Odpeljali so se. Seveda so morali zaključiti z govoranco o odgovornosti, varnosti, spanju in jedenju, o ne početju neumnosti, o klicanju, če bo kaj narobe, in podobnih rečeh. A zdaj sta Špela in Ajda končno ostali sami. Mahali sta za avtom, dokler ni izginil v gozdu, in se spogledali. Čakalo ju je pet dni samote na vikendu: od nedelje do petka brez starcev, brez teženja, brez urnika, brez televizije, brez povezave s svetom, razen kakšnega SMS-a na pol poti do gozda, če je sreča.

To sta si prislužili z dobrimi ocenami v prvem letniku srednje šole in z vztrajnim teženjem. »Se ne bi raje doma družili s prijateljicami?« so ju vprašali. »Saj sva prijateljici,« sta odgovorili. »In jaz sem na vikendu tako rekoč doma,« je dodala Špela.

Zakadili sta se proti viseči mreži. Ena čez drugo sta se skobacali nanjo in se rivalsko namestili v udoben položaj. Še malo sta se prerivali in se umirili. »Stara!« je rekla Ajda čez čas. »Če misliš govoriti, pokliči starce, naj pridejo nazaj po tebe!« ji je pol minute kasneje odvrnila Špela. Ajda si je vzela nekaj časa, kot da mora zadevo dobro premisliti, in oznanila: »Mislim!« »Kdo bi si mislil …« je rekla Špela odsotno, kot da je tik pred tem, da zaspi.

Dražili sta se, se prerivali, se sprehodili skozi gozd, pogledali sončni zahod, pojedli večerjo, ki je kljub navodilom nista pogreli, šli spat, se zbudili ter šli gledat zvezde in poslušat nočne šume, pojedli še eno večerjo (»Nočerjo.« »Hočem nočerjo!«) in šli spet spat. Za zajtrk (»Jutrarijo.«) sta si skuhali kosilo (»Martrarija.«), da jima kasneje ni bilo treba. Potem sta brali, šli na dolg pohod, se na viseči mreži zaklepetali (»Sonce zahaja.« »Saj vsak večer.« »Res je. Lahko noč, Sonce! Se vidimo jutri!«), dokler komarke niso postale res nadležne (»Daj, reči jim!« »To je zasebno zemljišče. Poberite se!«), in nadaljevali v posteljah, dokler ni bil čas za nočerjo. Jutrarijo sta prespali in vstali šele za »obilni opoldrk«, ki mu je sledilo branje in sprotno opravljanje prebranega. »Ne vem več, ali berem svojo knjigo ali tvojo.« »Kaj, če zamenjava?« Zamenjali sta, brali in razpravljali.

Dobili sta SMS, da bo v sredo neurje in naj ostaneta doma. Malo po svitu ju je zbudil nek ptič. Nebo je bilo brez oblačka, pa sta šli na sprehod, da preženeta zasedênost prejšnjega dne in da bosta čili za zasedênost tekom neurja. Jutrarijo sta vzeli s sabo. Ko so se pričeli zgrinjati oblaki, sta bili kar daleč. Domov sta prišli s prvimi kapljami. Komaj sta dobro zaprli vrata, se je zabliskalo, zagrmelo in ulilo. Pojedli sta »opoldrk z razgledom na strele ob spremljavi aritmične koračnice«. A bliskov in treskov je bilo vedno več, zato sta si naredili house party: »Vintage stroboskop in natur tehno.« »Ti, a sva midve slučajno v gozdu vdihavali kakšne gobice?«

»Jaz grem spat!« je oznanila Špela, ko neurje kar ni nehalo. Od malega je dobro spala, kadar je treskalo in grmelo. Tudi zdaj je hitro zaspala. Ajda je brala, dremala, še malo brala in gledala skozi okno, nato pa je tudi ona uspešno zaspala. Zbudili sta se sredi noči, ko se je v hišo pričel zaganjati veter.

Treskom in vihranju se je pridružilo ječanje in pokljanje dreves. Ajda je zapela: »Sredi gozda črna vihra, sredi vihre vikend črn, posteljnina z rožicámi in na mizi stari prt. Heja bumbarasa, heja bumbarasa … Grom buči in strela treska, zli vetrovi v dalj hite in dve gusarki grozeče morju kažeta zobe. Heja bumbarasa, heja bumbarasa …« Špela je povzela: »Ena gusarka se dere, druga se zato zbudi. Prvo koj na jambor zveže in prebiča do krvi. Heja bumbarasa, heja bumbarasa … Koliko je sploh ura? Je še dan ali je že noč?« »Ko se zabliska, je dan, ko se zatreska, pa je noč,« je povedala Ajda.

Tedaj je zunaj nekaj počilo, a ni bil tresk. Pokalo je še naprej in padlo na streho. Streha je popokala, popokalo je podstrešje, popokala je stena in dnevni prostor se je naenkrat napolnil s krošnjo oreha, strešniki, tramovi in deskami. Nekaj tega je padlo tudi na dekleti v spalnico, nato pa ju je zalil dež. Ajda je kriknila in skočila Špeli v objem. »Mami! Kaj je to?« »Mislim, da hrast.« »Tisti veliki?« »Ja.« »Kaj pa zdaj?« »Ne vem.«

Špela je pritisnila stikalo, a je samo zaškrtalo. »Ne dotikaj se tega!« je zakričala Ajda. »Imaš luč?« jo je vprašala Špela. Ajda je poiskala svoj telefon in prižgala luč. Isto je naredila Špela. Obuli sta se in šli v dnevni prostor, kjer je kraljevala krošnja, po kateri je nalivalo.

»Ima ta reč klet?« je vprašala Ajda, čeprav je poznala odgovor. »Ne. Oblečiva se! Greva v lopo, če še stoji!« Njune obleke, v spalnici v odprtih potovalkah, so bile že premočene. Špela je iz omar vzela, kar ji je prišlo pod roke: jope, plašče, koce, odeje. »Greva!« Za razliko od stene, ki je bila vsepovsod, so bila vrata še na svojem mestu, a na podboju je slonelo deblo. Nista jih upali odpreti. Eno okno je bilo v črepinjah, zato sta zlezli skozi drugega, kjer so bile črepinje na tleh. Lopa je še stala. »Tri, štiri, zdaj!« je rekla Špela in stekli sta vanjo.

Notri je bila medvedka z mladičema. Špela in Ajda sta otrpnili. Gledali so se. Gledali so se celo večnost, dokler ni eden od mladičev stopil k Ajdi in jo povohal.

Medvedka je nekaj zagodrnjala. Špeli je zvenelo pomirjujoče. 'V redu je,' ji je šlo skozi glavo, in naenkrat se je povsem sprostila. »V redu je. Vsi smo pod streho,« je rekla in reči, ki jih je imela v rokah, odložila na mizo v kotu. Čez mizo je pogrnila odejo. Slekla se je in oblekla nekaj bolj suhega. Medtem si je tudi drugi mladič ovohal Ajdo. Špela ji je počasi vzela stvari iz rok in jih dala na mizo. »Pridi!«

Ajda je zlezla na mizo. »Umrla bom.« »Jaz tudi,« je rekla Špela. »Preobleči se, da se ne boš prehladila!«

Zdaj sta se mladiča motala okoli njenih nog. Pogledala je medvedko. V njenih očeh je bilo razumevanje. In bil je strah, a ne strah pred dekletoma, temveč pred vetrom – isti strah, ki je preplavljal tudi njiju. Počasi je počepnila. En mladič se je vrnil k materi, drugi pa ji je povohal roke. In obliznil. Pobožala ga je. Nato je zlezla na mizo in se zavila v odejo.

Ajda se je preoblekla in se privila k njej. »Ti si nora.« Obložili sta se z vsem, kar sta prinesli. Špela je ugasnila luč na telefonu. Signala ni bilo, zato je telefon zaprla. »Upaš?« je vprašala Ajda, ki si je še svetila. »Kaj pa naj?« Tudi Ajda je preverila signal in zaprla telefon.

Pihalo je, gozd je ječal in pokal, lopa se je tresla. Še vedno je bliskalo, zato sta videli medvedko in mladiča. Zleknili so se v drugi kot. Špela je imela polno glavo misli, ki jih ni mogla niti ubesediti, kaj šele s kom deliti. Tudi Ajda, ki se je tresla skupaj z lopo, ji je bila ta trenutek bolj tuja od medvedke.

»Lahko kakšno drevo pade sem?« je vprašala Ajda. »Ne več. Razen če prileti.« »Če to preživim, bom umrla. Misliš, da je njih tudi strah?« »Ne. Ne naju.« »Naju mora biti?« »Ne medvedov.«

Ajda se je počasi umirila. Ničesar več ni mogla narediti. 'Bo, kar bo,' si je mislila. Glede na okoliščine se je počutila presenetljivo dobro. Špeline oči so čudno gledale, a bila je tu. Bili sta suhi in ni ju zeblo. Medvedka ju očitno ni imela namena raztrgati. 'Tudi ona je človek,' je pomislila.

Naliv se je spremenil v dež. Še vedno je treskalo in grmelo, a veter se je umiril. Gozd je nehal ječati. Medvedka in mladiči so odšli.

Kot bi s seboj odnesli nekaj, kar je tičalo globoko v Špeli, se je njeno neubesedljivo razpoloženje razblinilo. Čustva so jo preplavila. Potopila je obraz v Ajdino naročje in se zjokala. »Spet bom mokra,« je čez čas rekla Ajda in se tako vrnila v njeno doživljanje, na mesto, ki ji je pripadalo. S pestjo jo je udarila po nogi in nehala jokati.

Vedno manj je bliskalo in vedno več sta bili v temi. Grom se je oddaljeval. Naslonjeni druga na drugo, zatopljeni vsaka v svoje misli in sanje, sta dremali do jutra.

Še vedno je deževalo. Na pol poti do gozda sta staršem poslali SMS in se vrnili v hišo pogledat, kako izgleda v dnevni svetlobi. »Kaj je bolj noro: hrast sredi hiše ali spanje z medvedi?« »Medvedi,« je rekla Ajda. »Čeprav tudi to ni švoh.« 'Moja Ajda! Kaj bi jaz brez tebe?' je pomislila Špela, rekla pa je: »Vam lahko za jutrarijo ponudim hrastovo vejico z listki? Hišna specialiteta …«

Gregor Hrovatin