Pred dnevi sva proti večeru šla z ženo obiskala muzej jaslic na Brezjah, kar je bilo tako z verskega, kulturnega kot umetniškega vidika res vredno ogleda, o čemer priča tudi obilica obiskovalcev.
Po ogledu muzeja sem hotel skozi glavni vhod vstopiti še v cerkev, da vidim še tamkajšnje jaslice. V teh večernih urah je bilo zunaj že precej temno, nakar zagledam, da pred vrati na kamnitih tleh sedi čisto zgrbljena in skromno oblečena in v nekakšno ogrinjalo zavita ženica, ki je z iztegnjeno roko pomoli predme lonček od jogurta ter v meni nerazumljivem jeziku moleduje za pomoč. Tak prizor me vedno presune, a hkrati v meni prebudi pomislek o realnosti doživetega in občutenega. Sklonim se k njej ter jo povprašam, od kod prihaja. Potiho mi odgovori, da iz Romunije. Potlej jo še sprašujem, če govori kak drug jezik, na primer srbsko, rusko, nemško, angleško, da jo lahko še kaj povprašam. Odgovor je bil vedno ne, nato pa plaho doda "grece". Žal, tega pa jaz ne govorim, vendar odgovor razmišljujočemu vsekakor nekaj pove. Nekako se na moja nadaljnja vprašanja z gestikuliranjem sporazumeva, da je lačna, da jo zebe in da je nesrečna. Preden jo zapustim, ji še stisnem roko in ji v svojem jeziku zaželim več sreče, zdravja in toplote ter ji dodam v ponujeni lonček en evro, svojega pa doda še žena, ki se tisti hip prikaže ob vratih. Odgovor je bil hvala v našem jeziku, nakar se je ponovno zgrbila in pomaknila k steni, čakajoč naslednjega, ki se je bo usmilil. Nekaj časa sem nato po prihodu iz cerkve malo oddaljen opazoval, kako se bo zgodba pred vrati cerkve nadaljevala. Skoraj vsakdo, ki je šel mimo nje, ji je nekaj pridal, a pogovora ni pričenjal nobeden.
V takih primerih, ko naletim na moledujočega za pomoč, včasih ne premišljam kaj dosti, odprem denarnico in dam kolikor v tistem trenutku ocenim, da je treba, Običajno šele potlej razmišljam, je bila iztegnjena roka z lončkom resnično potrebna pomoči ali pa je bila to spet že tolikokrat doživeta igra, ki jo vodijo kriminalne bande iz vzhoda Balkana ali celo še od kje bliže. Kakorkoli že, raje dam tistih nekaj fičnikov, pa čeprav jih bo morda že v naslednjih urah vtaknil v svoj žep kriminalec, ki to roko vodi in jo usmerja, kot pa da bi me pekla vest, češ, mar nimaš sam dovolj za svoje udobne življenje, olajšaj vsaj malo to nevzdržno bedo nekoga pomoči resnično potrebnega, kateremu v življenju ni bilo omogočeno, da bi si uredil svoje življenje in dostojno delo ter prihodek. Lepši je ta občutek, da nekomu vsaj malo pomagaš, kot pa jeza in razočaranje, ko izveš, da so te spet izigrali.
P.S. - k pisanju tega članka me je vzpodbudila včerajšnja oddaja na temo beračenja in zlorab na POP TV.
Jan 08, 2017