva zares razšla. Od vsega začetka sem bil edina prisotnost, ki jo je pomirjala in po kateri je spraševala. Če me kdo vpraša, kako je bilo to zame… Boleče. A hkrati nekaj, kar je tudi mene držalo skupaj. Ostal sem ji najbližji človek, prijatelj, zaupnik… Zdaj živi sama, prvič v življenju. Ima svoje stanovanjce v Ljubljani in dve mački. Hodi v nekakšno službo, brez pretiranega navdušenja, a zadovoljno... Teče, hodi na sprehode po gozdu in veliko slika… To ji je ostalo, le, da njene slike niso, kot so bile včasih. Zdaj so bolj sončne in globje…. Damian se je izgubil, po tistem se ni nikdar pretirano silil v njeno bližino, starša sta se umaknila, njeni prijatelji obupali, ker se nikdar ni znala pretirano pretvarjati… Nikoli se ni spomnila, a pravi mi, da se ji včasih zdi, kot, da bi se, skozi moje besede. Skozi leta sem ji neštetokrat ponavljal svoje spomine, prosila me je spet in spet, a nikdar ji nisem povedal tistih, ki bi jo kakorkoli vezali. Nikdar tistih, v katerih se je dotikam, v katerih plezava en po drugem, nikdar tiste intenzivnosti in občutka, da je edini človek h kateremu resnično pripadam. Zdi se mi, da bi jo lahko s tem preveč obremenil, pa tega nočem. Ostala je ona, a hkrati druga. Prišlo je obdobje eksperimentov… Nekaj časa so ji bile všeč ženske, zbegano se je zapletala v nesmiselna razmerja, nesmiselna zame, ki sem vedno mislil, da jo bo pač minilo… In stal nekje ob strani, jo tolažil, ko so se ji majala tla pod nogami… Poskušam razumeti, kljub temu, da  večkrat besnim in sam zase norim…  Mislim, da jo je strah, strah tistega, kar bi lahko spet izgubila. Zato na koncu vedno ostane sama. Moških se po tistem boji. Kot podzavestni predsodek in strah, da ji nekdo spet ne bi vzel življenja… Poskušal sem biti z drugimi ženskami, a nikoli ni bilo uspešno. Verjetno so čutile, da je vedno nekaj v ozadju, kot bi le čakal na klic, besedo, prošnjo… Vedele so zanjo, prijateljico, ki je izgubila spomin, seveda je niso marale, jaz pa je nikdar nisem bil zares pripravljen zgubiti… 

Vidiva se pogosto. Vsaj enkrat tedensko pridem k njej, mešanih občutkov, ji iz Bele Krajine prinesem zelenjavo, sadje in rože, rože ima rada, tiste travniške, ki rastejo okrog moje koče… Prespim na kavču, včasih tudi na postelji, zlasti takrat, ko odpreva steklenico vina, tudi to je ostalo… A nikdar več se nisva zapletla v kaj več. Še vedno čakam. Včasih jo gledam ko spi, včasih me objame okrog pasu, kot otrok, popolnoma brez namena v ozadju, tako, da mi začne razbijati srce in si zaželim, da bi se zbudila, me objela in mi rekla: Vedno, ko zavoham tvoj vonj, se spomnim na ogenj… Potem bi vedel, da je spet ona in spustil vse kar bi moral spustiti… Velikokrat razmišljam o tem neskončnem absurdu. Zaželim si, da bi jo zagrabil in zabrisal na posteljo, vdrl vanjo in jo prisili, da bi se spomnila…. Ali pa enostavno izginil in se izgubil, pozabil nanjo.  Pa ne morem. Nemogoče je. Po vsem kar se ji je že zgodilo… Po tisti teži izgubljenega, ki pritiska nanjo… To vem, pa četudi o tem nikdar ne govori… Vem, da bi me neskončno pogrešala. In jaz njo. Zato se obrnem v steno in poskušam zaspati.

In potem, ko sem sam in le štejem dneve, kdaj jo bom spet videl, takole hodim po gozdu ter pomislim, le zakaj ne bi bila vseeno skupaj? Ljubezen spremeni obliko, spremeni okvir, a vseeno ostane ljubezen… Pa vem, da bi v njej vedno iskal tisto drugo žensko, ki je ni več. In morda v sebi moškega, ki tudi počasi izginja. Morda je tako namenjeno. Morda bom moral izgubiti vse, da bom lahko spet zares živel. Morda bova lahko takrat spet skupaj? Zasmejem se in se zavem neumnosti. Takrat ne bo več pomembno.

In tako sprijaznjeno ostajam, ujet v svojem kokonu, sestavljenem iz želja, spominov in upanja… In čakam. Na kaj? Hm… Verjetno na to kar čakamo vsi. Da bo minilo. Najprej prvo, potem drugo… In nato vse ostalo.