Seznanim se z neko gospo, pripoveduje mi, od kod je in o svoji družini. Potem veselo pove, da se je sin poročil, da ima dobro ženo in da ima ona krasno snaho.
Mimogrede omeni, od kod je snaha doma. Z mojega konca! me preseneti, ko pove ime kraja.
Pa povprašam, kdo je to dekle, ki je osrečilo njenega sina in vso družino.
Pove ime.
Ooo! Ona! vzkliknem v sebi! Metka! (Ime je izmišljeno.)
"A res, Metka je vaša snaha? Skupaj sva hodili v šolo!"
"A res?" je gospa vesela, "poznate jo?"
"Ja, sem jo, že dolgo je nisem videla. Nisem niti vedela, da je poročena, niti, kje živi. Pozdravite jo, sem vesela, da sva se midve takole spoznali in da zvem kaj o svoji sošolki!"

...
Misli potujejo nazaj ... Šola. Metka je bila prestopnica, tako so rekli. Zakaj, nikoli nisem vedela.
Pravili so, da je kradla. Večkrat se je zgodilo, da kdo po šoli ni našel svojih čevljev. In je moral domov bos ali pa v šolskih copatih. Meni ni nikoli nič zmanjkalo,  izginjale so le najlepše stvari, dežniki, čevlji, jaz pa nisem imela ničesar zelo lepega ... Menda so našli ukradene stvari nekje pri njej, pravili so, da nekje v gozdu v jami. No, to so govorili ... Kaj je bilo res, ne vem, res je pa, da so stvari izginjale in da je poleg še nekaterih drugih tudi ona veljala za tatico ...
Potem se je zgodilo še tole: Nekega dne so otroci stali na avtobusni postaji, tik ob mostu. Kaj se je dogajalo, ne vem, je pa dejstvo, da je Metka porinila neko majhno deklico z mostu v potok. In tam je most kar precej visok ... Tiste male deklice potem dolgo ni bilo v šolo.
Metka je morala v nek dom, rekli so, da v poboljševanico. Tedaj smo bili še v nižjih razredih, v mojem razredu je bilo več deklic, ki so jih dali v poboljševalnico, ja, samo deklice so šle v poboljševalnico. Kot da ne bi tudi fantje kaj ušpičili ... Mislim, da se nihče od nas ni posebej ukvarjal, kje so zdaj te deklice, kaj je z njimi, zakaj so kradle. No, jaz sem bila doma daleč od šole in nisem bila v rednem stiku z nobenim sošolcem ali sošolko. Še manj s sošolci in sošolkami, ki so ponavljali razred in tako z njimi nismo bili več skupaj v razredu ...
Kdaj pa kdaj sem se že spomnila nanje, to pa je bilo pravzaprav vse ...

...
Potem pa mi čez mnogo let prikliče neka gospa podobo ene od teh deklet pred oči.
Lepo mi je, ko vidim, da je deklica, ki je bila v očeh marsikoga odpisana, zrasla v v redu dekle in žensko ...