Članek
Dileme ob beračenju
Objavljeno Jan 08, 2017

Pred dnevi sva proti večeru šla z ženo obiskala muzej jaslic na Brezjah, kar je bilo tako z verskega, kulturnega kot umetniškega vidika res vredno ogleda, o čemer priča tudi obilica obiskovalcev.

Po ogledu muzeja sem hotel skozi glavni vhod vstopiti še v cerkev, da vidim še tamkajšnje jaslice. V teh večernih urah je bilo zunaj že precej temno, nakar zagledam, da pred vrati na kamnitih tleh sedi čisto zgrbljena in skromno oblečena in v nekakšno ogrinjalo zavita ženica, ki je z iztegnjeno roko pomoli predme lonček od jogurta ter v meni nerazumljivem jeziku moleduje za pomoč. Tak prizor me vedno presune, a hkrati v meni prebudi pomislek o realnosti doživetega in občutenega. Sklonim se k njej ter jo povprašam, od kod prihaja. Potiho mi odgovori, da iz Romunije. Potlej jo še sprašujem, če govori kak drug jezik, na primer srbsko, rusko, nemško, angleško, da jo lahko še kaj povprašam. Odgovor je bil vedno ne, nato pa plaho doda "grece". Žal, tega pa jaz ne govorim, vendar odgovor razmišljujočemu vsekakor nekaj pove. Nekako se na moja nadaljnja vprašanja  z gestikuliranjem sporazumeva, da je lačna, da jo zebe in da je nesrečna. Preden jo zapustim, ji še stisnem roko in ji v svojem jeziku zaželim več sreče, zdravja in toplote ter ji dodam v ponujeni lonček en evro, svojega pa doda še žena, ki se tisti hip prikaže ob vratih. Odgovor je bil hvala v našem jeziku, nakar se je ponovno zgrbila in pomaknila k steni, čakajoč naslednjega, ki se je bo usmilil. Nekaj časa sem nato po prihodu iz cerkve malo oddaljen opazoval, kako se bo zgodba pred vrati cerkve nadaljevala. Skoraj vsakdo, ki je šel mimo nje, ji je nekaj pridal, a pogovora ni pričenjal nobeden.

V takih primerih, ko naletim na moledujočega za pomoč, včasih ne premišljam kaj dosti, odprem denarnico in dam kolikor v tistem trenutku ocenim, da je treba,  Običajno šele potlej razmišljam, je bila iztegnjena roka z lončkom resnično potrebna pomoči ali  pa je bila to spet že tolikokrat doživeta igra, ki jo vodijo kriminalne bande iz vzhoda Balkana ali celo še od kje bliže. Kakorkoli že, raje dam tistih nekaj fičnikov, pa čeprav jih bo morda že v naslednjih urah vtaknil v svoj žep kriminalec, ki to roko vodi in jo usmerja, kot pa da bi me pekla vest, češ, mar nimaš sam dovolj za svoje udobne življenje, olajšaj vsaj malo to nevzdržno bedo nekoga pomoči resnično potrebnega, kateremu v življenju ni bilo omogočeno, da bi si uredil svoje življenje in dostojno delo ter prihodek. Lepši je ta občutek, da nekomu vsaj malo pomagaš, kot pa jeza in razočaranje, ko izveš, da so te spet izigrali.

P.S. - k pisanju tega članka me je vzpodbudila včerajšnja oddaja na temo beračenja in zlorab na POP TV.

Ko jaz vidim ljudi na cesti na kolenih, mi je težko. Se mi smilijo. Vendar tudi vem, da je za nekatere to "igra", "služba". Res je, da če nekaj drobiža dam, v glavnem ne bom prikrajšana (res pa tudi sama štejem tudi drobiž v svoji denarnici, preračunam preden grem na blagajno, če bom tisto lahko plačala - včeraj sem plačala hrano in ostalo mi je nekaj kovancev ...), po drugi strani pa včasih čutim tudi to, da če nekdo prosi, je revež ... saj sama zlepa ne bi šla prosit. Verjetno nikoli. In me je groza misli, da bi to morala narediti. Poleg tega se trudim pre/živeti s tem, kar imam ... pač skromno ... In še to, pred leti sva se z možem zelo zavzela za neko narkomanko, da jo spraviva v komuno ... in tedaj nama je rekel človek, ki je prišel ponjo (ona je pa tik pred tem pobegnila, tako da ga ni čakala), da z vsakim kosom kruha, ki ji ga damo, podaljšujemo to, da ji ni treba nekaj zares narediti zase. http://www.publishwall.si/solzemlje/post/98184/narkomanka-ki-je-spala-v-stopniscu

Morda naj ti podam še tega, koder sem izrazila ves svoj bes. Sicer je spremenjen, stari blog. Se mi pa zdi vreden prebiranja: http://www.publishwall.si/lara.arh/post/113373/sprememba

Rak, sama sem jih kar nekaj napisala. Saj pravim, vsakodnevno sem tej kruti resnici izpostavljena. http://www.publishwall.si/lara.arh/post/111334/panika

Tudi ta zapis sem pravkar prebral in se zamislil .... Lep večer, morda bo jutri, če bo res padal sneg, vsaj zunaj lepše. Seveda pa umazanija tudi pod njim ostane ....

Lara, sem prebral, je zelo doživeto. Za ostalo si bom pa vzel malo več časa, kajti ob branju branja vrednih vsebin je potrebno tudi razmišljanje .... P.S. - ja tista Gosposka ulica v Mariboru, kot pubertetnik sem jo daleč od doma med šolanjem doživljal med leti 1954 in 1956, večinoma lačen, brez denarja, a poln upanja .....

sem ti kar dala povezavo. Večinoma te reči resnično le bežno omenjam, sicer bi samo sebe v nedogled zamorila. V podani povezavi sem pa to kar pošteno prežvečila. Dejansko je to stanje meni tako zelo boleče, da bi se najraje segregirala med 4 stene. V spodnjem zapisu sem beležila leto 2014, revščina pa iz leta v leto narašča, kar je že samo po sebi zelo boleče. Možu sem dejala: nikdar nisem želela v Indijo ravno zaradi njihovih kastnih sistemov in velike revščine, pa vendar Indija, prihaja k nam. In kar je najhuje, se nimam KAM skriti. Vsi mi pravijo naj se s tem spopadem kot povprečen indijski turist. Med ljudmi se nikoli in nikdar ne bom mogla počutiti turist. Boli. In to krepko. Vsakič znova, ko ne dam, sebe ubijem. Ko bi vsaj imela... Ni, ni. Mimogrede, kot zanimivost. Mož je socialni delavec, ki deluje v društvu za pomoč mladih in se ukvarja z doživljajskim igriščem v Sloveniji. Vsakodnevno opazuje otroke, ki pridejo na doživljajsko igrišče le zato, da bi jedli. Hudo je. Ljudje si pa vztrajno zatiskajo oči pred resnico. Revščina? V Sloveniji? Saj ljudje še ne umirajo na cestah od lakote kot v Afriki. Vsakič znova me "masovno mišljenje" ubije.

Lara, večkrat te berem, a se bom spet potrudil in prelistal.... Lp.

Zahvaljujem se vsem za komentarje na to temo, verjemite, ne gre mi za blogersko popularnost, me je pač še enkrat več v to pisanje vzpodbudil omenjeni zelo čustven dogodek. Prepričan sem, da ima vsakdo od bralcev bloga še kakšno zelo zanimivo zgodbo na to temo, bil bi vesel še kakšnega prispevka, saj je to tema, ki je in bo vedno aktualna. Sploh pa, kje je garancija, da se tudi kdo od nas ali naših bližnjih zaradi nepredvidljivih dogodkov kdaj ne znajde na svojem eksistencialnem dnu, tudi tuje pomoči potreben.

.....#12.....mislim, da so v Sloveniji ljudje precej sočutni......veliko denarja se zbere na teh akcijah za pomoč ljudem v stiski... mnogi bogataši so reveži v duhu.....kdor ne deli deleža tega kar ima s tistimi, ki nimajo...je resnični revež in berač.........samo grabiti k sebi je nagnusni egoizem ...ki je temelj sistema kapitalizma Jezus pa je rekel:.......lažje bo prišla kamela skozi uho šivanke...kakor bogataši v Nebesa

Čuteča ženska si Radmila. Pravzaprav smo narod radodarnih ljudi, glede na množico humanitarnih organizacij, društev in posameznikov, ki razumejo stisko. Največkrat je pa tako, da si reveži pomagajo med seboj, bogatejši poznajo pa samo k "sebi". (to jih tudi dela bogate:)

še ena zanimiva zgodba o skromnosti mladega fanta....lansko leto za pravoslavno veliko noč sem hodila po Čopovi in tam je bil en mlad fant, ki je beračil.....tudi on je bil tujec......v angleškem jeziku sem ga vprašala, kaj se mu je zgodilo.......povedal je, da je popotnik iz Švedske, ki potuje na avto štop po Evropi....pri zadnji vožnji pa je dokumente in denar pozabil v avtomobilu tujca, ki ga je peljal..... rekel je, da potrebuje 15 EUR za hrano do doma, ko bo spet šel z avto štopom domov..............nekaj drobiža je že nabral, jaz pa sem šla dvignit na bankomat denar in sem mu dala 11 EUR......kar ga je zelo osrečilo.....jaz pa sem pomislila, kako malo denarja je potrebno, da nekdo reši svoj problem........pogoltnim tajkunom pa niso dovolj niti milijoni EUR, da bi potešili svoj lačen pohlep in ambicije fant ni bil prevarat...bil je videti zelo sramežljiv in dostojen...še istega dne se je odpravil domov na Švedsko in rekel je, da bo na potovalnem blogu zapisal tudi to najino prijetno izkušnjo

...#8........Zim Zelen......to ni le zgodba....podobno se je zgodilo meni.....pred par leti sem šla pozimi v Špar in tam je bil mladenič, ki se je tresel in prosil za denar......kar premetavalo ga je, oblečen pa je bil le v jopico....vprašala sem ga, zakaj se tako trese in rekel je, da je to od prometne nesreče.....jaz pa sem videla, da je tudi premalo oblečen in sem mu rekla, naj me počaka, da grem domov po jakno..... on mi je potem rekel: Ok mama!....bil je tujec in ni znal veliko slovneksih besed........bilo mi je lepo pri srcu, ko mi je rekel....***mama***... doma sem v omari našla eno lepo podloženo črno usnjeno jakno, ki sem jo bila kupila v Pekingu pred leti in sem mu jo odnesla....oblekla sem ga in zapela...on pa je bil ves zadovoljen....jaz pa tudi, ker mu je bila čisto prav če imam drobiž...ga podarim beraču...ker vsak, ki je na kolenih in prosi, je usmiljenja vreden in v stiski, sicer ne bi bil na kolenih ali sedel na tleh....me ne zanima, če v resnici denarja ne potrebuje........tisti trenutek je berač in če me kdo prosi, mu rade volje podarim kakšen drobiž...saj zaradi tega ne bom prav nič prikrajšana......

Zimzelen, tako je, da smo izgubili mnogo zaupanja - ker je mnogo zlorab zaupanja. Po drugi strani tudi danes dajemo ... morda smo (postali) predvsem na cesti (ob neznancih, "beračih" ...) nezaupljivi ... Jaz marsikaj dam v kontejner, kjer prevezamjo stvari slovenski invalidi in uporabijo večino podarjenega. Večkrat si rečem, če dam, je potem prejemnik odgovoren ... ne več jaz.

"In slekel je plašč ter ga dal beraču" Ali je to le zgodba? V kateri deželi se to danes dogaja v resnici?

Tudi jaz podobno čutim, vendar redko dam ... v resnici nimam oz. imam svojo družino in naj bi prvenstveno poskrbela zanjo! (Je ena rekla: "Imam pet otrok, prosim, dajte!" Pa sem rekla: "Jaz jih imam pa deset ..." Vem, da ni verjela ...) Nikoli ne bom pozabila tega dogodka: Z otrokom sva šla domov iz Centra in naletela na nekoga, ki je prosil. Pomislila sem tisto, da mu je treba dat jest, če je lačen, in ne denarja. Pa sem mu kupila kos pice - je bila ta možnost tam zraven - in zdelo se mi je, da mu sploh ni bilo do nje ... Mene je potem kar pekla vest, saj svojim otrokom praktično nikoli nisem kupila pice ... Na nek način me je sram še danes. Žal je toliko prosilcev, ki niso res potrebni ... ki so potrebni predvsem ljubezni ... Pred časom me je en moški tako naplahtal, da me je še vedno sram povedati. Jaz, naivnica, sem mu pa verjela ... V bistvu je grozno, da moramo kar naprej dvomiti - ko je toliko goljufije in laži na svetu ...

Hjah, možno je res vse, kar ste našteli. Zadnja leta ne dam, ker preprosto nimam. Ker se nahajajo reveži na vsakem vogalu. Ker v Mariboru moledujejo otroci, ki naj bi tega sploh ne smeli početi. Zahajajo mi celo v pisarno tekom službenega časa. Vsakič sproti se mi trga srce. Včasih dam, velikokrat sem se z vso težo, naučila reči ne. Sodelavke so me pošteno pisano pogledale, ko sem od njih zahtevala naj zaklepajo vhodna vrata k mojemu delavnemu mestu. Trije so za študentskim pultom (študentski servis), jaz sem sama. Seveda se vse beračenje osredotoči vedno name. Nikakor ženskam ni šlo v račun, da s tako težko dušo, pomoč odrečem. "Preprosto reci, da ne daš," so mi zabičale. Oh, ko bi mi le bilo tako lahko. To je razlog, da si tudi v Indijo nikdar želela nisem. Zavedam se, da mnogokrat izvajamo dolžnost, ki naj bi jo imela do svojih državljanov država. Vsak prebivalec bi moral biti sposoben dostojno preživeti. S tem, ko prvi priskočimo revežu na pomoč razbremenimo že tako ali drugače razpuščeno in Človeštva razbremenjeno državo. Hudo je. Najbolj grozno dejanje je gledati berača v oči in mu biti pripravljen negirati vsakršno pomoč. Po drugi strani nas pa večina danes kot danes, še zase ni sposobno primerno poskrbeti.

Tudi sama podobno razmišljam. Čeprav vem, da gre najverjetneje za kriminalne združbe in bog ve, da sem po svetu tega videla ogromno... Človek nikoli ne more biti prepričan. In kdo sem jaz, da bi sodila? V vsakem primeru ima človek gotovo hudo dober razlog za beračenje. Pa naj bo takšen ali drugačen.Tako mislim. Mislim tudi, da se je vredno olepati človeškosti, kljub temu, da je vse več pokvarjenega.

@Andrej - po ogledu omenjene TV oddaje o modernem kriminalno organiziranem beračenju se je seveda tudi v meni nekaj spremenilo glede dajanje miloščine beračem, vsekakor sem postal pametnejši z izkušnjo več in bom v bodoče previdnejši .... Zanimiv je slovenski pregovor - vzemi tistemu, ki jamra in daj onemu, ki se hvali - vsekakor temelji na ljudskih izkušnjah.

Včasih se sprašujem ali sem se sposoben preleviti, zaradi nesrečnih okolnosti, v prosjaka, klošarja, klateža? Kako ostati ponosen in preživeti, zimo, leto... Nimam odgovora, nisem prepričan v svojo voljo.... Moraš biti na nek način zelo močan v sebi, da zmoreš tako življenje, na ulici deležen vsega kar se ti lahko dogaja, tako nemočnemu.

Ni kaj dodati,kot se strinjati s teboj.:)