Mislim, da smo bili še v prejšnjem stoletju, ko sem začel poudarjati in osveščati pedagoško stroko, da šola ne mora vzgajati, ker je to osnovna, neizbežna in primarna funkcija (primarne) družine. Razni (takratni) strokovnjaki za vzgojo/pedagogiko so me postrani gledali, ali me celo označevali za heretika. Seveda sem se skliceval na Freuda, ki je skozi psihoanalizo trdil, da je otrok vzgojno/osebnostno zapečaten do 6 leta. Danes je moje mnenje, da na odraslo osebnost vpliva še kar nekaj let odraščanja v primarni družini. Dejal bi, da je to prelomno leto, ko se dogajajo vse pomembne potlačitve, prej 8 leto, kot pa 6. In tudi življenje do 12, 13 leta je pomembno, da se formira mentalno/psihično zdrava osebnost. Človek pa postane osebnostno (z)moten resnično najbolj v prvih treh fazah libidinalnega/psihseksulanega razvoja do 6, raje 8 leta. Prej kot se zgodi razvojna anomalija, težje jo je odpravljati s psihoterapijo.

Zagotovo pa šola ne more vzgajati tako kot bi si narod, ki toliko pozornosti posveča šolski/inštitucionalni vzgoji, lahko vzgajal – lahko kvečjemu prevzgaja (pa še to le po posebni »transferni« oz. »psihoterapevtski« logiki). Šolnikom ne moremo in ne smemo vedno znova naprtiti bremene (institucionalne) vzgoje, in tudi sami si ne smejo nalagati tega vzgojnega bremena. Je pa nekaj res: izobraževalne (oz./in vzgojne, torej edukacijske) institucije indoktrinirajo otroke z raznimi ideologijami - npr. s feminizmom.

Ko sem pred 15-imi leti za (takrat Crnkovičeve) Razglede napisal prvoseptembrski uvodnik, so moj tekst izrezovali, ga šolniki (ravnatelji, učitelji, profesorji, predvsem OŠ) fotokopirali in ga lepili na šolske oglasne deske. Zdaj pa, kot mi prišepetavajo, celo priznani psihologi (Aleksander Zadel) (za mastne denarce) predavajo, kako šola (sploh) ne more (in ne sme) vzgajati – ker to funkcijo imajo predvsem, da ne rečem izključno, starši (pa še to le do 6-8 leta). Otroci so »last« staršev in ne države/šole/institucije.

Ko so moji vrli DIFovski kolegi »mahali« – da ne rečem, da so se družbeno in/oz. identitetno »kurčili« – s (športno) vzgojo, sem jim ne nekem posvetu drznil reči: »In da se ne bi kdo od vas drznil, da bi (načrtno) vzgajal in prevzgajal mojega otroka – ker vam to, kot starš/oče ne dovolim. In da se ne bi slučajno kakšen »kosmati stric« drznil mojega otroka učiti plavati, ker to čustveno dejanje/dejavnost/veščino bom speljal očetovsko sam, skupaj z otrokovo mamico.« In vrli DIF-ovci so me debelo gledali – in od takrat naprej razne »sodobne« šole plavanja temeljijo na (vodenem) učenju plavanja otrok skupaj s starši.

Kakorkoli že – nekoč sem precej razmišljal, pisal in predaval o vzgoji (predvsem institucionalni). Udeleževal sem se tudi posvetov in seminarjev/kongresov, in »solil« pamet takratnim »priznanim strokovnjakom«. Spomnim se, da sem enkrat – bilo je verjetno (že) pred 15-imi leti –  prisostvoval nekemu pedagoškemu/šolniškemu kongresu v Portorožu (Vzgoji v javni šoli). In takrat – pred 15-imi leti – sem spisal nek tekst, ki je zvene takol:

Ko je ena od portoroških eminenc oplazila bistveno repliko, ki je ciljala na ideološke temelje (tudi današnje) institucionalne vzgoje, z apelom »pustimo Freuda, Foucaulta in Lacana«, se je čutil prav tisti Lacanov »Che vuoi?«: »To rečeš, toda kaj s tem (v resnici) misliš oz. sporočaš?« Latentno simptomatsko sporočil je bilo nedvoumno: »Pustite nam užitek ob modrovanju o vzgoji! Če nam vzamete vzgojo, o čem bomo pa potem razpravljali?« Kar pravilo je že, da se vsaj vsakih nekaj let razvijejo burne debate okrog vzgoje v šoli. Eni mislimo, da je šola preveč vzgojno naravnan, drugi so mnenja, da šola premalo vzgaja, redki so z razmerjem med vzgojo in izobraževanjem v sedanjem modelu slovenske šole zadovoljni. Že Kant je rekel, da je vzgoja ob vladanju eno od dveh nemogočih in nikoli dokončanih početij. Kantovski pristop k vzgajanju je z današnjega vidika skorajda preživet. Danes se otroka ne vzgaja več s strogimi disciplinatornimi prijemi, kot je svetoval Kant. Tudi Rousseau je s svojimi pogledi in vzgojnimi napotki za sedanjo strokovno javnost malce zastarel. Če je ob dveh velikanih vzgojne teorije smiselno omenjati še koga, je zagotovo tukaj najprej Freud, ki je trdil, da je otrok vzgojno zapečaten v prvih nekaj letih življenja, ko se mu oblikujejo temelji t. i. (nezavednega) Nadjaza. S to tezo se mnogi še danes ne strinjajo. Dejstvo je, da je Freudova teorija o psihoseksualnem razvoju otroka trhla in shizmatična. Je pa Freud večno teoretsko aktualen – tudi v kontekstu vzgojno ambiciozni institucionalnih vzgojnih programov z ideološkim obeležjem. Za slovenski teoretski trenutek je Portoroški posvet o Vzgoji v javni šoli pokazal nekaj nepričakovanega, po svoje pa tudi logičnega. Užitek, ki si ga strukturirajo in organizirajo teoretiki in filozofi vzgoje oz. pedagogike, je tisti, ki bo vzgajanju še dolgo časa ustoličeval na prestolu pedagoške ideologije. Portoroški posvet o Vzgoji v javni šoli v teoretskem smislu ni prinesel nič novega. Mogoče je najbolj nova prav teza o užitku predavateljev in razpravljalcev, ki so v svoji filozofski nasladi gojili temeljni užitek v primarnem filozofskem opravilu: modrovanju o vzgajanju z aluzijo na pridigo. Zmotila jih ni niti pikra misel enega od portoroški replikantov, ki je oporekal vzgojni naravnanosti javne šole in izpostavljal novo družbeno paradigmo, ki je domnevno zamenjala državni etatizem. Institucionalni vzgoji pač ne bi bilo več treba tako patetično skrbeti za vzgojo naši otrok, kot se je to dogajalo pred desetletji. Aktualen bi lahko bil tudi namig na (pre)vzgojno nemoč t. i. vzgojnih predmetov. Znameniti kolokvij o »vsestransko razviti osebnosti« iz leta 1985, ki je razkril ideološko ozadje takratne institucionalne vzgoje se po petnajstih letih ni reinkarniral. Tudi teoretsko »gibanje« iz konca 80-ih let, poznan pod imenom »šolsko polje«, se v portoroških debatah ni občutilo. Nevtralni opazovalec, ki si svojega akademskega užitka ni strukturiral in organiziral okrog pomembnosti institucionalnega vzgajanja, je kaj hitro ugotovil, da je generator skrbno načrtovanega institucionalnega (šolskega) vzgajanja prav akademski užitek pedagogov oz. filozofov vzgoje. Če bi institucionalna vzgoja postala učinek oz. posledica izobraževanja in ne skrbno načrtovan in projektno planiran cilj, bi portoroški razpravljalci skrčili svoj operativni rajon filozofiranja in vzgojnega pridiganja. To pa je zadnja stvar, ki si jo nekdo želi v odnosu do svojega akademskega strukturiranja uživanja. Nezavedni apel se je glasil: »Pustite nam užitek ob modrovanju o vzgoji! Če nam vzamete vzgojo, o čem bomo pa potem razpravljali?« Dejansko – kaj bi se zgodilo, če bi bila vzgoja le spontan (in tiho pričakovan) učinek oz. posledica izobraževanja in dejavnosti t. i. vzgojnih predmetov? Vzgoja kot »bistveno drugotno stanje« (kot je že leta 1988 zapisala Renata Salecl), bi hendikepirala prav pedagoge. To pa je tisto, kar se po mnenju pedagogov in filozofov vzgoje, že ne sme zgoditi. Videti je, da temeljni teoretski spisi o vzgoji vendarle še niso bili zapisani. Mogoče bodo v naslednjih letih. Toda epistemološkemu rezu v teoriji vzgoje še nekaj let ne bomo priča – vsaj s strani pedagogov ne. Spoznavno polje lahko prelomi le tisti »ne-pedagog«, ki ni fiksiran na obstoječe in trenutno aktualne teoretsko-pedagoške in ideološke paradigme Althusserjeve t. i. »spontane filozofije znanstvenikov«. Mogoče ima še največje epistemološke perspektive ravno opustitev oz. nadomestitev termina vzgoja s kakšnim manj lebdečim in natančno opredeljujočim terminom. Freudovo konceptualno polje Nadjaza je nadvse aktualno. Freud je natančno opredelil, kdaj in zakaj »peče vest« in zakaj najstnik ni več (tako) vzgojno dojemljiv - sploh pa ne na »vzgojne apele« institucije. Razpravljati o vzgoji naj bi pomenilo, nekaj vedeti o oblikovanju Nadjaza. Vzgojne pridige, v katerih se slovenska pedagoška teorija zgublja danes pa so predvsem (neuresničljive) želje. Toda, kot je rekel eden od portoroških razpravljalcev: »Vzgajanje je tisto minimalno – temeljno, kar moramo terjati od ‘naših’ učiteljev!« Jaz pa še enkrat: »Ko nam mladina ‘zapleše po živcih’ ima šola zvezane roke, lahko se postavlja na glavo... Učiteljem se dela krivica, ko se od njih terja, da morajo za vsako ceno vzgajati - preko t.i. vzgojnih predmetov. Otrok je vzgojno ‘zavožen’ doma, znotraj družinskih objektnih (identifikacijskih) odnosov na temo ‘imeti rad’. Šola lahko uči in izobražuje - vzgoja pa je »bistveno drugotno stanje« – učinek izobraževanja!« Res je, da se da z učenjem etičnih načel marsikaj vzgojnega doseči – precej več kot z znamenitimi vzgojnimi predmeti (športna vzgoja, glasbena vzgoja, likovna vzgoja, umetnostna vzgoja...). Toda »vest ne bo (učinkovito) pekla« zaradi učenja etičnih načel. (Pre)Vzgojna nemoč šole bo aktualna vsaj še toliko časa, dokler šola ne bo ljubljena institucija. Da otroci, generalno gledano, sovražijo šolo, pa menda vemo. Slej ko prej bomo morali spoznati še eno bistveno »malenkost«: demokratično-liberalni družbeni trenutek prežet s človekovimi pravicami, ki smo mu domnevno zapisani v teh časih postulira drug tip insitucionalne (pre)vzgoje, kot smo mu bili zapisani v bivšem družbenem sistemu. Časi skrbno načrtovanega vzgajanja so mimo.

Vendar – in to se splača dodati danes, 1. septembra 2014: ideološka indoktrinacija – npr. s feminizmom – bo v (institucionalni) edukaciji vselej aktualna.